Jedro

Če je tožena stranka prenašala (tolerirala), da so njeni uslužbenci podpisovali dobavnice in s tem prevzemali blago, čeprav za kaj takšnega niso imeli izrecnega pooblastila, potem je treba ravnati s toženo stranko na temelju načela vestnosti in poštenja, kot da je dala pooblastilo. Razlog za to je varstvo dobre vere tretjega, ki stopa v stik z osebo, ki nastopa, kot da je pooblaščenec, če tretji ne ve, in ne more vedeti za prekoračitev pooblastila.

Da je treba s toženo stranko ravnati tako, kot da je dala pooblastilo velja le, če tudi na strani tožeče stranke ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi lahko sama tožeča stranka posumila v to, da uslužbenci tožene stranke nimajo pooblastila. Nadaljnja predpostavka za prej opisano pravno posledico je bodisi, da je tožena stranka takšno ravnanje svojih uslužbencev poznala, in ga je prenašala (tolerirala), bodisi ni poznala, pa bi ga bila pri dolžni skrbnosti lahko spoznala in preprečila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba prvostopenjskega sodišča se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala plačilo denarnih terjatev in zamudnih obresti. Denarne terjatve do tožene stranke naj bi imela zato, ker ji je dobavljala opremo za video nadzor. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom ugodilo.

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je očitala prvostopenjskemu sodišču opustitev izvedbe predlaganih dokazov, in sicer predočitve dobavnic zakonitemu zastopniku toženca (B. P.) in pa zaslišanje N. P. Menila je, da bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj naj bi bil D. Č. podpisal vse dobavnice, tudi tiste, na katerih je bil podpisan le s tiskanimi črkami. Prav tako meni, da sodišče ni obrazložilo, ali je M. V. prevzemal blago kot zastopnik tožene stranke, ali ne. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita zmotno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Temeljna ugotovitev prvostopenjske sodbe je, da je tožeča stranka toženi dobavila različno blago; to je tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ves čas zanikala. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da naj bi bili za dobavljeno blago delavci tožene stranke (med njimi tudi D. Č.) podpisovali dobavnice. Podpis D. Č. na dobavnicah je bil v dveh različnih oblikah: na nekaterih je bil napisan rokopisno, na ostalih z velikimi tiskanimi črkami. Kljub temu, da je ena do prič (priča S. V.) izpovedal, da ne prepozna z velikimi tiskanimi črkami napisanega podpisa D. Č., je prvostopenjsko sodišče to okoliščino imelo za nepomembno. Razlog naj bi bil v tem, da tožena stranka ni niti trdila, niti dokazala, da je ugovarjala dobavi potem, ko so bili izstavljeni računi. „V kolikor bi tožena stranka prejela račun za nedobavljeno blago, bi račun morala zavrniti v za to določenih rokih, pa tega ni storila in tudi ni ugovarjala višini izstavljenih računov.“ (prvostopenjska sodba, rš. 7).

5. Osrednje materialnopravno stališče, od katerega je bil odvisen uspeh tožeče stranke v tej zadevi, je bilo prav to. Pritožba ima prav, ker ga je napadla. Če domnevni upnik poterja domnevnega dolžnika tako, da mu pošlje račun, potem domnevnemu dolžniku ni treba izjaviti svojega nestrinjanja s terjatvijo. Takšnega materialnopravnega bremena zakonodaja ne pozna, vsekakor pa tudi ne pozna roka za zavrnitev računa. Če bi bilo prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi seveda lahko dvom o tem, ali je podpis D. Č., če je bil ta napisan z velikimi tiskanimi črkami, pomembno vplival na odločitev.

6. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi razloga za opustitev zaslišanja N. P.. Njeno zaslišanje bi lahko odstranilo dvom o tem, ali je bila ona tista oseba, ki je poslala elektronsko pošto z dne 15.9.2010. Slednje je namreč tožena stranka prerekala, prvostopenjsko sodišče pa je bilo v to prepričano. Razlogov za to ni navedlo. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni predočilo dobavnic B. P, čeprav je takšen dokaz pravdni pooblaščenec tožene stranke predlagal. Tudi za to opustitev izvedbe dokaza prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov.

7. M. V. je bil v času, na katerega se nanaša ta zadeva, hkrati zaposlen pri toženi stranki in je tudi opravljal poklic kot samostojni podjetnik. Pritožba meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je M. V. podpisoval dobavnice in s tem prevzemal blago kot uslužbenec tožene stranke, ali za sebe samega (kot samostojnega podjetnika).

8. To nemara ne bo potrebno. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka blago naročala po telefonu, in je bilo običajno, da so blago prevzemali pri toženi stranki zaposleni uslužbenci. To izhaja iz zaslišanja T. Z. in S. V. Vsega tega pritožba ne izpodbija.

9. Če je tožena stranka tolerirala, da so njeni uslužbenci podpisovali dobavnice in s tem prevzemali blago, čeprav za kaj takšnega niso imeli izrecnega pooblastila, potem je treba ravnati s toženo stranko na temelju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), kot da je dala pooblastilo.(1) Razlog za to je varstvo dobre vere tretjega, ki stopa v stik z osebo, ki nastopa, kot da je pooblaščenec, če tretji ne ve, in ne more vedeti za prekoračitev pooblastila.

10. Da je treba s toženo stranko ravnati tako, kot da je dala pooblastilo velja le, če tudi na strani tožeče stranke ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi lahko sama tožeča stranka posumila v to, da uslužbenci tožene stranke nimajo pooblastila. Nadaljnja predpostavka za prej opisano pravno posledico je bodisi, da je tožena stranka takšno ravnanje svojih uslužbencev poznala, in ga je tolerirala, bodisi ni poznala, pa bi ga bila pri dolžni skrbnosti lahko spoznala in preprečila. Tožeča stranka je postavila trditve, ki kažejo na to, da je tožena stranka prevzemanje blaga s strani svojih uslužbencev prenašala (tolerirala) že prej, še preden se je začel ta spor (l. št. 102).(2)

11. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku izvede potrebne dokaze, vendar pa ob upoštevanju v tem sklepu zapisanih materialnopravnih stališč.

12. Prvostopenjska odločba sama ugotovi, da naj bi bila tožeča stranka dobavila blago, za katerega so bile podpisane dobavnice in izstavljeni računi. Tožeča stranka je v svoji 1. pripr. vlogi (l. št. 46 in 47) navedla kar 17 različnih še neporavnanih računov – dobavnic. Prvostopenjsko sodišče pa v svoji sodbi ne navaja podrobnosti o različnih dobavah in dolgovanih zneskih in je v tem oziru brez vsake utemeljitve. Če bo v novem postopku prvostopenjsko sodišče odločilo, da so terjatve vsaj deloma utemeljene, potem naj v novi odločbi določno opredeli, na katere dobave se to nanaša in kakšne zneske torej dolguje tožena stranka in katerih ne, ter zakaj.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, kolikor se je nanašalo na dobave same. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 2. stavka 355. člena ZPP prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. pravno mnenje VS RS v publikaciji Pravna mnenja 2/94 str.7. To pravno mnenje rešuje problem še z uporabo uzanc.

(2) Obe vrsti pooblastil sta v literaturi in sodni praksi Nemčije, Avstrije in Švice poznani kot Duldungsvollmacht in Anscheinsvollmacht. Glede sodne prakse v Nemčiji glej npr. Heinrichs v Palandt, BGB, 64. Auflage 2005, kom. k § 173 BGB, rš. 11 in nasl.