Jedro

Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom F. F. se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičenki do denacionalizacije A. A. z vzpostavitvijo lastninske pravice vrne poslovni prostor v pritličju v izmeri 61,45 m2 v objektu ..., Ljubljana, stoječ na parc. št. *322/1, k. o. ... – pri nepremičnini v stavbi št. 22, del stavbe št. 903 (ID ...) (1. točka izreka), da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni upravičenki A. A. za premoženje, ki ji pripada po 1. točki izreka te odločbe, določi skrbnik za posebne primere B. B. (2. točka izreka), da je tožnica dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji navedeni poslovni prostor, temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih delih in napravah v stavbi ..., Ljubljana, in ustrezni del stavbnega zemljišča predati v posest skrbniku (3. točka izreka), da je s tem odločeno o denacionalizacijski zahtevi v celoti (4. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in da prvostopenjski organ stroškov ni zaznamoval (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo nepremičnine „poslovni prostor ..., Ljubljana,“ pravni nasledniki upravičenke do denacionalizacije A. A., ki ji je bil prostor podržavljen. Prvostopenjski organ je ugotovil, da: (1) je iz zemljiškoknjižnega izpiska in ostalih listin razvidno, da je bila zgradba s parc. št. 322/1 zk. vl. št. 287 k. o. ... nacionalizirana z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Center, št. 07/11-4485/3 z dne 24. 9. 1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč; (2) je lastnica A. A. na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center, št. 07/11-4485/4 z dne 15. 3. 1960, iz nacionalizacije izvzela dve dvosobni stanovanji (v prvem in drugem nadstropju; v družbeno last sta prešla poslovni prostor v pritličju na naslovu ..., Ljubljana, in stanovanje v podstrešju hiše na naslovu ..., Ljubljana); (3) se je prejšnja lastnica spornega premoženja A. A., roj. ... 1900, umrla ... 1976, po predloženem potrdilu štela za državljanko Socialistične Republike Slovenije in za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do svoje smrti; (4) je po veljavnih podatkih elektronske zemljiške knjige Okrajnega sodišča nepremičnina vpisana s parc. št. *322/1 in stavba št. 22.ES – ..., ... in ..., Ljubljana, in da je obravnavani poslovni prostor zdaj vpisan v podvložek št. 287/4 iste k. o. (nedokončana etaža) ID stavbe 22 – del stavbe 903 – lastnik: družbena lastnina v uporabi Trgovskega podjetja ..., ..., Ljubljana (na podlagi SOB Ljubljana Center, št. 464-37/81-04/SP z dne 29. 10. 1981); (5) je bilo s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-151/92-07/MZ-MS, 362-407/92-07/MZ-MS z dne 18. 6. 1997, že odločeno o denacionalizaciji podstrešnega stanovanja v izmeri 40,68 m2 in stanovanju pripadajočih deležev skupnih prostorov, delov in naprav v hiši ..., Ljubljana, in ustreznem deležu stavbnega zemljišča s parc. št. 322/1 zk. vl. št. 287 k. o. ...; ter (6) so vlagatelji zahteve: C. C. (opomba sodišča: v upravnem sporu kot stranka z interesom njegova dedinja D. D.), E. E., F. F. (opomba sodišča: oba v upravnem sporu stranki z interesom), G. G., po kateri nadaljujeta postopek H. H. (opomba sodišča: v tem upravnem sporu stranka z interesom) in I. I. (opomba sodišča: v upravnem sporu kot stranka z interesom njen dedič J. J.), in K. K. (opomba sodišča: v upravnem sporu kot stranka z interesom njegova dedinja L. L.).

3. O spornem poslovnem prostoru je prvostopenjski organ že odločil dvakrat – z delno odločbo, št. 362-407/92-28 z dne 24. 3. 2007, in v ponovnem postopku z odločbo, št. 362-407/1992-54 z dne 31. 12. 2010. Obakrat je odločil, da se poslovni prostor upravičenki vrne v naravi. Odločbi sta bili po vloženih pravnih sredstvih tožnice odpravljeni, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, nazadnje s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 1132/2013 z dne 16. 12. 2013 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 105/2013 z dne 10. 7. 2013).

4. Prvostopenjski organ je v postopek kot zavezanca iz 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) pritegnil podjetje M., Trgovsko podjetje, d. d., ..., Ljubljana, zdaj Trgovsko podjetje M., d. o. o., ..., Ljubljana (opomba sodišča: v tem upravnem sporu tožnica), in Slovenski državni holding, d. d., Mala ulica 5, Ljubljana (opomba sodišča: v tem upravnem sporu stranka z interesom).

5. Prvostopenjski organ je v nadaljevanju povzel izvedensko mnenje N. N., izvedenke finančne stroke, na katerega je oprl svojo odločitev. Iz mnenja izhaja, da ima ustanovitev podjetja M., d. d. v sodnem registru datum 18. 7. 1991, sklep o ustanovitvi pa je bil v sodni register vpisan na dan 14. 8. 1991. Posledično je na dan ustanovitve 18. 7. 1991 celotni ustanovitveni kapital pripadal družbeni pravni osebi M., p. o., saj je 183 fizičnih oseb vplačalo svoj osnovni vložek šele 1. 8. 1991. Izvedenka je zato vse izračune preračunala na ta datum. Tako pa je ravnala tudi zato, ker je razpolagala le s podatki o rasti cen na mesečni ravni, ne pa s podatki o rasti cen na dan 18. 7. 1991 ali na dan 14. 8. 1991. Družbeni kapital je znašal 126.160.099 DIN (9.704.623 DEM), zasebni kapital 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM), skupaj je tako osnovni kapital znašal 142.163.099 DIN (10.935.623 DEM). Razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom na dan vpisa v sodni register 14. 8. 1991 je bilo tako 11,3 proti 88,7, razmerje glasovalnih pravic pa ravno nasprotno – družbeni kapital je pridobil le 20 odstotkov glasovalnih pravic, zasebni kapital pa kar 80 odstotkov in s tem večino za sprejetje vseh, tudi statusnih, sprememb.

6. Po oceni izvedenke je stvarno premoženje družbene pravne osebe M., p. o., vloženo ob ustanovitvi navedenega podjetja v mešani lastnini, pomembno presegalo vpisani osnovni kapital, zato za določitev razmerja med vplačanim zasebnim in družbenim kapitalom ne more biti odločilna vrednost registriranega osnovnega kapitala, temveč razmerje med stvarnim vložkom družbenega in zasebnega kapitala. Družbeni kapital je namreč vpisan le v višini vrednosti ocenjenih nepremičnin na dan 31. 12. 1990, ki izhajajo iz „preliminarnega – začasnega“ cenitvenega poročila cenilca O. O. in so revalorizirane le do 30. 4. 1991, cenitveno poročilo pa je bilo izdelano julija 1991. Datum 30. 4. 1991 po mnenju izvedenke N. N. nima nobene uporabne vrednosti, saj bi moral cenilec ocenjeno vrednost na dan 31. 12. 1990 revalorizirati do datuma ocenjevanja oz. določiti nov dan ocenjevanja in v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja pripraviti novo poročilo. Izvedenka tudi meni, da poročilo O. O. za določitev vrednosti stvarnega vložka na dan 1. 8. 1991 v postopku denacionalizacije nima uporabne vrednosti, saj je bil 1. 1. 1990–30. 4. 1990 stvarni vložek revaloriziran v višini 1,247 odstotka, do dneva vplačila stvarnega vložka 1. 8. 1991 pa je znašala inflacija že 185,7 odstotka. Da poročilo O. O. ni v skladu s standardi in metodologijo vrednotenja, po oceni izvedenke N. N. izhaja tudi iz dejstva, da so v zaključnem računu M., p. o. osnovna sredstva, ki so bila vsa vložena v podjetje v mešani lastnini, na dan 31. 12. 1990 izkazana v knjigovodski vrednosti 99.130.000 DIN, cenilec O. O. pa jih je ocenil na samo 97.963.000 DIN, pri čemer je naknadno cenitev revaloriziral do 30. 4. 1991 na 122.160.099 DIN, kar je bila tudi vrednost stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja na dan 18. 7. 1991. Stvarni vložek na podlagi podatkov o nepremičninah, ki vsi izhajajo iz preliminarnega cenitvenega poročila O. O., je v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja nepremičnin ocenil cenilec P. P., in sicer v višini 145.447.852 DIN, tj. 20.778.26 DEM, preračunano po uradnem tečaju na dan cenitve. Ocenjena vrednost stvarnega vložka v podjetje v mešani lastnini 31. 12. 1990 je po navedbah izvedenke preračunana na dan 1. 8. 1991 v skladu s tečajem DEM na navedena datuma, zato sta vrednosti stvarnega vložka na oba datuma enaki. Deleži vplačanih vložkov v obravnavano podjetje v mešani lastnini so 31. 12. 1990 naslednji: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 136.507.001 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 8.940.851 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka; na dan 1. 8. 1991 pa: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 253.512.887 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 16.601.113 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka, družbeni kapital – vplačilo v denarju: 4.000.000 DIN (307.692 DEM) oz. 1,4 odstotka, zasebni kapital – plačilo z denarjem M. p. o.: 15.550.530 DIN (1.196.195 DEM) oz. 5,3 odstotka, zasebni kapital – plačilo na blagajno: 452.470 DIN (34.805 DEM) oz. 0,2 odstotka. Družbeni kapital je vplačala družbena pravna oseba M., p. o. Zasebni kapital (v skupnem znesku 16.003.000 DIN) pa je vplačalo 183 fizičnih oseb – delavci in upokojenci družbenega podjetja M., p. o. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička navedenega družbenega podjetja za leti 1989 in 1990. Po sklepu delavskega sveta z dne 10. 7. 1991 pa je po navedbah izvedenke družbeno podjetje delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 DIN. Z dejanskimi pologi na blagajno je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM). Razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja je bilo tako na dan 1. 8. 1991: zasebni kapital: 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM) oz. 5,5 odstotka, družbeni kapital: 274.114.000 DIN (21.085.692 DEM) oz. 94,5 odstotka. Glasovalne pravice se niso spremenile.

