Jedro

Zastavni upnik ima sicer v skladu skladu s 164. členom SPZ v času trajanja zastavne pravice enako pravno varstvo kot lastnik in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev zastavljene stvari (vindicatio pignoris), prenehanje vznemirjanja in posestno varstvo, tudi od njenega lastnika, vendar pa bi moral dolžnik za uveljavljanje zastavne pravice, s tem pa tudi vrnitve, upnika natančno seznaniti s terjatvijo (po temelju in višini) zoper njega, saj upnik v nasprotnem primeru niti ne more v celoti in pravilno izpolniti njegove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem svoje terjatve do upnika, dolžnik ni uspel izpodbiti upnikove terjatve na vrnitev premičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zavrne (I. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 755,60 EUR stroškov postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da sodišče napačno ocenjuje da upnik ni natančno seznanjen, katero terjatev ima dolžnik po temelju in višini do upnika, ki uveljavlja k zavarovanju plačila in zato pridržuje stvar. Dolžnik je namreč v ugovoru natančno pojasnil izdelavo in montažo, katerega materiala je opravil (našteva material in storitve). Dolžnik je izkazal, da je skupni znesek del in materiala, ki ga je opravil in dobavil, 147.762,00 EUR. Nesporno je, kar je potrdil tudi upnik, da dolžniku ni plačal ničesar, saj upnik sam potrdi, da je dolžnika večkrat pozival k izstavitvi računa. Dolžnik je upniku tudi izstavil predračun. Sodišče tudi ne sledi navedbam dolžnika v zvezi z dolgom iz posojilne pogodbe v višini 10.000,00 EUR. To, da je upnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za ta znesek vložil ugovor, ne zadostuje zadostni verjetnosti o tem, da terjatev ne obstaja. Prav tako ne drži, da dolžnik navedenega ni prerekal, saj tega ni mogel, ker je upnik to navajal šele v odgovoru na ugovor. Dolžnik prilaga potrdilo o transakciji za posojilo in predračun, ki ga je poslal upniku in ga slednji nikoli ni prerekal niti plačal. Sodišče tudi ni sledilo predlogu dolžnika o zaslišanju prič, ki bi lahko potrdile navedbe dolžnika, zakaj dokazov ni izvedlo, pa se sodišče ni izreklo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. do 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

6. Sodišče je na predlog upnika dne 27. 7. 2022 izdalo začasno odredbo v zavarovanje upnikove nedenarne terjatve, in sicer vrnitve premičnine, tj. vozila za razminiranje S, s katero je dolžniku prepovedalo odtujiti ali obremeniti premičnino - vozilo za razminiranje S. 7. Izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da je upnik dolžniku v mesecih od februarja 2021 do avgusta 2021 naročil izdelavo sestavnih delov za stroj S. S preloženimi e-poštnimi sporočili je z verjetnostjo izkazal, da je dolžnik po njegovih natančnih in individualiziranih navodilih izdelal neserijsko stvar, zato mu je sodišče sledilo v tem, da je bilo bistvo med upnikom in dolžnikom sklenjene pogodbe zlasti dolžnikovo delo, njuno razmerje pa gre zato, v skladu s tretjim odstavkom 620. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), podrediti pravilom podjemne pogodb. Glede na to, da je upnik z istimi sporočili dolžnika pozval na izstavitev računa, je s tem z verjetnostjo izkazal, da je izvršeno delo predhodno pregledal in prevzel, kar tudi sam zatrjuje. V tem primeru pa se, v skladu z drugim odstavkom 644. člena OZ, šteje, da mu je bila stvar izročena. Najkasneje s tem dejanjem pa je bila nanj prenesena lastninska pravica na stvari prvi odstavek 60. člena SPZ). Upnik je tako že na podlagi dejstva, da mu je dolžnik kot podjemnik izročil stvar, z verjetnostjo izkazal, da je lastnik stroja. V tej vlogi ima, po določbi 37. člena SPZ, pravico ga imeti v posesti, ga uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njim razpolagati. V kolikor mu ga kdo vzame, pa ima pravico zahtevati, da mu ga vrne (92. člen SPZ). S tem je upnik izkazal verjetnost svoje terjatve. Dolžnik pa po drugi strani v primeru izdane začasne odredbe po presoji sodišča prve stopnje ne bo utrpel nobene škode, saj ni lastnik stvari. Prav tako pa izdana začasna odredba ne bo v ničemer vplivala na njegova obligacijska upravičenja do plačila izvedenih storitev, ki jih ima na podlagi podjemne pogodbe zoper upnika.

