Jedro

Organ je denarna sredstva v predmetni zadevi dodeljeval v skladu s pogoji, ki so bili navedeni v 4. poglavju Javnega razpisa ter v Uredbi o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo, s katero se je ta prijavil na 8. Javni razpis za podukrep 4.1 Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2017, katerega predmet so bile naložbe kmetijskih gospodarstev v lastno primarno pridelavo kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, št. 41/17; v nadaljevanju Javni razpis). Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Svojo odločitev je oprl na ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 46. točke poglavja 4.1 Javnega razpisa, po katerem so bili do podpore za naložbe v prestrukturiranje kmetijskih gospodarstev upravičeni le nosilci majhnih kmetij. Prihodek njegove kmetije je namreč pred naložbo na polno delovno moč (v nadaljevanju PDM) znašal 9.491,80 EUR, kar je 3,04 EUR več kot je, upoštevaje 47. točko poglavja 4.1 Javnega razpisa, dovoljeno.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Dodatno pa je navedel, da v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) prvostopenjski organ ne bi smel upoštevati tožnikove spremembe prijavnega obrazca o PDM (na 0,6 oziroma 0,7), ampak bi moral pri preverjanju višine prihodka tožnikove kmetije izhajati iz prvotnega podatka, tj. 0,5 PDM. Upoštevaje dejstvo, da so v letu 2016 prihodki iz poslovanja tožnikove kmetije znašali 5.694,60 EUR in da je bil obseg dela 0,5 PDM, je kmetija ustvarila prihodek iz poslovanja v višini 11.389,20 EUR/PDM. Tako je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožnikova kmetija presega prag za majhno kmetijo, ki je bil z Javnim razpisom določen na 9.488,76 EUR.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da kot vlagatelj vloge na Javni razpis ne more odgovarjati oziroma trpeti negativnih posledic za tehnične težave na strani toženke. Na njene podatke o svojih neposrednih in izravnalnih plačilih (prejetih za leto 2016) se je zanesel, saj na njihovo višino v aplikaciji za vnos vloge na Javni razpis ni imel vpliva, kar je razvidno iz dokumenta "Navodila za vnos vlog". Organ bi moral v aplikacijo z računalniškimi ukazi "pripeljati" pravilne podatke, ker pa do tega ni prišlo, je zaradi neustreznega in napačnega dejanja organa ob svoje pravice. Navaja še, da je v popravkih vloge glede vrednosti PDM pomotoma navedel podatek 0,6, čeprav je bilo iz preostalih popravljenih podatkov o prihodku iz kmetijske dejavnosti (v višini 5.694,60 EUR) ter prihodku iz kmetijske dejavnosti/PDM (v višini 8.135,14 EUR) moč razbrati, da je bila dejanska vrednost PDM 0,7. Glede na to bi ga bil organ dolžan pozvati vsaj na uskladitev oziroma obrazložitev podatkov, česar pa ni storil in je prišlo do napačnih izračunov. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani in pritožbeni odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodelitve sredstev po Javnem razpisu, in sicer ali je v obravnavanem obdobju prihodek iz poslovanja njegove kmetije, upoštevaje PDM, presegal znesek, določen v 47. točki poglavja 4.1 Javnega razpisa; torej ali je tožnik nosilec majhne kmetije oziroma ali prejema njej ustrezne dohodke.

8. Organ je denarna sredstva v predmetni zadevi dodeljeval v skladu s pogoji, ki so bili navedeni v 4. poglavju Javnega razpisa ter v Uredbi o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (v nadaljevanju Uredba). V skladu s 46. točko poglavja 4.1 Javnega razpisa je do podpore za naložbe v prestrukturiranje kmetijskih gospodarstev iz 2. točke pod a) 2. poglavja Javnega razpisa (relevantno v konkretni zadevi), v skladu s prvim odstavkom 11. člena Uredbe, upravičen le nosilec majhne kmetije. Po 47. točki poglavja 4.1 Javnega razpisa je to, skladno z drugim odstavkom 11. člena Uredbe, kmetija, ki ima prihodek iz poslovanja, ki je enak ali višji od 4.000 EUR in nižji od ene letne minimalne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na PDM v višini iz 37. točke tega podpoglavja, torej v letu 2016 prihodek iz poslovanja, ki je nižji od 9.488,76 EUR.

9. Na izračun prihodka iz poslovanja tožnikove kmetije je – upoštevaje citirano 47. točko poglavja 4.1 Javnega razpisa – vplival tudi PDM. Ugotovljeno višino slednjega (s strani organa) tožnik v tožbi prereka, ko navaja, da bi moral organ upoštevati PDM v višini 0,7 in ne v višini 0,6 (odločitev prvostopenjskega organa) oziroma 0,5 (odločitev pritožbenega organa). Da temu ni tako in da PDM znaša 0,5 (kot je tožnik navedel v prvotni vlogi), je pritožbeni organ obrazložil v svoji odločbi in sklepu. Sodišče se z razlogi, ki jih je organ podal v obrazložitvi pritožbene odločbe na strani 3, strinja in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Pritožbeni organ je v okviru svoje obrazložitve ustrezno pojasnil tudi, zakaj tožnika ni bil dolžan pozivati na obrazložitev neskladij v zvezi s tem.

10. Neutemeljene pa so tožnikove navedbe tudi v delu, ko navaja, da je zaradi neustreznega oziroma napačnega ravnanja organa ob svoje pravice. Na (ne)zakonitost izpodbijane odločbe namreč ne more vplivati okoliščina, da je tožnik sam v vlogi (v zvezi z višino neposrednih in izravnalnih plačil) navedel zanj ugoden podatek, ki naj bi ga pridobil v aplikaciji organa, ta pa ga kasneje ni upošteval. Organ na dejansko stanje, navedeno v tožnikovi vlogi (pa čeprav pridobljeno iz njegovih evidenc), namreč ni vezan, ker ga lahko ves čas med postopkom dopolnjuje (prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 139. člena ZUP). Pri tem pa tožnik v tožbi s strani organa naknadno ugotovljene višine neposrednih in izravnalnih plačil (v višini 2.997,60 EUR), s katero je bil seznanjen v postopku na prvi stopnji, niti ne prereka; nasprotno je naknadno ugotovitev organa po pozivu organa prve stopnje celo upošteval pri svojem popravku vloge, s čimer je s strani organa ugotovljena višina med strankama pravzaprav nesporna.

11. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Čeprav je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženko sporno (glede višine PDM), pa je tožnik predlagal izvedbo dokaza, ki ga sodišče – skladno z 52. členom ZUS-1 – ne more upoštevati. Dokaznega predloga, tj. zaslišanja uradnih oseb prvostopenjskega organa z namenom ugotovitve delovanja aplikacije (v zvezi s prijavo na Javni razpis), namreč tožnik ni podal ne v upravnem postopku ne v pritožbenem postopku. V tožbi pa lahko tožnik navaja nove dokaze le, če obrazloži (in upraviči), zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tega pa tožnik ni storil. Poleg tega predlagani dokaz glede na prej pojasnjeno niti ni pravnorelevanten za odločitev v zadevi.