7. Prvostopenjski organ je dalje navedel, da je bilo za ugotovitev razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom ter za potrebe preizkusa sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, treba pridobiti oceno vrednosti nepremičnin – stvarnega vložka ob preračunu obeh vrednosti na isti čas. Oceno prometne vrednosti stvarnega vložka je v skladu z veljavno metodologijo in standardi ocenjevanja izdelal cenilec nepremičnin P. P. (na podlagi cenitev O.O.). Na dan ustanovitve oz. vplačila zasebnega kapitala je bila prometna vrednost nepremičnin, ki so bile predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM (253.512.975 DIN). Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) so predmet denacionalizacije. Njihova skupna prometna vrednost predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Predmetni poslovni prostor na naslovu ..., Ljubljana, je bil ocenjen v višini 123.115 DEM (1.600.500 DIN), kar predstavlja 0,63 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, kar je 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Nepremični ..., Ljubljana, pa pripada zasebni kapital v znesku 7.772 DEM. Po cenitvi O. O. nepremičninam, ki so predmet denacionalizacije, pripada le 5,29 odstotka zasebnega kapitala (846.678 DIN). Preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka zasebnega kapitala (15.156.322 DIN). Vrednost nepremičnine ..., Ljubljana, je bila v skladu s 44. členom ZDen ocenjena v višini 53.730 DEM in je predstavljala 0,28 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini. Tej nepremični se je zato lahko pripisalo 3.447 DEM zasebnega kapitala. Ocenjena vrednost vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, je znašala 635.150,76 DEM, kar je po oceni izvedenke predstavljalo 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja M., d. d. Tem nepremičninam je zato pripadal sorazmeren del zasebnega kapitala (40.253 DEM). Poslovni prostor ..., Ljubljana, po ugotovitvah izvedenke predstavlja 4,36 odstotka vplačanega zasebnega kapitala, vse štiri nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, pa 51,6 odstotka. Izvedenka je primerjala tudi vplačani zasebni kapital z ocenjeno prometno vrednostjo štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, in ugotovila, da je vrednost teh nepremičnin za 11,9 odstotka večja, kot je bil celoten vplačan zasebni kapital. 8. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je izvedenka ugotavljala tudi finančne in ekonomske posledice, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica. Po njeni oceni je razumljivo, da bi se ob zaprtju trgovin, ki so predmet denacionalizacije, prihodki tožnice zmanjšali, toda to ne pomeni, da dejavnosti ne bi mogla opravljati v najetih poslovnih prostorih ali v drugi primerni lokaciji v Ljubljani. V letu 2018 je namreč tožnica opravljala dejavnost trgovine le še v sedmih lastnih trgovskih lokalih od skupno 20, ki so bili predmet stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, dve trgovini pa delujeta v najetih poslovnih prostorih. V obdobju od leta 1994 do konca leta 2017 pa je prodala pet od 20 trgovskih lokalov, v katerih je opravljala trgovsko dejavnost, posamezne lokale oddala v najem, odpustila 114 od 150 zaposlenih, zmanjšala premoženje z 10 milijonov na samo 2 milijona evrov in zmanjšala prihodke za 7,6 milijona evrov (z 9,9 milijona na 2,3 milijona evrov v letu 2017). Za leto 2005 je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev izkazana še v višini 5.547.118 EUR (od tega je bilo za 1.075.310 EUR nepremičnin opredeljenih kot naložbene nepremičnine, kar pomeni, da jih družba ni potrebovala za svojo dejavnost in jih je oddajala v najem ali jih je namenila za prodajo). Na dan 31. 12. 2013 pa je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev le še 1.380.957 EUR. Pri tem je bilo v izkazu poslovnega izida za obdobje od leta 2005 do vključno leta 2013 izkazano 4,2 milijona evrov neto prihodkov od prodaje nepremičnin.

9. Izvedenka je glede ocene posledic za upravičence do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, ugotovila, da po registru GURS tržna vrednost nepremičnine ..., Ljubljana, znaša 132.393,00 EUR, skupna tržna vrednost nepremičnin v lasti tožnice, ki so predmet denacionalizacije, pa znaša 1.236.629,00 EUR. Po oceni izvedenke bi s temi nepremičninami denacionalizacijski upravičenci, v primeru vrnitve v naravi, prosto razpolagali (jih oddali v najem ali prodali). Pri tem bi realizirali tržne vrednosti najemnin ali kupnino v višini tržne vrednosti nepremičnin v času prodaje. Če pa jim nepremičnine ne bi bile vrnjene v naravi, bi jim bil Slovenski državni holding, d. d., dolžan izplačati odškodnino, izračunano na podlagi vrednosti podržavljenega premoženja ob nacionalizaciji. Vrednost nepremičnine ..., Ljubljana, je ob podržavljenju znašala 35.728,83 DEM, vrednost vseh tožničinih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, pa 621.466,98 DEM. Iz primerjave tržne vrednosti, določene z metodologijo GURS, ki za vse štiri podržavljene trgovske lokale znaša 1.236.629 EUR, in višine odškodnine, ki jim pripada v obveznicah Slovenskega državnega holdinga, d. d., je razvidna velika razlika v škodo denacionalizacijskih upravičencev.

10. Prvostopenjski organ je glede ugovora, da izvedenka N. N. ni sodna izvedenka ali ocenjevalka, navedel, da ZUP/86 ne določa, da mora biti za izvedenca določen sodni izvedenec, temveč strokovnjak, zlasti tak, ki je posebej pooblaščen za dajanje mnenja o vprašanjih ustrezne stroke.

11. Prvostopenjski organ je spomnil, da 83. člen Zakona o podjetjih (v nadaljevanju: ZPod) določa, da si podjetje v mešani lastnini pridobi pravno in poslovno sposobnost z vpisom pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini oziroma sklepa ustanovne skupščine v sodni register. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je bila delniška družba v mešani lastnini M. d. d., Ljubljana, vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod številko registrskega vložka 1/12916/00 s sklepom, št. Srg ..., z dne 14. 8. 1991. Zato je po mnenju prvostopenjskega organa izvedenka pravilno upoštevala datum zasebnega kapitala, saj so delavci delnice vplačali na blagajni podjetja 1. 8. 1991. Glede na to, da je bilo podjetje vpisano v sodni register, pa prvostopenjski organ dodaja, da nima pristojnosti ugotavljanja pravilnosti postopkov, ki se nanašajo na vpis podjetja v sodni register.

12. Prvostopenjski organ je povzel mnenje izvedenke N. N., po katerem cenilec O. O. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške in druge opreme, prevoznih sredstev in vsega ostalega ter neposlovnega premoženja, s čimer je razpolagala M., p. o. Izvedenka je pojasnila, da iz spisa št. 7-Pg 123/96 izhaja, da je Okrožno sodišče izvedencu O. O. naročilo, da opravi celoten preračun zneskov iz svojega cenilnega elaborata iz junija 1991 in iz dodatka k temu elaboratu, kar pomeni, da je moral ločeno prikazati vrednost objektov in opreme (če je bila upoštevana pri tem izračunu) v novi preglednici. Po navedbah izvedenke je cenilec O. O. svojo cenitev gradbenih objektov zmanjšal s 85.379.926 SIT na 72.915.923,70 SIT, tj. za 12.464.003 SIT. Za razliko 8.940.855,40 SIT je opredelil vrednost opreme, nepojasnjena pa je razlika dodatnega zmanjšanja še za 3.523.149 SIT. Po navedbah izvedenke pa v cenilnem poročilu O. O. iz junija 1991 in dodatka k temu poročilu ni nobenega podatka oziroma ni razvidno, da bi cenilec O. O. v svojem poročilu ocenjeval tudi premičnine. Izvedenka je dodatno navedla, da je cenitev O. O. preliminarna, da cenilec te oznake ni nikoli umaknil s svoje cenitve in da potrdilo z dne 6. 2. 1996, ki ga je predložil ocenjevalec nepremičnin, ni dokaz, na podlagi katerega bi spreminjala svoje mnenje. Po njenem prepričanju so v koeficientu, ki ga je uporabil v svoji cenitvi, vključene inštalacije in oprema, ki je vgrajena neposredno v zgradbe, ne pa oprema, ki je predstavljala pohištvo, opremo trgovin, transportna sredstva in vse ostalo.

