Jedro

Od ponovnega obravnavanja vprašanja, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje in glede katerega obstoji enotna sodna praksa sodišča prve stopnje in glede katerega je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, ki je enako stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse, zaradi česar ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 29. 1. 2008 po odvetniku vložila revizijo. V reviziji navaja, da jo vlaga po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 7. 2005, s katero je ta delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi Carinskega urada Ljubljana z dne 5. 11. 2003 in spremenila izrek slednjega sklepa v delu, ki se nanaša na datum izvršljivosti, v preostalem pa pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Z navedenim sklepom o izvršbi je prvostopenjski carinski organ odločil, da se na podlagi carinske deklaracije z dne 20. 11. 2002 zoper tožečo stranko opravi prisilna izterjava carinskega dolga in določil način prisilne izterjave. Carinski dolg je bil tožeči stranki, ki je bila prejemnica uvoženega blaga, naložen v plačilo na podlagi določb 143. in 150. člena Carinskega zakona, iz katerih izhaja, da je za plačilo carinskega dolga v primeru posrednega zastopanja odgovoren tudi prejemnik blaga, odgovornost prejemnika blaga in deklaranta pa je v takem primeru solidarna.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08) ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A. A. Ta je podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance B. B. z dne 10. 1. 2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in obenem je bil imenovan novi minister za finance C. C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

6. Za pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z vprašanjem, ki ga uveljavlja revident, obstoji enotna sodna praksa sodišča prve stopnje (U 469/2005 z dne 25.9.2006, U 1533/2005 z dne 6.11.2006, U 2001/2005 z dne 16.4.2007 in ostale), poleg tega pa je v zvezi s tem vprašanjem tudi samo zavzelo stališče, enako stališču sodišča prve stopnje (zadeva X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008 in ostale), v skladu s katerim pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata. Po presoji Vrhovnega sodišča od ponovnega obravnavanja tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse, zaradi česar ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Posledično je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 7. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.