Jedro

ZOdv ne določa, da bi disciplinski obdolženec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero ga je Odvetniška zbornica - disciplinska komisija spoznala za odgovornega kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, določene v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije. Izpodbijani prvostopni akt je sicer označen kot odločba, kar pa ni odločilno. Z aktoma namreč ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava. Glavni razlog, da v predmetni zadevi ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, je v tem, da izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije.

Zgolj posreden učinek, ki ga ima lahko izrečen disciplinski ukrep - odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, na vpis oziroma izbris iz imenika, področje, kjer ima tožena stranka javno pooblastilo, javnega pooblastila ne razširja tudi na disciplinske postopke.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Odvetniška zbornica Slovenije, Disciplinska komisija I. stopnje je z izpodbijano odločbo, zaradi disciplinske kršitve po 4. in 6. točki 77.b člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, tožnika spoznala za odgovornega kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica ter mu izrekla disciplinski ukrep, denarno kazen v višini 2.000,00 EUR ter povprečnino v znesku 4.000,00 EUR.

Drugostopni organ – Senat disciplinske komisije II. stopnje je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik izpodbija obe odločbi, ker meni, da posegata v njegov pravni položaj, saj ugotavljata disciplinsko kršitev in nalagata tožniku plačilo denarne kazni ter stroškov postopka, pri čemer vplivata tudi na bodoči položaj tožnika, ker bi slednji v morebitnem ponovnem disciplinskem postopku veljal za predhodno kaznovanega, kar bi bila oteževalna okoliščina pri določanju kazni, ob ponovni kršitvi dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. Odločbi sta nezakoniti, ker temeljita na kršitvi določb postopka, na zmotni uporabi materialnega prava in na napačni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede kršitve določb postopka meni, da bi morala Disciplinska komisija I. stopnje zavreči zahtevo disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka, saj je bila ta zahteva vložena po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, ki ga določa 64. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv). Napačno je bila uporabljena tudi določba 18. člena ZOdv in 13. člena Odvetniške tarife. V nadaljevanju pa tožnik pojasnjuje dejansko stanje disciplinske zadeve. Tožnik navaja, da vlaga tožbo za odpravo obeh izpodbijanih odločb, ker zoper dokončno odločitev tožene stranke ni zagotovljenega drugega sodnega varstva. Predlaga odpravo obeh odločb in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma poudarja, da odločbe Disciplinske komisije niso upravni akti, ki bi jih bilo moč izpodbijati pred Upravnim sodiščem, saj ne ZOdv, ne kateri drug zakon ne določa, da je zoper odločitev Disciplinske komisije mogoč upravni spor, ne gre pa niti za drug posamični akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Z izpodbijanima aktoma pa se tudi ne posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, zaradi česar tudi ne gre za akta po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno in navaja razloge za zavrnitev. Predlaga tudi zavrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi ne sprejema stališča tožene stranke, da upravni spor ni dopusten in izpostavlja, da izpodbijani končni odločbi nedvomno posegata v njegove pravice in dolžnosti, zato morata biti podvržena sodni kontroli, že zaradi spoštovanja pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Pri stališčih Vrhovnega sodišča, na katera se tožena stranka sklicuje, Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka nosilka javnih pooblastil vsaj v delu, ko odloča o vodenju imenika odvetnikov in o vpisu in izbrisu iz imenika odvetnikov. V tem delu ima tožena stranka javno pooblastilo (31. člen ZOdv), zato sta tudi izpodbijani odločbi predmet upravnosodne kontrole, ker povzročata posledico ravno na navedenem področju. Namreč tožena stranka lahko v primerih iz 81. člena Statuta izreče tožniku tudi ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, in izpodbijani odločbi neposredno vplivata na pogoje, ki so predpisani za izrek te sankcije, zato mora biti tožniku omogočeno sodno varstvo zoper ti odločbi, v nasprotnem bi šlo za protiustavnost. V nadaljevanju podaja tudi razloge, s katerimi zavrača ugovore tožene stranke, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava in ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjega razloga: Po določilu prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To pomeni, da v upravnem sporu stranka lahko vloži tožbo zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte, ki niso upravni akti, pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Glede na navedbe v tožbi in pripravljalnem spisu sodišče šteje, da tožnik vlaga izpodbojno tožbo v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZOdv ne določa, da bi disciplinski obdolženec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero ga je Odvetniška zbornica – disciplinska komisija spoznala za odgovornega kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, določene v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije. Tožnik bi imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani prvostopni akt je sicer označen kot odločba, kar pa ni odločilno. Z aktoma namreč ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti ali pravni koristi tožnika s področja upravnega prava. Glavni razlog, da sodišče šteje, da v predmetni zadevi ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, je v tem, da izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po določilu drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi javnega interesa izhaja iz narave stvari.

V 1. členu ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vprašanje je, ali je Odvetniška zbornica nosilec javnih pooblastil oziroma drugače, ali je Odvetniška zbornica izpodbijano odločbo izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, kar bi pomenilo, da gre za upravno zadevo. Odločba, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, je bila izdana na podlagi Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, pravil poklicnega združenja. Odločitev izpodbijane odločbe se nanaša na kršitev pravil, določenih znotraj avtonomnega združenja nosilcev poklica oziroma članstva. Glede na določbe ZOdv je tožena stranka nosilec javnega pooblastila npr. kadar odloča o izpolnjevanju pogojev za opravljanje poklica, vpisu v register odvetnikov, vendar pa izpodbijane odločbe ni izdala v okviru javnega pooblastila. Javno pooblastilo se lahko podeli samo z zakonom, v katerem je izrecno določen nosilec javnega pooblastila ter njegova pristojnost za odločanje v posameznih upravnih zadevah. V ZOdv ni določeno, da Odvetniška zbornica kršitve odvetniškega poklica ugotavlja na podlagi javnega pooblastila. Zgolj posreden učinek, ki ga ima lahko izrečen disciplinski ukrep – odvzem pravice opravljati odvetniški poklic, na vpis oziroma izbris iz imenika, področje, kjer ima tožena stranka javno pooblastilo, javnega pooblastila ne razširja tudi na disciplinske postopke. Obrazloženo pomeni, da izpodbijani odločbi ne izpolnjujeta formalnega kriterija, ki ga mora izpolnjevati upravni akt, da ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Razlog za zavrženje je torej, da izpodbijani akt ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.