Jedro

Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. V konkretnem primeru je tožeča stranka uveljavljala denarno odškodnino za protipravno odtujen stroj, utemeljila pa je tudi okoliščine, ki vrnitve stanja ne opravičujejo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0659 Ig 7845/2007 z dne 04. 12. 2007 v točki 1 izreka vzdrži v veljavi za 62,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 06. 2007 do plačila in v točki 3 izreka za izvršilne stroške v višini 10,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 12. 2007 do plačila ter v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se zahteva tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 81,87 EUR zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita 1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 25,50 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ter razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0659 Ig 7845/2007 z dne 04. 12. 2007 tudi v 1. in 3. točki izreka. Tožečo stranko je obsodilo na plačilo 359,77 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru tožeča stranka vtožuje razliko med višino svoje terjatve do tožene stranke in višino terjatve tožeče stranke do nje, ki je nastala po izjavi tožeče stranke toženi stranki o medsebojnem pobotu denarnih terjatev (A7). Iz izjave o medsebojni kompenzaciji izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki priznala dolg v višini 1.353,33 EUR, nasproti temu pa je izjavila v pobot svojo terjatev v isti višini, od tega po računu 306-7306 delno 1.137,51 EUR (račun 00306-7306 A2). Razliko predstavlja nekompenziran račun A2. Obveznosti iz tega računa pa tožena stranka nasprotuje v celoti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s spornim računom tožeča stranka zaračunala stroj za brušenje parketa, ki ga je tožena stranka pridobila protipravno. Protipravno zato, ker je stroj vzela iz poslovnih prostorov tožeče stranke brez njenega soglasja. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožena stranka na stroju, ki ji ga ni izročila tožeča stranka v zvezi z njenim delom, ni pridobila zastavne pravice (primerjaj s 647. členom OZ). Zoper odgovorno osebo za škodo, ki je nastala tožeči stranki, je po materialnem pravu imela tožeča stranka pravico zahtevati vračilo stroja (1. odstavek 164. člena OZ), zato je ocenilo, da do razlike vrednosti stroja, ki jo vtožuje, ni upravičena. Upravičena do plačila za stroj bi bila le, če bi izkazala, da vrnitev v naravi ni več mogoča. Temu materialnopravnemu izhodišču tožeča stranka s pritožbo nasprotuje. Meni, da so že s tem, ko tožena stranka ni navedla, kje se stroj nahaja in ni pokazala pripravljenosti, da stroj sama vrne, izpolnjeni pogoji za denarno odškodnino. Opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo konkludentnih dejanj tožene stranke, ki v 3 letih ni ne vrnila stroja niti vložila tožbe zoper tožečo stranko za plačilo zapadlih obveznosti, iz česar izhaja, da se je s pobotom terjatev strinjala. Poudarja pa še, da je šlo za nov stroj, namenjen prodaji, ki ga tudi v primeru vrnitve tožeče stranka ne bi mogla več prodajati kot novega.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo splošnega pravila, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve škode. V skladu z določilom 4. odstavka 164. člena OZ sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. V konkretnem primeru je tožeča stranka uveljavljala denarno odškodnino za protipravno odtujen stroj, utemeljila pa je tudi okoliščine, ki vrnitve stroja ne opravičujejo. Tožena stranka je stala na stališču, da je dolžna tožeča stranka sama prevzeti stroj, ker ga tožena ne potrebuje, ni pa zanikala trditev tožeče stranke, da pogojuje vračilo stroja s plačilom terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka stroja ni pridobila v zavarovanje terjatve. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da vračila stroja ne bi mogla pogojevati s plačilom za delo, ker njena obveznost, da stroj vrne ne izhaja iz dvostranske pogodbe s tožečo stranko (primerjaj s 101. členom OZ). Že njeno zmotno stališče, da si terjatev do tožeče stranke lahko zavaruje na način, ki po zakonu ni dopusten in izjave na list. št. 4, da bo stroj vrnila takrat, ko prejme plačilo terjatve, po oceni pritožbenega sodišča opravičuje tožečo stranko, da zahteva denarno odškodnino za stroj, ne pa vrnitve stroja. S tem pa se izkaže, da je bila upravičena toženi stranki podati izjavo o pobotu denarnih terjatev. Pri tem soglasje tožene stranke ni bilo potrebno (312. člen OZ).