13. Prvostopenjski organ se je glede različnih datumov ocenjevanja izvedeniških poročil skliceval na izvedenko N. N., ki je navedla, da je datum ocenjevanja v vseh primerih enak, to je 31. 12. 1990, ker drugih podatkov v vseh štirih denacionalizacijskih spisih ni mogoče najti. Datumi izdelave poročil so sicer različni, vendar vse cenitve izhajajo iz istih materialnih podlag, upoštevajo pa metodologijo, ki je veljavna na datum ocenjevanja.

14. Glede revalorizacije je izvedenka N. N., kot jo je povzel prvostopenjski organ, navedla, da je bila v obdobju 1. 1. 1991–1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181 odstotna in najmanj s to vrednostjo bi moral biti po njenem mnenju revaloriziran stvarni vložek v času od cenitve do njegovega vplačila. Avgusta 1991 je bil po navedbah izvedenke uradni tečaj DEM sicer 13 EUR (pravilno: DIN; opomba sodišča), ki ga je pri izračunih tudi upoštevala, dejanski tržni tečaj, po katerem so potekale transakcije na trgu, pa je bil 32 DIN za DEM. Navedla je tudi, da je razmerje med vložkom zasebnega in družbenega kapitala utemeljila z več izračuni, vključno s podatki iz zaključnega računa družbenega podjetja M., p. o. na dan 31. 12. 1990, poleg tega pa še s podatki iz bilanc družbenega podjetja v trenutku pripojitve k R., p. o. v letu 1992, s čemer je družbeno podjetje prenehalo, premoženje pa je v celoti prešlo v zasebno last. Neupoštevanje revalorizacije iz naslova rasti cen oziroma neupoštevanje rasti uradnega tečaja DEM v obdobju od 31. 12. 1990 do dneva ustanovitve podjetja v mešani lastnini pa po mnenju izvedenke že samo po sebi pomeni oškodovanje družbenega kapitala. Izračuni temeljijo na uradnih podatkih: ocenjena vrednost nepremičnin cenilca O. O. na dan 31. 12. 1990 je 97.963.091 DIN, na dan 30. 4. 1991 je 122.160.099 DIN in na dan 1. 8. 1991 je 181.931.490 DIN. Po ugotovitvah izvedenke je bila poleg nepremičnin v M., d. d. kot stvarni vložek vložena tudi vsa oprema trgovin in poslovnih prostorov, ki ni bila ocenjena. Iz primerjave med izračuni v DIN in DEM je razvidno, da ni ničesar revalorizirala dvakrat, razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom so enaka po obeh primerjavah ob upoštevanju uradne revalorizacije in uradnega tečaja DEM na dan ustanovitve družbe.

15. Prvostopenjski organ je, ob povzemanju izvedenke N. N., na ugovor tožnice glede vlaganj odgovoril, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj, izvedenka pa je vse podatke povzela neposredno iz zaključnih računov tožnice in predpostavljala, da je tožnica vlaganja v nepremičnine, če so bila ta dejansko izvedena, knjižila v poslovne knjige in jih amortizirala, kar je v skladu z računovodskimi standardi oziroma Zakonom o računovodstvu (v nadaljevanju: ZR). Poleg tega je prvostopenjski organ opozoril, da je tožnica pri njem vložila zahtevo za povrnitev vlaganj v podržavljeni poslovni prostor, kar pomeni, da so ta predmet drugega postopka, o katerem bo odločeno po pravnomočni odločitvi v tem denacionalizacijskem postopku.

16. Prvostopenjski organ je glede tožničinega ugovora, da izvedenka N. N. ni spoštovala odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, odgovoril s povzemanjem izvedenke, ki je navedla, da je izračun lastninskega vložka v primerjavi z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca izračunan v skladu s 24. točko navedene odločbe. Poleg tega je izvedenka navedla, da je osnovni vložek v višini 16.003.000 DIN nesorazmerno majhen v primerjavi s celotnim vpisanim družbenim kapitalom kot tudi v primerjavi s celotnim družbenim premoženjem. Prav tako pa je po njeni oceni zasebni kapital nesorazmerno majhen v primerjavi z nepremičninami, ki so bile predmet stvarnega vložka (za štiri od 13 so bili že vloženi zahtevki za njihovo vračilo v naravi).

17. Prvostopenjski organ je ocenil, da je izvedenka N. N., ki je bila imenovana za izvedenko finančne stroke, izvedensko mnenje in odgovore pripravila v skladu z njegovimi navodili in navodili Upravnega sodišča Republike Slovenije ter da ni napravila nobene strokovne napake. Zato ni imel razloga, da njeni oceni in obrazloženim odgovorom ne bi zaupal. Le dejstvo, da tožnica ni zadovoljna z ugotovitvami izvedenke, po mnenju prvostopenjskega organa ne pomeni verjetno izkazanega dvoma v strokovno znanje izvedenke, ki je dolžna v skladu s 189. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mnenje podati nepristransko ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Vsa pomembna dejstva pa so bila v postopku ugotovljena.

18. Prvostopenjski organ je na ugovor tožnice, da je izvedenka primerjala neprimerljive vrednosti, zapisal, da je slednja ugotavljala vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, na drugi strani. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom na dan vpisa v sodni register 14. 8. 1991 11,3 proti 88,7 v korist družbenega kapitala. Razmerje glasovalnih pravic pa je bilo ravno nasprotno, in sicer 80 proti 20 v korist zasebnega kapitala. Ob preračunu na isti dan, tj. 1. 8. 1991, in z upoštevanjem vseh vplačil, je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja 5,5 proti 94,5, razmerje glasovalnih pravic pa je ostalo enako. Upravljavska razmerja tako niso sledila lastništvu kapitala. Ugotovljeno je bilo tudi, da če bi bilo družbeno podjetje ocenjeno po metodi neto vrednosti, bi zasebni vložek predstavljal le 4,7 odstotka vplačanega osnovnega kapitala podjetja v mešani lastnini. Prvostopenjski organ je zato ugotovil, da je bil vložek zasebnega kapitala glede na celotni kapital v družbi bagatelen. Družbeni kapital je namreč predstavljal stvarni vložek – vsa osnovna sredstva in 4 milijone DIN v denarju. Zasebni kapital v skupnem znesku 16.003.000 DIN je vplačalo 183 fizičnih oseb. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička družbenega podjetja M., p. o. za leti 1989 in 1990. Družbeno podjetje je delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 SIT. Z dejanskimi pologi na blagajno pa je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM), tj. 0,2 odstotka celotnega zasebnega kapitala.

19. Poleg tega je prvostopenjski organ ugotavljal tudi obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Denacionalizirane nepremičnine v stvarnem vložku so ocenjene v prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN). Njihova skupna prometna vrednost pomeni 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Deležu vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, tj. 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Pri nepremičnini ..., Ljubljana, ki je na dan 1. 8. 1991 ocenjena v višini 123.115 DEM in predstavlja 0,63 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, je zasebni kapital udeležen samo s 7.772 DEM. Navedenim nepremičninam po cenitvi O. O. pripada le 5,29 odstotka zneska vplačanega zasebnega kapitala oz. 846.678 DIN, preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka oz. 15.156.322 DIN. Vrednost vseh štirih nepremičnin v skladu s 44. členom ZDen znaša 635.150 DEM, kar predstavlja 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja M., d. d., pripada pa jim sorazmerni del zasebnega kapitala v znesku 40.253 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na ..., Ljubljana, v skladu s 44. členom ZDen znaša 123.115 DEM (pravilno: 53.730 DEM; opomba sodišča) in predstavlja „0,63 1,52“ (pravilno: 0,28; opomba sodišča) odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini, zato ji pripada 3.447 DEM zasebnega kapitala.

