Jedro

Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek). Tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre ni predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči niti tega ni storil do ponovne vložitve vloge. Zato je sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 25. 11. 2013 in št. ... z dne 8. 10. 2013 ter priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v znesku 1.052,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2013 dalje (I. točka izreka). S sklepom je hkrati zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na odškodninsko terjatev, postopek ustavilo (II. točka izreka sklepa) in izreklo, da stroški tožnika bremenijo proračun (III. točka izreka sklepa).

Zoper I. točko izreka (sodbe) in stroškovno III. točko izreka ( sklepa) je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodne odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku iz spora o glavni stvari in priznanje stroškov v višini 342,50 EUR oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Podana naj bi bila bistvena kršitev postopka, saj je sodišče v nasprotju z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 ob nepravilni uporabi 8. člena ZPP, štelo za dokazano (torej zmotno dokazno ocenilo), da naj bi bil pravilno poučen o predložitvi dokazil, ter da teh ni predložil. Iz obrazložitve izhaja, da potrdila o predložitvi dokazila z dne 12. 6. 2014 sploh ni presojalo, kaj šele, da bi pri tem postopalo vestno in skrbno ter v zvezi z drugimi dokazi. V skladu s preiskovalnim načelom bi ga moralo zaslišati, saj pravno odločilnih dejstev ni moglo ugotoviti zgolj na podlagi listin. Tudi višino vtoževanega zneska bi v skladu s preiskovalnim načelom moralo samo ugotavljati, ne pa „to“ (gre dejansko za tožbeni zahtevek po višini) razčiščevati z neposrednimi vprašanji, brez da bi ga zaslišalo. Sodba nima opredelitve niti do trditve, da je bila prejeta izredna denarna socialna pomoč premajhna, da bi zadostila namenu.

Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker mu z opustitvijo zaslišanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem ter kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, kaj pomeni dejstvo, da je bil pouk v 3. odstavku izreka odločbe z dne 27. 3. 2012 pomanjkljiv in zato nezakonit. Takemu pouku je sledil, saj je 12. 6. 2013 predložil dokazilo o porabi 28,15 EUR. Imel naj bi še druge račune, ki jih vložišče CSD enostavno ni prevzelo.

Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge in ni ugotavljalo, ali so bila dokazila predložena v roku iz odločbe z dne 27. 3. 2013, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V 9., 10. in 11. točki obrazložitve je torej dejansko stanje napačno ugotovljeno in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

O materialnopravni podlagi za pritožbeno rešitev zadeve V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do izredne denarne socialne pomoči, saj je bila v predsodnem upravnem postopku zahteva zavrnjena zaradi nedokazane namenske porabe istovrstnega denarnega prejemka.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je tako izključno podana v 34. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSVarPre). Citirana določba ZSVarPre ureja dokazovanje namenske porabe izredne denarne socialne pomoči. V skladu s 1. odstavkom 34. členu ZSVarPre mora namreč vlagatelj v vlogi za navedeno denarno dajatev navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jo potrebuje. Upravičenec do izredne denarne socialne pomoči je dolžan prejeto pomoč porabiti izključno za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in sicer v roku 30-ih dni oz. do vložitve nove vloge, če je ta vložena pred potekom roka (2. odstavek). Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je nadalje dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek).

Ker gre pri izredni denarni socialni pomoči za namenska sredstva, je sankcija za nenamensko porabo prejetih istovrstnih sredstev ali nepravočasno predložitev dokazil o namenski uporabi, stroga. Vendar je takšna zakonska ureditev v skladu s pravno naravo te pravice in ne pomeni prekomernega posega zakonodajalca v možnost ponovne pridobitve istovrstne denarne dajatve, četudi bi bili zanjo izpolnjeni vsebinski zakonski pogoji.

O dejanskih okoliščinah predmetne zadeve Iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, sprejete na podlagi razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva prepričljivo izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za ponovno dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Iz izpodbijane zavrnilne drugostopenjske upravne odločbe, izdane v zvezi z zahtevo, vloženo dne 25. 9. 2013 je namreč razvidno, da je tožnik pred tem dne 19. 4. 2013 na osebni račun prejel istovrstno denarno dajatev, da je rok za porabo dodeljenih sredstev potekel 19. 5. 2013, rok za predložitev dokazil o namenski porabi pa 3. 6. 2013. Prejeta izredna denarna socialna pomoč v enkratnem znesku v višini 261,56 EUR je bila dodeljena za kritje stroškov nujne sanacije vodovoda in adaptacije vlažnih bivalnih prostorov.