8. Zoper sklep o začasni odredbi je dolžnik ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je njegov ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je upnik z verjetnostjo izkazal, da je na podlagi sklenjene podjemne pogodbe z dolžnikom postal lastnik obravnavanega stroja. Dolžnik pa tej ugotovitvi v ugovoru po ugotovitvi sodišča prve stopnje konkretizirano niti ne nasprotuje, temveč tudi sam navaja, da sta bila z upnikom sklenila podjemno pogodbo, ter v zavarovanje svojih domnevnih terjatev uveljavlja zastavno pravico na izdelani stvari (647. člen OZ). Iz navedenega izhaja, da lastništvo stroja med strankama ni sporno in je lastnik premičnine upnik. Dolžnik pa sicer obstoju upnikove terjatve za izročitev premičnine in njeni verjetni izkazanosti nasprotuje, saj naj bi imel sam na premičnini zastavno pravico, da ima zaradi uveljavljanja zastave pravice tudi sam pravico do posesti sporne premičnine, vendar pa v zvezi s tem ni zmogel trditvenega in dokkaznega bremena. Za uveljavljanje zastavne pravice mora namreč njen upnik (dolžnik v tem postopku) dolžnika (upnika v tem postopku) natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar, saj v nasprotnem primeru dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve. Ni namreč sporno (saj je v to ugovoru navedel sam dolžnik in tudi tovrstnih navedb upnika ni prerekal), da do izdaje izpodbijane začasne odredbe (in tudi kasneje) dolžnik upniku ni izstavil ne predračuna in ne računa za opravljene storitve, kot mu tudi ni posredoval kakršnekoli specifikacije opravljenih del oz. storitev, temveč je šele v ugovoru prvič navedel višino denarnih terjatev, ki naj bi jih imel iz naslova podjemne pogodbe do upnika, ne da bi tudi pri tem te svoje navedbe ustrezno specificiral in izkazal, kar pa bi v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu bil dolžan storiti. Dolžnik je tako v ugovoru zgolj pavšalno navedel, da naj bi terjatev iz naslova njegovega dela in materiala (v zvezi s čimer je podal tudi obsežen popis domnevno opravljenih del) znašala skupno 147.762,00 EUR, ne da bi v potrditev teh svojih navedb ponudil kakršnekoli dokaze. Upoštevaje dejstvo, da dolžnik pri tem posameznih storitev ni specificiral, na način, da bi bilo možno ugotoviti količino in strošek posameznih storitev, prav tako tega ni storil po prejemu odgovora upnika, pa tako zaslišanje predlaganih prič o tem predstavlja nedovoljen informativni dokaz, katerega sodišče posledično ni izvedlo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, kot tudi razlogi zanjo, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Tudi v obravnavani pritožbi dolžnik namreč ne nasprotuje upnikovemu lastništvu premičnine, na katero meri izvršba (stroj za razminiranje), lastninska pravica pa upniku daje med drugim pravico zahtevati vrnitev stvari (rei vindicatio - 92. člen SPZ). Tudi zastavni upnik ima sicer v skladu skladu s 164. členom SPZ zastavni upnik v času trajanja zastavne pravice enako pravno varstvo kot lastnik in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev zastavljene stvari (vindicatio pignoris, prim. odločbo VSRS II Ips 50/2012), prenehanje vznemirjanja in posestno varstvo, tudi od njenega lastnika, vendar pa višje sodišče prve stopnje pravilnemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, sprejetem že v odločbi VSK Cpg 197/2019, da bi moral dolžnik za uveljavljanje zastavne, s tem pa tudi vrnitve, pravice upnika natančno seznaniti s terjatvijo (po temelju in višini) zoper njega, saj upnik v nasprotnem primeru niti ne more v celoti in pravilno izpolniti njegove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari.

10. Navedenega pa dolžnik kljub drugačnim pritožbenim trditvam v ugovoru ni storil, zato zgolj s pavšalnim zatrjevanjem svoje terjatve do upnika, dolžnik ni uspel izpodbiti upnikove terjatve na vrnitev premičnine. Res je dolžnik v ugovoru sicer navedel številne storitve, ki naj bi jih opravil, in material, ki naj bi ga dobavil, vendar pa je na koncu navedel le domnevno skupno vrednost opravljenih del in materiala, vrednost posameznih teh del in materiala pa ni v ničemer specificiral in jih posledično tudi ni mogoče preizkusiti. Razen tega v dokaz višine svoje terjatve dolžnik tudi ni substancirano predlagal nobenega dokaza, kolikor je šteti, da je v zvezi s tem predlagal zaslišanje prič, pa višje sodišče posledično, ker svoje terjatve dolžnik ni niti specifiral, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da bi zaslišanje prič pomenilo zaslišanje v informativne namene, ki pa skladno z ustaljeno sodno prakso ni dovoljeno. Po povedanem tudi ne drži, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem, saj je to jasno storilo.

11. Dolžnik šele v pritožbi kot prepozno oziroma nedovoljeno (ker ni z ničemer izkazal, da teh trditev brez svoje krive ne bi mogel podati že v ugovoru - prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) trdi, da je upniku izdal predračun, ki ga šele obravnavani pritožbi iz enakih razlogov prepozno in nedovoljeno tudi prilaga, zato omenja trditev in dokaz nista upoštevna. Vprašanje (ne)obstoja terjatve iz naslova posojila v višini 10.000,00 EUR pa v tej zadevi niti ni pravno pomembno, saj niti ne gre za terjatev, na kateri naj bi dolžnik zoper upnika na spornem stroju imel zastavno pravico na podlagi 647. člena OZ, zato se višje sodišče v zvezi z omenjenimi pritožbenimi trditvami ni opredeljevalo. Končno pa je neutemeljena tudi trditev, da se dolžnik o (katerihkoli) navedbah iz upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor ni mogel izjaviti, saj mu je sodišče prve stopnje skupaj z dopisom z dne 21. 10. 2022 upnikov odgovor vročilo v izjavo, kot izhaja iz vročilnice pri omenjenem dopisu na elektronskem vpisniku izvršilnih zadev, pa je istega dne oboje pooblaščenka dolžnika tudi prejela, zato očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

12. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).