20. Prvostopenjski organ je nato primerjal še posledice, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala, in posledice, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi. Ugotovil je, da z vračilom nepremičnine v naravi tožnica ne bi utrpela takšnih posledic, kot bi jih upravičenec z nevračilom predmetne nepremičnine v naravi. Navedel je, da tožničino sklicevanje na stečaj pomeni le ugibanje. Tožnica je s prodajo nepremičnin in zmanjšanjem števila zaposlenih že zmanjšala premoženje. Vrnitev nepremičnine v naravi ne pomeni, da bodo njeni zaposleni izgubili delo. Zaradi epidemije covida-19 ima tožnica lahko nekoliko nižje prihodke, vendar je to le začasne narave. V primeru vrnitve nepremičnin v naravi bi trpela izgubo glede prihodkov od prodaje, nikakor pa ne bi trpela finančne izgube v višini vrednosti nepremičnin. Nekateri njeni odhodki bi se s tem celo zmanjšali. Nasprotno pa bi upravičencu z nevračilom nepremičnine v naravi nastale hude posledice, saj bi izgubil pravico do vrnitve nepremičnin v naravi in s tem tudi pravico do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Kot odškodnino pa bi za nepremičnino v centru Ljubljane prejel le 35.728,83 DEM (18.267,86 EUR).

21. Upoštevaje navedeno je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca. Poleg tega je navedel, da je skupna vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, po GURS 1.759.900,00 EUR. Ker pa je osnovni kapital tožnice 1.000.000,00 EUR, zasebni vložek pa predstavlja 5,5 odstotka vplačanega osnovnega kapitala, vrednost zasebnega vložka znaša le 55.000,00 EUR. Vrednost lastninskega vložka, ki znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja le 3,12 odstotka vrednosti premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki znaša 1.759.900,00 EUR. Glede na to je po mnenju prvostopenjskega organa nedvomno podan obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki ga bi bilo mogoče vrniti v naravi.

22. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 2. 2. 2021 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

23. Tožnica se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi v bistvenem, sklicujoč se na cenitev Vrednotenje nepremičnine ..., ..., ..., ... cenilca S. S. z dne 7. 3. 2007, navaja, da znaša vrednost spornega predmeta po metodologiji ZDen z vlaganji 69.003,76 DEM (35.281,06 EUR), brez vlaganj pa 44.782 DEM (22.896,67 EUR). Ugovarja izvedenskemu mnenju izvedenke N. N. V zvezi s tem meni, da bi bilo treba kot izhodiščno ceno za cenitev nepremičnin uporabiti ceno na dan 31. 12. 1990. Cenilec mag. O. O. je vrednost stvarnega vložka revaloriziral do 30. 4. 1991, ker pa je bila ta vrednost izražena v DEM in ker se je tečaj DEM spremenil šele po ustanovitvi tožnice, odraža vrednost v DEM pravo vrednost stvarnega vložka tudi na dan ustanovitve tožnice. V tej vrednosti je bil stvarni vložek tudi vpisan v sodni register. Zato ne drži, da je tožnica pri določitvi razmerja med vrednostjo zasebnega in družbenega vložka uporabila vrednost stvarnega vložka na dan 31. 12. 1990. Tožnica opozarja, da je cenilec P. P. pri cenitvi uporabil predpise, ki so se uveljavili šele dve leti po njeni ustanovitvi, in da je izvedenka N. N. vrednost nepremičnin povečala še za vrednost opreme, ki jo je stvarni vložek že vseboval. Ne strinja se niti z izvedenko, ki je pri oceni vrednosti stvarnega vložka (na podlagi cenitve cenilca P. P. in revalorizacije) ugotovila, da je cenitev mag. O. O., ki je bila podlaga za vpis tožnice v sodni register ter za določitev razmerja med zasebnim in družbenim vložkom, prenizka. V povezavi s tem meni, da sta tako mag. O. O. kot P. P. pri cenitvi zaradi uporabe istega predpisa uporabila isto metodo. Ugovarja tudi postavitvi izvedenke N. N., ki po njeni oceni ne more ugotavljati, ali sta bila v obeh primerih uporabljena ista predpis in metoda, saj ni strokovnjakinja s področja cenitve nepremičnin. Posledično pa po njenem mnenju tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

24. Tožnica osporava cenitev cenilca P. P. (sklicujoč se na cenilca S. S.) in navaja, da je cenilec mag. O. O. v cenitvi pravilno kot izhodiščno ceno uporabil ceno na dan valute (31. 12. 1990), saj je treba pri kapitalskih transakcijah med podjetij uporabiti isti datum, kar je še danes praviloma datum letnega poročila. V obravnavani zadevi je to 31. 12. 1990, v nasprotnem primeru vrednosti niso primerljive in knjiženj kapitalskih transakcij pri udeleženih podjetjih ni mogoče izvesti. P. P. pa je uporabil izhodiščno ceno, določeno za leto 1991, kar pomeni, da je uporabil napačno strokovno pravilo. Enako tudi izvedenka N. N. Prvostopenjski organ bi moral zato po tožničinem predlogu imenovati drugega izvedenca. Ker tega ni storil, pa je bistveno kršil pravila postopka.

25. Tožnica trdi, da je po oceni cenilca S. S. cenitev cenilca P. P. (in s tem posledično izračun izvedenke N. N.) zaradi uporabe nepravilne izhodiščne cene napačna za 22,41 odstotka. Iz istega razloga je napačen tudi izračun komunalne opremljenosti (tako individualne kot kolektivne rabe), s čimer se napaka poveča za 16,5 odstotka. Tudi pri oceni zemljišča je storjena enaka napaka, za 10,8 odstotka. Poleg tega so bila območja, ki jih je navedel cenilec P. P., uvedena šele leta 1992, torej ne v času valute ne v času cenitve mag. O. O. niso veljala. Odprava teh napak ima za posledico, da so vrednosti po cenitvi P. P. celo višje od vrednosti po cenitvi mag. O. O.. Ocena vrednosti stvarnega vložka in razmerja med vložki so zato napačna.

26. Tožnica dalje ugovarja izvedenskemu mnenju izvedenke N. N., ki je pri izračunu vrednosti stvarnega vložka povečala vrednost nepremičnin za vrednost opreme, čeprav je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je že cenitev mag. O. O. obsegala tudi cenitev opreme. V zvezi s tem meni, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj šteje njene navedbe za napačne.

27. Dalje je prepričana, da ker je mag. O. O. stvarni vložek revaloriziral do 30. 4. 1991, ko je vrednost DEM znašala 13 DIN, za stvarni vložek pa so bile izdane prednostne delnice, v skladu z ZR normirane v DEM, tečaj DEM pa se je spremenil šele po ustanovitvi tožnice, je bil stvarni vložek zavarovan z valutno klavzulo, kar je bilo tedaj splošna praksa. Zato podlage za revalorizacijo stvarnega vložka do 1. 8. 1991, kot je to storila izvedenka N. N., ni bilo. Ob tem dodaja, da je bilo v času ustanovitve tožnice sodišču treba priložiti cenitev, ki ni bila starejša od 6 mesecev, cenilni elaborat mag. O. O. pa je obsegal vrednosti, revalorizirane do 30. 4. 1991, ustanovitev tožnice pa je bila vpisana v sodni register 14. 8. 1991. Poleg tega je tudi izvedenka N. N. v preglednici ocenjene vrednosti nepremičnin v DIN in DEM na dan 31. 12. 1990 in 1. 8. 1991 vrednosti v DEM prikazala v enaki višini.

28. Ne strinja se niti z navedbo N. N., da naj bi njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na podlagi neto vrednosti sredstev potrjevale tudi bilance družbenega podjetja na 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja R., p. o. leta 1992. Po njeni oceni gre namreč za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki, zato bi navedeno držalo le, če bi izvedenka prikazala vse vmesne dogodke in jih ovrednotila v skladu s stroko.

29. Tožnica navaja, da je N .N. pri prikazu razmerja med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenih nepremičnin upoštevala tržne vrednosti sporne in drugih podržavljenih nepremičnin ter vrednosti teh nepremičnin, izračunane na podlagi 44. člena ZDen, v času vračanja. Po merilu iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-72/93 pa bi morala primerjati vrednost zasebnega vložka z vrednostjo podržavljene nepremičnine, ki pa ni obsegala kasnejših vlaganj tožnice.

30. Dalje meni, da vrednost družbenega vložka na dan 31. 12. 1990 ne znaša 136.507.001 DIN ali 20.778.264 DEM, temveč 97.963.110,90 DIN oziroma 126.259.999,30 DIN, na dan 1. 8. 1991 pa ne 274.114.000 DIN ali 22.316.692 DEM ali celo 290.117.1991 DIN, temveč 126.160.099,30 DIN. Vrednost zasebnega vložka pa 1. 8. 1991 znaša 16.003.000 DIN ali 1.231.000 DEM. Delež družbenega kapitala v tožnici ob ustanovitvi znaša 88,743 in ne 94,5 ali 95,3 odstotka, delež zasebnega kapitala pa 11,257 in ne 4,7 oz. 5,5 odstotka.

