Jedro

Če razlogov za dovolitev revizije revident ni izkazal, je revizija nedovoljena. Stranki z interesom se nepotrebni stroški ne priznajo.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Stranka z interesom A.A. sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje U 876/2006-10 z dne 17.5.2007 je B.B. d.o.o. kot pravni naslednik tožeče stranke vložil revizijo. Navaja, da je revizija dovoljena, ker je vrednost gradbenega dovoljenja precej preko 20.000,00 EUR, gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odločitev, ki se v upravnem sporu izpodbija pa ima za tožečo stranko zelo hude posledice, saj je s takšno odločitvijo premoženje tožeče stranke v celoti razvrednoteno. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Stranka z interesom A.A., ki ga zastopa odvetnica C.C. v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov.

Z navedeno pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka (revident) izpodbija, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.2.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11.8.2004, s katero je bila v korist A.A. dovoljena obnova postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 23.7.1996, po katerem je imela tožeča stranka pravico dokončati poslovni prostor na zemljišču s parc. št. ... in ... k.o. ..., navedeno gradbeno dovoljenje je bilo odpravljeno, zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja pa zavrnjena.

K 1. točki izreka sklepa: Revizija ni dovoljena.

Iz revizijskih navedb izhaja, da revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1., 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Po 1. točki je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zato navedena določba v tem primeru ne pride v poštev kot podlaga za dovolitev revizije.

Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje tudi na 2. in 3. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1, vendar pri tem revizije podrobneje ne obrazložiti niti ne navaja, zakaj gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju niti ne zakaj ima odločitev zelo hude posledice za stranko. Samo s trditvijo, da je z navedeno odločitvijo njegovo premoženje v celoti razvrednoteno, po presoji vrhovnega sodišča revident še ni izkazal kategorije zelo hudih posledic.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Ker revident z ničemer ni izkazal, da so podani razlogi, zaradi katerih se revizija lahko dovoli, revizije v konkretnem primeru ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka sklepa: Stranka z interesom z navedbami v odgovoru na revizijo ni v ničemer prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je revizijsko sodišče skladno z določbami 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 odločilo, da stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.