Če je predmet obravnavanja materialni, predpravdni pobot, mora sodišče presojati tudi ugovore pravdnih strank, ki se nanašajo na višino terjatev. Tožeča stranka pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se je tožena stranka zahtevku upirala tudi po višini, s tem, ko je v pripravljalni vlogi z dne 17. 06. 2010 (pravilno z dne 03. 06. 2010) trdila, da stroj ni bil vreden 1.723,09 EUR pač pa da ga je bilo mogoče kupiti že za 1.200,00 EUR in da zato tožena stranka po izjavi tožeče stranke o kompenzaciji tožeči stranki ničesar več ne dolguje. Če pritožbeno sodišče upošteva navedene trditve tožene stranke, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka kot relevantne, mora presojati še vprašanje, na kakšen način se je tožeča stranka tem trditvam upirala. V pripravljalni vlogi z dne 18. 06. 2010, tožeča stranka zatrjevanih trditev tožene stranke o vrednosti stroja ni zanikala, vendar namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenega stališča, da računu za stroj v višini 1.723,09 EUR tožena stranka ni ugovarjala v zakonitem 8-dnevnem roku. Stališče o prekluziji tožene stranke, da vrednosti stroja nasprotuje v pravdi pa je zmotno, saj se tožeča stranka sklicuje na pravila v zvezi z dobavo ali prodajo blaga; v konkretnem primeru pa je tožeča stranka izstavila toženi stranki račun za plačilo odškodnine, glede katere pa pravil o takojšnji reklamaciji ni mogoče upoštevati. Dokazno breme o višini škode je na strani oškodovane stranke, ki zahteva odškodnino. Le ta je imela tudi vse možnosti, da dokaže vrednost stroja in ovrže trditve tožene stranke o njegovi nižji vrednosti, česar pa v postopku na prvi stopnji ni storila. Zato iz dejstev, ki izhajajo iz podatkov spisa izhaja, da je tožeči stranki lahko nastala škoda le v višini 1.200,00 EUR.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da njena izjava o kompenzaciji učinkuje ter da je tožeča stranka upravičeno terjatve tožene stranke pobotala tudi s terjatvijo tožeče stranke do nje iz naslova odškodnine za odtujeni stroj v višini 1.137,51 EUR. Ni pa v celotni višini utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje tožečo stranko upravičujejo do plačila odškodnine le še v razliki do 1.200,00 EUR, to je 62,49 EUR.

S tem pa se izkaže, da je pritožba delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila 62,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 06. 2007 do plačila ter v tem delu vzdržalo v veljavi 1. točko izreka sklepa o izvršbi (4. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo 1. točko izreka sodbe v zvezi s 1. točko izreka sklepa o izvršbi (353. člen ZPP).

Ker je sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je z odločbo odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Uspeh tožeče stranke znaša 10,67%.

Zato je upravičena do vračila 10,28 EUR izvršilnih stroškov.

Od priglašenih pravdnih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo za 2 pripravljalni vlogi skupaj 350 točk po OT ter za glavno obravnavo 200 točk po OT in 2% administrativnih stroškov (257,50 EUR) z 20% DDV (51,50 EUR) ter sodno takso za sodbo 98,52 EUR, skupaj 407,52 EUR. 10,67% znese 43,48 EUR.

Uspeh tožene stranke znaša 89,33 EUR, zato je stroške tožene stranke, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 359,77 EUR pritožbeno sodišče odmerilo na 321,88 EUR.

Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov do višine 43,48 EUR, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 277,90 EUR pravdnih stroškov. Zato je zavrnilo zahtevo tožene stranke v višini razlike do 359,77 EUR (81,87 EUR).

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo 10,67% priglašenih stroškov in sicer od stroškov za sestavo pritožbe 250 točk po OT in 2% za administrativne stroške z 20% DDV (140,45 EUR), za takso za pritožbo 98,52 EUR, skupaj 10,67% od 238,97 EUR, 25,50 EUR.