31. Tožnica dalje navaja, da je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ARSPPNI) v poročilu z dne 29. 12. 1995 ugotovila, da je bil zasebni vložek v celoti vplačan v gotovini, izvedenka N. N. pa je od te ugotovitve v ponovljenem postopku odstopila, ne da bi obrazložila, zakaj je ugotovitev ARSPPNI napačna. Zasebni vlagatelji so celotni denarni vložek v gotovini vplačali na blagajni družbenega podjetja, ki ga je nato nakazalo na začasni ustanovitveni račun tožnice, zato je ugotovitev toženke o plačilu le 452.530 DIN napačna; vplačila vseh zasebnih vlagateljev so razvidna tudi iz sklepa o vpisu ustanovitve v sodni register. Izplačilo dobička in povrnitev stroškov delavcem pa je bilo izvedeno v skladu z zakonom.

32. Glede navedb, da naj bi imel družbeni kapital le 20-odstotkov glasovalnih pravic, zasebni pa 80-odstotkov, čeprav naj bi bil delež družbenega kapitala po navedbah N. N. 94,5 ali 95,3 odstoten oz. po navedbah tožnice 88,743 odstoten, pa navaja, da je bila takšna ureditev glasovalnih pravic v skladu z ZPod. Poleg tega toženka ni ocenila celotne ureditve pravic iz prednostnih delnic.

33. Tožnica opozarja, da je prvostopenjski organ, ki se sklicuje na višjo knjigovodsko vrednost družbenega vložka, kot jo je ocenil mag. O. O., nepravilno uporabil tudi uredbo o vpisih pravnih oseb v sodni register.

34. Dalje meni, sklicujoč se na cenitev mag. O. O., da vrednost sporne nepremičnine ob ustanovitvi ne znaša 1.600.500 DIN, temveč 307.593 DIN; skupna vrednost sporne in ostalih nepremičnin pa 5.182.970 DIN. Iz cenitve cenilca S. S. z dne 7. 3. 2007 pa izhaja, da vrednost sporne nepremičnine po 44. členu ZDen, torej brez vlaganj, ne znaša 53.729,62 DEM, temveč 44.782 DEM; vrednost sporne in ostalih nepremičnin, brez vlaganj, po 44. členu ZDen pa ne znaša 635.150,00 DEM, temveč 613.620,47 DEM. Prvostopenjski organ zato ni uporabil 44. člena ZDen in je posledično napačno ugotovil dejansko stanje.

35. Tožnica dalje meni, da bi morala toženka sama zavzeti pravna stališča in jih obrazložiti, ne pa povzemati mnenja izvedenke N. N. Ker ni ravnala tako, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega izvedenka N. N. ni ravnala v skladu z merili, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče. Po merilu očitne ne/sorazmernosti izjemo od tega, da se denacionalizacijskemu upravičencu po četrtem odstavku 16. člena ZDen vrača kapitalski delež, pomenijo le primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi, zlasti če gre za bagatelne lastninske deleže. Primerjata se torej vrednost zasebnega vložka in vrednost podržavljene nepremičnine, ne pa vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja. Toženka je s takšno primerjavo kršila tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in lastninsko pravico iz 33. člena URS. Izpodbijana odločba pa je v zvezi s temi tožničinimi ugovori tudi neobrazložena in protislovna.

36. Tožnica opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu v zadevi X Ips 105/2013 navedlo, da sam odstotek, ne glede na to, ali ta znaša 4,7 ali 5,5, kot navaja vlagateljica, ali pa 11,275, kot navaja tožnica, ne pomeni, da je vložek bagatelen ali očitno nesorazmerno manjše vrednosti, ter da je obstoj navedene očitne ne/sorazmernosti in bagatelnosti treba utemeljiti z drugimi pravnimi dejstvi, česar pa toženka ni storila. Navaja, da je 122. člen ZPod ob ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini določal, da imajo delegati družbenega podjetja, ki je vložilo sredstva v mešano podjetje, glasovalno pravico v skupščini v sorazmerju z višino kapitala, če s statutom ali pravili ni določeno drugače. Pri tem pa toženka ni ocenila dejstva, da so v skladu s točko 5.4 Pogodbe o ustanovitvi tožnice prednostne delnice dajale prednostne dividende in prednost pri izplačilu v DEM normirane vrednosti v primeru likvidacije ter pridobitev glasovalnih pravic, če prednostna dividenda ni izplačana. Prednost pri izplačilu dividende in preostalega premoženja v primeru prenehanja podjetja, katerega vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, povsem uravnoteži dejstvo, da imetnik prednostnih delnic v času, ko se izplačujejo dividende, nima glasovalnih pravic. Takšna ureditev glasovalnih pravic zato ne more biti okoliščina, ki naj bi bila element bagatelnosti in/ali očitne nesorazmernosti zasebnega vložka.

37. Tožnica dalje obširno navaja, da bi vrnitev spornih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem zanjo pomenila hudo poslabšanje gospodarskega položaja (zmanjšanje prihodkov za 39 oziroma 40,30 odstotka in plačilo odpravnin v znesku 138.940,05 EUR). V zvezi s tem je tožnica v upravnem postopku predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Navaja, da bi vrednost tega, kar bi izgubili vlagatelji v primeru zavrnitve njihovega zahteva za vračilo v naravi, znašala 44.782,45 DEM, vrednost tega, kar bi izgubili vsi vlagatelji iz tega in drugih postopkov, pa bi znašala 613.620,47 DEM. Ker pa je tako ugotovljena vrednost nepremičnine tudi podlaga za določitev vrednosti obveznic, ki bi jih v primeru zavrnitve zahtevka prejeli vlagatelji, slednji ne bi izgubili ničesar. Za tožnico pa bi bila v primeru vrnitve spornih nepremičnin v naravi posledica stečaj. To pomeni, da bi bila tožnica v primeru ugoditve denacionalizacijskim zahtevkom v neprimerno slabšem položaju kot dediči upravičencev, če se zahtevek za vrnitev v naravi zavrne. V zvezi s tem bi morala toženka postaviti drugega izvedenca.

38. Tožnica navaja tudi, da so toženkine ugotovitve, da je lastninski vložek bagatelen in nesorazmerno manjše vrednosti od podržavljenih nepremičnin, ker naj bi po sicer napačni oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin v znesku 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) ustrezalo 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka, zaradi česar naj bi temu deležu „pripadal“ sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, pravno zmotne. Enako velja glede navedb, da naj bi vrednost nepremičnine ..., Ljubljana, v znesku 123.115 DEM predstavljala 0,63 odstotka stvarnega vložka in da je zato zasebni kapital „udeležen“ samo s 7.772 DEM. Iz tega razloga so pravno zmotne tudi navedbe, da tudi po cenitvah mag. O. O. iz cenitvenega elaborata glede na odstotek, ki ga predstavljajo vrednosti sporne nepremičnine in ostalih podržavljenih nepremičnin v stvarnem vložku (5,29 odstotka), spornim nepremičninam „pripada“ 846.678 DIN zasebnega vložka. Enako velja glede vrednosti dela zasebnega vložka v znesku 40.253 DEM, ki naj bi po mnenju toženke „pripadala“ sporni in ostalim spornim nepremičninam po cenitvah in po izračunu cenilca P. P. na podlagi 44. člena ZDen, po katerem naj bi skupna vrednost znašala 635.150 DEM oz. 3,26 odstotka stvarnega vložka. Kot je razvidno iz cenitve cenilca P. P., pri tej vrednosti ne gre za vrednost z dne 1. 8. 1991, temveč za vrednost po 44. členu ZDen ob potencialni vrnitvi. Te primerjave so po tožničini oceni pravno napačne in nejasne. Dalje meni, da znesek 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM) ni bagatelen. Poleg tega je zasebni vložek v vrednosti 1.231.000 DEM v primerjavi z vrednostjo sporne nepremičnine tako po cenitvi iz 44. člena ZDen cenilca P. P. v vrednosti 123.115 DEM kot cenilca S. S. v vrednosti 44.782 DEM bistveno večji od vrednosti sporne nepremičnine. Bistveno večji pa je tudi od skupne vrednosti te nepremičnine in nepremičnin iz drugih zadev, ki po cenitvi cenilca P. P. znaša 654.444,53 DEM, po cenitvi cenilca S. S. pa 613.620,47 DEM. Tožnica podrejeno navaja še, da glede bagatelnosti in očitne nesorazmernosti velja enako tudi, če bi se upoštevale napačne cenitve cenilca P. P. in izvedenke N. N. Ob tem tožnica osporava tudi primerjavi trenutne vrednosti podržavljenih nepremičnin z vrednostjo zasebnega vložka ob ustanovitvi tožnice ter vrednostim po GURS. Poudarja, da je postala v celoti zasebno podjetje še pred uveljavitvijo ZDen, zato bi bilo treba revalorizirati kot zasebni vložek vrednost celotnega stvarnega in denarnega vložka, zmanjšanega za vrednost podržavljenih nepremičnin v vrednosti 5.182.970 DIN. Opozarja, da ni nikoli imela družbenega kapitala in, kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic, je z odkupom prednostnih delnic od družbenega podjetja oktobra 1991 (še pred uveljavitvijo ZDen) v celoti postala podjetje v zasebni lasti.

39. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek za vrnitev navedenega poslovnega prostora v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

40. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

41. Stranka z interesom F. F. v odgovoru na tožbo v bistvenem nasprotuje tožbenim navedbam, navaja, da je izvedensko mnenje N .N. strokovno in podrobno obrazloženo, ter povzema obrazložitev izpodbijane odločbe, s katero se strinja.

42. Stranka z interesom SDH d. d., v vlogi z dne 29. 8. 2022 navaja, da se z odločitvijo toženke strinja, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

43. Tožnica in stranka z interesom F. F. sta na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022 vztrajali pri svojih navedbah, ki sta jih v bistvenem ponavljali z dodatnimi argumenti.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

44. Sodišče je 6. 9. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnika na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022. **Glavna obravnava**

45. Sodišče je 27. 9. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožničina pooblaščenka odvetnica T. T. in pooblaščenec stranke z interesom F. F. odvetnik U. U. Glavne obravnave se brez opravičila niso udeležile stranke z interesom D. D., E. E., H. H., J. J. in L. L. Stranka z interesom SDH, d. d., je svojo odsotnost z glavne obravnave opravičila.

46. Glavne obravnave se je kot javnost udeležil tudi B. B., ki se je sicer predstavil kot pooblaščenec strank z interesom. Vendar mu je sodišče pojasnilo, da je v postopku pred višjim sodiščem (kot je tudi Upravno sodišče Republike Slovenije) lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu pa sodišču v določenem roku ni predložil. K temu ga je namreč sodišče pozvalo že po vložitvi vloge z dne 27. 6. 2022, v kateri je navajal, da je zastopnik strank z interesom in da prosi za hiter zaključek postopka.

**Dokazni sklep**

47. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnice (A2–A4) in v listine v upravnem spisu. Zavrnilo pa je dokazna predloga tožnice za vpogled v njen registrski spis v sodnem registru in za postavitev izvedenca ekonomske stroke.

48. Sodišče je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za vpogled v tožničin registrski spis v sodnem registru, saj med strankami postopka vsebina sklepa o vpisu tožnice kot podjetja v mešani lastnini v sodni register 14. 8. 1991 ni sporna (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kot nerelevanten pa je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj je za obravnavo spornih (strokovnih) vprašanj prvostopenjski organ že imenoval izvedenko N. N., ki je izvedeniško mnenje tudi pripravila. Po oceni sodišča pa tožnica z izraženim nestrinjanjem z izvedeniškim mnenjem N. N., ki ga je toženka obrazloženo sprejela kot natančnega in strokovnega (ter ki ga kot takšnega sprejema tudi sodišče, kot je obrazloženo v nadaljevanju), temu ni odvzela veljave in vzpostavila vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Tožnica je imela na ustni obravnavi pred prvostopenjskim organom z zaslišanjem možnost, da z izvedenko N .N. sporna vprašanja razčisti. Poleg tega zakon tudi ne predvideva ponavljanja dokazovanja z novimi izvedenci vse dotlej, dokler se dvomi v pravilnost izvedeniškega mnenja ne odpravijo.

**K I. točki izreka**

49. Tožba ni utemeljena.

50. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 1132/2013 z dne 16. 12. 2013. Z njo je naslovno sodišče prvostopenjskemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, pri čemer mora preizkus poleg kvantitativnega obsegati tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani in zasebnih vlagateljev na drugi strani. V okviru navedenega kvantitativnega testa je moral organ ugotoviti vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja (ki je predmet denacionalizacije) na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja.

51. Če pa je v postopku ostalo sporno, ali je izvedenka pravilno izračunala razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, je moral prvostopenjski organ postopati po 191. členu ZUP/86. Po potrebi je moral tudi ponovno ugotavljati morebitno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, pri čemer je moral pravni standard bagatelnosti razlagati, kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Če so bile v ponovnem postopku še sporne vrednosti, ki so podlaga za ugotovitev procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, je moral prvostopenjski organ prav tako postopati po 191. členu ZUP/86. 52. Upravno sodišče Republike Slovenije je izpostavilo tudi, da če prvostopenjski organ vodi postopek za vrnitev premoženja na podlagi 89. člena ZDen, mora biti špekulativnost prehoda podržavljenega premoženja v premoženje pravne osebe v mešani lastnini v denacionalizacijskem postopku v celoti ugotovljena in dokazana. V postopku, ki pa ga denacionalizacijski organ vodi na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZDen in v katerem ugotavlja, ali je v pravni osebi v mešani lastnini zasebni kapital udeležen z bagatelnim vložkom, tako da bi bila kot izjema možna vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa organu kot dela dejanskega stanja ni treba ugotavljati še špekulativnosti prehoda podržavljenega premoženja iz družbene v zasebno sfero, saj ne gre za relevantna dejstva in okoliščine.

53. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo (med drugim) odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A. A. z vzpostavitvijo lastninske pravice vrne poslovni prostor v pritličju v izmeri 61,45 m2 v objektu ..., Ljubljana, stoječ na parc. št. 322/1, k. o. ... – pri nepremičnini v stavbi št. 22, del stavbe št. 903 (ID ...). Ugotovil je namreč, da so za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 16. člena ZDen (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, ter sklepoma Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 228/2008 z dne 17. 9. 2009, in, X Ips 105/2013 z dne 10. 7. 2013).

54. Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Pri tem jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ZDen ni v nasprotju z URS, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pri presojanju, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki ga bi bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini.

_Obseg sodne presoje_

55. Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe presodilo v okviru tožbenih navedb. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog.1 Pri tem je sodišče po uradni dolžnosti pazilo le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

_O ugovoru neobstoja podjetja v mešani lastnini_

56. Tožnica ugovarja, da ni nikoli imela družbenega kapitala in da je z odkupom delnic od družbenega podjetja oktobra leta 1991 (kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic), tj. še pred uveljavitvijo ZDen, v celoti postala zasebno podjetje. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče odgovarja, da se je ZDen uveljavil 7. 12. 1991. Delniška družba M., d. d. pa je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu in tudi iz izvedeniškega mnenja N. N. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa,2 za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, nikakor ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo (pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo, a se s tem sodišču, ker že iz navedenega razloga ob uveljavitvi ZDen ni bilo statusnih sprememb, ni bilo treba ukvarjati). Tožnica je bila zato ob uveljavitvi ZDen podjetje v mešani lastnini.

_O ugovoru nestrokovnosti izvedenke_

57. Tožnica ugovarja, da izvedenka N. N. ni strokovnjakinja s področja cenitve nepremičnin, zato naj ne bi mogla presojati, kateri predpis je uporabil posamezen cenilec pri cenitvi stvarnega vložka, ter da bi moral prvostopenjski organ zato imenovati drugega izvedenca. Drugega izvedenca bi moral prvostopenjski organ po njeni oceni postaviti tudi zaradi več strokovnih napak, ki naj bi jih izvedenka N. N. napravila pri pripravi spornega izvedenskega mnenja. Sodišče sodi, da so te tožbene navedbe neutemeljene. Prvostopenjski organ je namreč po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnil, zakaj izvedensko mnenje izvedenke N. N. sprejema kot strokovno in popolno. Tožnica zato s pavšalnimi navedbami, da N. N. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, ne more uspeti. Strokovnosti izvedenke tožnica tudi ne more uspešno oporekati s primerjavo posameznih ugotovitev (drugih) cenilcev z ugotovitvami izvedenke N. N., ob zatrjevanju, da so njene ugotovitve napačne. Kot je razvidno iz nadaljevanja, je prvostopenjski organ vsem njenim posameznim relevantnim ugotovitvam pritrdil, sodišče pa se je z njimi strinjalo. Glede na navedeno zahteva tožnice po imenovanju drugega izvedenca v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni utemeljena.

