Jedro

V primeru odpovedi tožbenemu zahtevku ZPP nima posebne ureditve, temveč velja, da je tožeča stranka propadla v sporu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se spremeni izpodbijana V. točka izreka glede pravdnih stroškov tako, da se znesek 698,50 EUR nadomesti z 20,95 EUR.

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka glede izvršilnih stroškov 64,00 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 40,76 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom, delno sodbo na podlagi odpovedi in sodbo dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 10. 2015 s spremembo istovetnosti zahtevka glede stranskih terjatev (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111112/2014 z dne 26. 8. 2014 tudi v tretjem odstavku izreka v celoti in v prvem odstavku izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo [...] (II. točka izreka). Razveljavilo je sklep o izvršbi [...] tudi v prvem odstavku izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo terjatve iz naslova glavnice 4.609,92 EUR in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 138,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi [...] (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki izvršilne stroške 64,00 EUR in pravdne stroške 698,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi [...] (V. točka izreka). Ugotovilo je, da je v smislu prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tožeča stranka uspela v pravdi. Tožena stranka ni uspela z ugovori in se je izkazalo, da je bila vložitev izvršilnega predloga potrebna, saj tožena stranka ni poravnala v celoti po obeh računih vtoževane terjatve do datumov zapadlosti, ampak po vložitvi sedaj kot tožbe obravnavanega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po izdaji sklepa o izvršbi z večimi delnimi plačili, pri čemer je še v zadnji pisni vlogi izrecno ugovarjala obstoju glavnice, višini in zapadlosti terjatve, se pravi temelju zahtevka. Poleg tega je tožeča stranka po delni odpovedi zahtevku glede glavnice in spremembi tožbe glede stranske terjatve to uveljavljala kot glavni zahtevek, ki mu je sodišče v celoti ugodilo in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki po spremenjeni tožbi vtoževano terjatev.

2. Zoper V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka prejela plačila v višini vtoževane glavnice, torej je bila terjatev iz obeh vtoževanih računov poravnana v celoti. Tožena stranka je izvedla plačila 30. 10., 15. 12. 2014 in 26. 2. 2015, kar pomeni, da je bila najkasneje 26. 2. 2015 v celoti poplačana terjatev tožeče stranke 4.609,92 EUR. Zoper sklep o izvršbi z dne 26. 8. 2014 je tožena stranka vložila pravočasen ugovor, o katerem je Okrajno sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom z dne 19. 3. 2015 (tožena stranka je sklep prejela 7. 4. 2015). Po pravnomočnosti sklepa je bila zadeva odstopljena na Okrožno sodišče v Celju, kjer se je o sporu odločalo v pravdi. Vendar od 26. 2. 2015 dalje vrednost spora ni bila več 4.609,92 EUR, česar tožeča stranka ni upoštevala niti sodišče v izpodbijani sodbi oziroma sklepu. Šele v pripravljalnem spisu z dne 16. 6. 2015 je tožeča stranka spremenila svoj prvotni predlog za izvršbo oziroma ustrezno umaknila zahtevek za 26. 2. 2015 plačani del ter zahtevala le še plačilo nateklih zakonskih zamudnih obresti (v naslednji vlogi ovrednotenih na 138,41 EUR). Tožeča stranka je po prejetem plačilu, torej po 26. 2. 2015, s plačilom sodne takse izrecno izkazala interes, da se pred Okrožnim sodiščem v Celju nadaljuje pravdni postopek zaradi plačila 4.609,92 EUR, čeprav od 26. 2. 2015 ni imela več utemeljenega interesa za takšen zahtevek, kar pomeni, da je bil zahtevek v večjem delu neutemeljen. Do povrnitve nastalih stroškov zato ni upravičena. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožeča stranka odpovedala zahtevku 4.609,92 EUR, zaradi česar je njen zahtevek v tem delu zavrnilo. Navedeno ni upoštevalo pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov, s čimer je napačno uporabilo ZPP, kršitev pa je vplivala na zakonitost odločitve (če je zavrnilo zahtevek, je napačno zaključilo, da je v tem delu tožeča stranka uspela). Uspela je le v tistem delu, ki mu je sodišče ugodilo, torej 138,41 EUR, torej je upravičena do povrnitve stroškov v sorazmernem delu, ki v tem primeru znaša le 3 %.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščenki, odgovora ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da vrednost spora od datuma zadnjega plačila 26. 2. 2015 ni bila več 4.609,92 EUR. Do odpovedi tožbenemu zahtevku na naroku 28. 2. 2017 tožeča stranka ni izrecno delno umaknila tožbe, torej je znašala vrednost spornega predmeta prvotno vtoževanih 4.609,92 EUR s pripadki. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 158. člen ZPP o odločanju o pravdnih stroških v primeru umika tožbe. Ker tega tožeča stranka ni storila, omenjeni člen ni materialnopravna podlaga za odločanje.

6. Utemeljeno pa tožena stranka navaja, da se je tožeča stranka odpovedala zahtevku 4.609,92 EUR in je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, česar ni upoštevalo pri povrnitvi stroškov. To sicer velja glede pravdnih stroškov, ne pa glede izvršilnih stroškov, kajti tožena stranka je plačala vtoževano terjatev po prejemu sklepa o izvršbi z dne 26. 8. 2014, zato so bili ti v celoti potrebni in jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki. Za povrnitev pravdnih stroškov v celoti pa je imela tožeča stranka možnost od poravnave vtoževanih zneskov umakniti tožbo in tedaj bi bila materialnopravna podlaga prvi odstavek 158. člena ZPP. Vendar tega, kot ugotovljeno, ni storila. Zato glede pravdnih stroškov tožena stranka utemeljeno navaja, da je tožeča stranka upravičena le do njihovega sorazmernega dela, kot to izhaja iz drugega odstavka 154. člena ZPP. V primeru odpovedi tožbenemu zahtevku ZPP nima posebne ureditve, temveč velja, da je tožeča stranka propadla v sporu1. V tem primeru znaša uspeh tožeče stranke 3 %, kot navaja tožena stranka. Posameznih priznanih postavk stroškov v pritožbi ne izpodbija, prav tako v pobot ne uveljavlja svojih pravdnih stroškov. Znesek 3 % od priznanih stroškov 698,50 EUR je 20,95 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo v delu, ko gre za izvršilne stroške. V preostalem delu, ko gre za pravdne stroške, je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano V. točko izreka glede pravdnih stroškov tako, da se znesek 698,50 EUR nadomesti z zneskom 20,95 EUR. Nadaljnjo pritožbo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka glede izvršilnih stroškov 64,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

7. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Vrednost spornega predmeta v tem pritožbenem postopku znaša seštevek izpodbijanih izvršilnih stroškov 64,00 EUR in 698,50 EUR, to je 762,50 EUR. Te je uspela znižati na 84,95 EUR, zato je njen uspeh 89 %. Sodišče druge stopnje ji je priznalo sodno takso 40,80 EUR in materialne ter administrativne stroške 5,00 EUR (v presežku do zahtevanih 20,00 EUR niso izkazani), skupaj 45,80 EUR. Glede na uspeh znašajo pritožbeni stroški 40,76 EUR.

1 Sklepa VSC Cp 368/2014 in VSL I Cpg 1088/97.