Iz listin upravnega in sodnega spisa seveda ni razvidno, da bi tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči, niti ni tega storil do ponovne vložitve vloge dne 25. 9. 2013. V sodnem postopku (priloga A9 sodnega spisa) je sicer predložil potrdilo z dne 12. 6. 2013 o namenski porabi le dela prejete izredne denarne socialne pomoči v višini 28,15 EUR. Zgolj ta listina pa seveda ne dokazuje, da bi bilo vseh 261,56 EUR porabljenih namensko.

Kaj takega nenazadnje ne izhaja niti iz tožbe. V njej je tožnik celo izrecno zapisal, da je bil dodeljeni znesek prenizek, in ker z njim ni bilo mogoče ničesar storiti, je želel počakati do prejema dodatnih sredstev iz naslova izredne denarne socialne pomoči. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi CSD-ju poskušal predložiti dokazila o namenski porabi sredstev, so tako celo v nasprotju s trditveno podlago tožbe. Dejstvo je, da dokazila o namenski porabi celotnega zneska prejete izredne denarne socialne pomoči niso bila predložena v predsodnem upravnem postopku, ne v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, niti v tem pritožbenem postopku. Sicer pa četudi bi bila predložena v tem pritožbenem postopku in uveljavljano redno pravno sredstvo ne bi temeljilo le na golem zatrjevanju, ne bi pogojevalo drugačne odločite od izpodbijane, saj dokazila ne bi bila predložena v zakonsko določenem roku. Pravno povsem irelevantno je zato tudi pritožbeno zatrjevanje o domnevno pomanjkljivi oz. nepravilni vsebini 3. tč. izreka pravnomočne odločbe št. ... z dne 27. 3. 2013. Glede na prej navedene okoliščine konkretnega primera je zato sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita. Ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre, je na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v vtoževanem znesku, utemeljeno zavrnilo.

O uveljavljanih bistvenih kršitvah postopka Ker je zavrnilna posamična upravna akta mogoče pravilno presoditi že na podlagi listinskega dokaznega gradiva v upravnem in sodnem spisu, je na temelju 2. odstavka 213. člena ZPP, utemeljeno zavrnjen dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Izpoved stranke namreč ne more nadomestiti primernih dokaznih sredstev o namenski uporabi celotnega zneska izredne denarne socialne pomoči, niti zakonsko predpisane zahteve o pravočasni predložitvi dokazil o namenski porabi sredstev. V postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni prišlo do zatrjevane kršitve načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1, niti dokazna ocena ni sprejeta v nasprotju z 8. členom ZPP.

Iz predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlog, zgolj zaradi neizvedenega dokaza z zaslišanjem stranke, tožniku seveda ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pomeni, da mora tudi uveljavljanje bistvene kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ostati brezuspešno.

V pisnem odpravku sodbe nadalje ni absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je povsem jasen, razumljiv in ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Hkrati ima zavrnilna sodba razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih.

Ni niti nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali med samimi temi listinami, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Zato ni podana niti zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP, potrditi izpodbijano zavrnilno I. tč. izreka sodbe.

Glede stroškovnega izreka sklepa Pravilen in zakonit je tudi stroškovni izrek izpodbijanega sklepa, po katerem stroški za zastopanje tožnika bremenijo proračun.

Ni namreč dvoma, da je tožnik po pooblaščeni odvetnici zastopan na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči št. BPP 133/2014 z dne 12. 3. 2014. Ob zavrnilni sodbi in delnem umiku tožbe, ki je že pravnomočen, pa glede na 154. člen ZPP, ne more biti zavezanosti tožene stranke za povračilo stroškov tožeči stranki. Pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko priglašenih stroškov postopka sploh ni odmerjalo, temveč je izreklo le, da ti bremenijo proračun. V skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči je o povračilu teh stroškov namreč pristojna odločati posebna služba za brezplačno pravno pomoč prvostopenjskega sodišča, saj stroški za zastopanje tožnika bremenijo proračunska sredstva sodišča. Pritožbo zoper stroškovni izrek sklepa je zato potrebno v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano III. tč. sodne odločbe.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno ob smiselni uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.