_O ugovoru glede izhodiščne cene in revalorizacije stvarnega vložka_

58. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo izhodiščne cene pri oceni vrednosti stvarnega vložka ob ustanovitvi tožnice kot podjetja v mešani lastnini in na revalorizacijo tega stvarnega vložka, sodišče najprej opozarja, da tožničino sklicevanje na cenilca S. S. (tudi pri drugih tožbenih ugovorih) upošteva kot del njenih navedb. S sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje namreč procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.3

59. Te tožničine navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. Ne drži namreč, da je toženka zavzela napačno stališče, da se kot izhodiščna cena uporabi cena iz leta 1991, namesto cena na dan 31. 12. 1990. V zvezi s tem prvostopenjski organ sprejema in povzema (tudi po oceni sodišča prepričljivo, verodostojno in logično) izvedensko mnenje izvedenke N. N. in navaja, da je datum ocenjevanja v vseh primerih enak, to je 31. 12. 1990, pri čemer je ključno, da je stvarni vložek, s katerim je bilo ustanovljeno obravnavano podjetje v mešani lastnini, ocenjen na dan 30. 12. 1990, vpis v sodni register pa je bil izveden šele avgusta 1991 v času hiperinflacije. Dalje glede revalorizacije stvarnega vložka prvostopenjski organ navaja, da je bila v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181-odstotna, zato bi moral biti stvarni vložek revaloriziran najmanj s to vrednostjo (indeks drobno prodajnih cen, na podlagi katerega se je v navedenem obdobju ugotavljala in računala inflacija, je za leto 1991 znašal kar 247,1 odstotka, kar pomeni, da je vrednost stvarnega vložka od dneva cenitve 31. 12. 1990 do konca leta 1991 narasla za 3,47-krat; DEM je v tistem obdobju narasla s 7 SIT na 37,33 SIT, kar pomeni, da se je povečala za 5,3-krat). Avgusta 1991 je bil uradni tečaj DEM sicer 13 DIN, ki ga je izvedenka v svojih izračunih tudi upoštevala, dejanski tržni tečaj, po katerem so potekale transakcije na trgu, pa je bil 32 DIN za DEM. Neupoštevanje revalorizacije iz naslova rasti cen oziroma neupoštevanje rasti uradnega tečaja DEM v obdobju od 31. 12. 1990 do dneva ustanovitve podjetja v mešani lastnini zato že samo po sebi pomeni oškodovanje družbenega kapitala. Datum 30. 4. 1991, do katerega je cenilec O. O. julija leta 1991 revaloriziral svojo cenitev z dne 31. 12. 1990, pa nima nobene uporabne vrednosti, saj bi moral cenilec ocenjeno vrednost na dan 31. 12. 1990 revalorizirati do datuma ocenjevanja oziroma določiti nov dan ocenjevanja. Takšne ugotovitve in argumentacijo izvedenke pa tudi sodišče ocenjuje kot verodostojne, prepričljive, koherentne in logične. Te ocene zato tožnica ne more omajati s svojimi tožbenimi ugovori, na katere je (smiselno) odgovorila že izvedenka N. N. sama, kar vse povzema tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Toženka je zato pravilno sprejela mnenje izvedenke N .N., ki je oceno vrednosti stvarnega vložka revalorizirala na dan 1. 8. 1991. 60. S tem se kot neutemeljene izkažejo tožničine navedbe, da je izračun izvedenke N. N. zaradi uporabe nepravilne izhodiščne cene napačen za 22,41 odstotka. Ob tem sodišče pripominja, da pa so (pavšalne) navedbe glede območij, ki jih je navedel cenilec P. P., povsem neizkazane.

_O ugovoru glede upoštevanja vrednosti opreme_

61. Tožnica izvedenskemu mnenju izvedenke N. N. ugovarja tudi, ker je ta štela, da cenitev O. O. pri oceni vrednosti stvarnega vložka ni obsegala cenitve opreme, in navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je ta cenitev obsegala tudi vrednost opreme. V povezavi s tem prvostopenjski organ povzema mnenje izvedenke N. N., ki je pojasnila, da cenilec O. O. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške opreme, prevoznih sredstev, neposlovnega premoženja in vsega ostalega, s čimer je razpolagala M., p. o., ter da v cenilnem poročilu O. O. iz junija 1991 in dodatka k temu poročilu ni podatka oziroma ni razvidno, da bi cenilec O. O. ocenjeval tudi premičnine. Izpostavila je, da je bila cenitev O. O. preliminarna, da ta te oznake s svoje cenitve ni nikoli umaknil in da potrdilo z dne 6. 2. 1996, ki ga je predložil ocenjevalec nepremičnin, ni dokaz, na podlagi katerega bi spreminjala svoje mnenje. V koeficientu, ki ga je uporabil v svoji cenitvi, so tako vključene inštalacije in oprema, ki so vgrajene neposredno v zgradbe, ne pa oprema, ki je predstavljala pohištvo, opremo trgovin, transportna sredstva in vse ostalo. Sodišče sodi, da je glede na odgovore, ki jih je podala izvedenka N. N., prvostopenjski organ njeno mnenje upravičeno sprejel. Tožnica namreč kot edino navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je cenitev O. O. vrednost opreme obsegala. Vendar pa je izvedenka N. N. utemeljila, zakaj se s to ugotovitvijo ne strinja, in s tem (glede na svoje koherentno in logično izvedensko mnenje) prepričala prvostopenjski organ, ki na ugotovitev pravdnega sodišča iz druge zadeve ni (tako kot tudi ne sodišče; 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) vezan. S takšno presojo prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče. _O dodatnih ugovorih glede cenitve stvarnega vložka_

62. Tožnica izvedenskega mnenja izvedenke N. N. in presoje mnenja s strani prvostopenjskega organa ne more omajati niti z navedbami, da se ne strinja z izvedenko N. N., da njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjujejo tudi bilance družbenega podjetja na dan 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja R., p. o. leta 1992, saj da gre za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki. Res je sicer, da se toženka do teh tožničinih navedb ni izrecno opredelila. Vendar gre po presoji sodišča za pavšalne in neizkazane trditve, zato se toženki do njih ni bilo treba opredeliti. Standard obrazloženosti odločbe namreč ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov.4 Tudi sicer pa toženka ne gradi na tem izpodbijane odločbe.

63. Sodišče pripominja, da je pravno zgrešeno tudi stališče tožnice, da je prvostopenjski organ, ki se sklicuje na višjo knjigovodsko vrednost družbenega vložka, kot jo je ocenil mag. O. O., nepravilno uporabil uredbo o vpisih pravnih oseb v sodni register. Te uredbe namreč sploh ni uporabil, temveč je (ob sodelovanju izvedenke N. N.) le ugotovil, da je stvarno premoženje družbene pravne osebe M., p. o., vloženo ob ustanovitvi navedenega podjetja v mešani lastnini, pomembno presegalo vpisani osnovni kapital, zato za določitev razmerja med vplačanim zasebnim in družbenim kapitalom ne more biti odločilna vrednost registriranega osnovnega kapitala, temveč razmerje med stvarnim vložkom družbenega in zasebnega kapitala.

_O ugovoru glede upoštevanja vlaganj tožnice v sporne nepremičnine_

64. Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožničine navedbe, da toženka ni upoštevala merila iz odločbe U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, ker je pri oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin upoštevala tudi kasnejša vlaganja tožnice. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi sprejel izvedensko mnenje izvedenke N. N., ki je navedla, da je bila na dan ustanovitve oziroma na dan vplačila zasebnega kapitala (1. 8. 1991) prometna vrednost nepremičnin, ki so predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM (253.512.975 DIN). Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) so predmet denacionalizacije, pri čemer je bil predmetni poslovni prostor na naslovu ..., Ljubljana, ocenjen v višini 123.115 DEM (1.600.500 DIN). V skladu s 44. členom ZDen pa je bila vrednost tega poslovnega prostora ocenjena v višini 53.730 DEM. Izvedenka je navedla tudi, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj v te nepremičnine, da je vse podatke povzela neposredno iz zaključnih računov tožnice ter da je predpostavljala, da je tožnica vlaganja v nepremičnine, če so bila ta dejansko izvedena, knjižila v poslovne knjige in vlaganja skupaj z nepremičninami tudi amortizirala, kar je v skladu z računovodskimi standardi in ZR.

65. Sodišče ugotavlja, da se glede vlaganj v predmetne nepremičnine tožnica v tožbi sklicuje na mnenje cenilca S. S. z dne 7. 3. 2007, iz katerega izhaja, da je bil predmetni prostor na naslovu ..., Ljubljana, v celoti prenovljen z rušenjem sten, predelavami in dodelavami. Izdelani so bili: pisarna, sanitarije v glavnem hodniku, centralna kurjava na plin, izložbene vitrine, nove elektroinštalacije, tla, vsa notranja oprema itd. Urejen je bil tudi prednji del fasade po zahtevi Zavoda za spomeniško varstvo. Leta 1985 pa so bila zamenjana tla z marmorjem, obnovljene elektroinštalacije, zamenjana vsa notranja oprema ter obnovljena in delno prestavljena instalacija za centralno kurjavo. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da sicer ne drži v izpodbijani odločbi povzeto mnenje izvedenke N. N., da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj, kajti takšne listine se namreč nahajajo v upravnem spisu. Vendar to po mnenju sodišča za obravnavani primer ni relevantno. Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je namreč po oceni sodišča ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj. Toženka je zato po oceni sodišča glede vrednosti nepremičnin pravilno upoštevala izvedensko mnenje izvedenke N. N., ki vrednosti zatrjevanih vlaganj ni odštela od ugotovljene vrednosti predmetnega poslovnega prostora. Tožnica pa bo imela, kot navaja tudi prvostopenjski organ, če so bila ta vlaganja dejansko izvedena, možnost zahtevati njihovo povrnitev v postopkih, ki že tečejo.

66. S tem se kot neutemeljene izkažejo tudi tožničine navedbe, s katerimi oporeka izračunanim vrednostim nepremičnin v stvarnem vložku in izračunanemu deležu zasebnega kapitala v predmetnem podjetju v mešani lastnini.

_O ugovoru glede načina vplačila zasebnega vložka_

67. Glede tožničinega ugovora, da je bil zasebni vložek v celoti plačan v gotovini in da je izvedenka N. N. to ugotovitev neobrazloženo spremenila šele v ponovnem postopku, sodišče sodi, da to za obravnavani postopek, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju, ni pomembno. Prvostopenjski organ je namreč pri izračunu razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom pri ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini upošteval, da je bil zasebni vložek vplačan v višini 16.003.000 DIN oziroma 1.231.000 DEM, kar med strankami postopka ni sporno, na kakšen način je bil ta zasebni vložek vplačan, pa po presoji sodišča ni pomembno.

_O ugovoru glede pravnih stališč in uporabe pravnih standardov_

68. Tožnica toženki očita, da ni sama zavzela pravnih stališč, temveč je le povzela mnenje izvedenke N. N., ki pa naj ne bi spoštovala meril, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije. Navedeno ne drži. Prvostopenjski organ je namreč zlasti na straneh 23–26 izpodbijane odločbe na podlagi mnenja izvedenkeN. N. zavzel pravna stališča, kot so predstavljena tudi v nadaljevanju.

69. Ne drži pa niti, da izvedenka N. N. ni spoštovala navodil omenjenih sodišč, ker je primerjala vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja.

70. Sodišče za razjasnitev najprej povzema nekatere ključne ugotovitve izvedenke, ki jih je v izpodbijani odločbi povzel prvostopenjski organ. Izvedenka je ugotovila, da je bilo razmerje med zasebnim kapitalom (1.231.000 DEM) in družbenim kapitalom (9.704.623 DEM) na isti datum, tj. 1. 8. 1991, in z upoštevanjem vseh vplačil, 5,5 proti 94,5. Razmerje glasovalnih pravic je bilo naslednje: družbeni kapital je imel 20 odstotkov, zasebni kapital pa 80 odstotkov glasovalnih pravic.

71. Izvedenka je dalje ugotovila, da je bila na dan ustanovitve oz. vplačila zasebnega kapitala prometna vrednost nepremičnin, ki so bile predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM (253.512.975 DIN). Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) so predmet denacionalizacije. Njihova skupna prometna vrednost predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Predmetni poslovni prostor na naslovu ..., Ljubljana, je bil ocenjen v višini 123.115 DEM (1.600.500 DIN), kar predstavlja 0,63 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam tako pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM. Nepremični na naslovu ..., Ljubljana, pa pripada zasebni kapital v znesku 7.772 DEM.

72. Tožnica tem ugotovitvam izvedenke ugovarja in meni, da bi morala izvedenka primerjati na eni strani vrednost lastninskega vložka in na drugi strani vrednost premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Sodišče poudarja, da je izvedenka N. N. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, napravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije. Kot že zapisano zgoraj, je ugotovila, da je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na naslovu ..., Ljubljana, pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 123.115 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 7.772 DEM. Tudi po presoji sodišča je takšen način primerjave edino logičen in razumen, zato glede na pojasnjeno tožbeni ugovor tožnice zavrača kot neutemeljen.

_O ugovoru glede bagatelnosti zasebnega vložka in očitne nesorazmernosti_

73. Tožnica ugovarja tudi presoji prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetnem podjetju v mešani lastnini bagatelen. V zvezi s tem se ne strinja s prvostopenjskim organom, ki povzema odstotek zasebnega kapitala, ki ga je ugotovila izvedenka N. N., in opozarja, da je treba bagatelnost ugotoviti tudi z drugimi pravnimi dejstvi.

74. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravni standard bagatelnosti vložka zapolnil v skladu stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. S pomočjo izvedenke je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 14. 8. 1991 (na dan vpisa v sodni register) 11,3 proti 88,7 v korist družbenega kapitala, kot je predstavljeno zgoraj. Na dan 1. 8. 1991 pa je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja 5,5 proti 94,5. Hkrati je navedel, da je zasebni kapital imel 80 odstotkov, družbeni pa le 20 odstotkov glasovalnih pravic. Ob ugotovitvah procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba po presoji sodišča pri oceni, ali gre za bagatelen zasebni vložek, (med drugim) upoštevati tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev.5 Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke N. N. in Pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa, razen 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 SIT, prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot na primer prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati le upravljavskim upravičenjem, temveč je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Poleg tega je zasebne delničarje predstavljalo (kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe) 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja M., p. o. To pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč kot zasebnih delničarjev zmanjšuje. Upoštevaje še te opisane okoliščine se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen.

75. Sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjskemu organu, ki je ugotovil očitno nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Kot je že pojasnjeno, je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na naslovu ..., ..., pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 123.115 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 7.772 DEM. To pa tudi po presoji sodišča (ob upoštevanju primerjave posledic, kot so pojasnjene v nadaljevanju) izkazuje obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

_O ugovoru glede primerjave posledic za vlagatelje zasebnega kapitala s posledicami za upravičence do denacionalizacije_

76. Glede primerjave posledic, ki bi jih utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala, če bi bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, izločeno iz sredstev tožnice, s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, se sodišče strinja s prvostopenjskim organom, da upoštevne posledice za zasebni kapital ne morejo biti razlog za nevračilo predmetne nepremičnine v naravi.

77. Drži, da so predmet denacionalizacije poslovni prostori, v katerih tožnica opravlja trgovinsko dejavnost, in da bi vračilo teh prostorov zanjo pomenilo izgubo, vendar sodišče sodi, da ne nenadomestljive izgube. Dejavnost bi lahko opravljala v svojih drugih poslovnih prostorih (po stanju ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je imela poslovne prostore na 13 lokacijah, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije) ali najetih. Zato ni mogoče slediti njenim trditvam o kritičnem zmanjšanju prihodkov, nujnem odpuščanju delavcev in poslabšanju finančnega stanja, ki bi vodilo v stečaj. Poleg tega neugodni rezultati poslovanja tožnice v času od ustanovitve podjetja v mešani lastnini dalje do časa denacionalizacije, na katere se tudi sklicuje tožnica, niti ne morejo biti upoštevna posledica za zasebni kapital, če bi bili poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, vrnjeni upravičencem v naravi. Iz tega razloga in ker je v zvezi s tem strokovno izvedensko mnenje podala že izvedenka N. N. ter ker je tožničine navedbe glede finančnih posledic zaradi vrnitve predmetnega poslovnega prostora denacionalizacijskim upravičencem lahko ocenilo samo, je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi s temi tožničinimi navedbami.

78. Po drugi strani bi bili ob nevračilu predmetne nepremičnine v naravi upravičenci do denacionalizacije upravičeni le do odškodnine, ugotovljene po določbah 44. člena ZDen, v višini 35.728,83 EUR, pri čemer je vrednost predmetnega poslovnega prostora na podlagi poskusnega izračuna GURS ocenjena v višini 225.400,00 EUR. Upravičenci pa bi izgubili tudi pravico do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen.

79. Glede na navedeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da bi zaradi nevračila nacionaliziranega premoženja v naravi denacionalizacijski upravičenci brez dvoma utrpeli hujše posledice kot pa vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica kot pravna naslednica v primeru vračila.

_Zaključek_

80. Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

81. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka**

82. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka stranke z interesom F. F. temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz določb 154. člena ZPP, bi stranki z interesom glede na njen interes (zavrnitev tožbe), stroški šli. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranka z interesom z odgovorom na tožbo in pri sodelovanju na glavni obravnavi z ničemer ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato stranki z interesom ni priznalo.

1 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 2 Simončič, A.: O vpisu družbeniških deležev v sodni register, PP, št. 21–2271992, str. 4–6. 3 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009. 4 Glej na primer smiselno sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 387/2015 z dne 15. 11. 2017. 5 Kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 105/2013 z dne 10. 7. 2013.