Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče, da je toženčev pes gonil brejo srno, ki je zato dobila takšne poškodbe, da jo je bilo potrebno pokončati, toženec, ki odgovarja objektivno (drugi odstavek 74. člena ter prvi in drugi odstavek 17. člena ZVGLD), pa ni dokazal razlogov, ki bi ga razbremenili te odgovornosti (177. člen ZOR), je v materialnopravnem pogledu pravilno razsojeno, da mora povrniti škodo (prvi odstavek 74. člena ZVGLD).

Velja načelo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega (2. odstavek 189. člena ZOR). Odškodnina za škodo na divjadi se odmeri po predpisanem odškodninskem ceniku (1. odstavek 74. člena ZVLGD).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 50.000 SIT za čas od 18.4.1991 do 15.1.1992. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 100.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000 SIT za čas od 18.4.1991 do 15.11.1992 in od zneska 100.000 SIT od 16.11.1992 dalje do plačila in poravnati pravdne stroške prav tako z zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje. Ugotovilo je namreč, da je toženčev pes gonil srno, jo dohitel in pogrizel, ker pa je bila visoko breja je z gonjenjem povzročil takšen njen skok, da se je poškodovala. Srno je bilo zato potrebno ustreliti. Odločbo o višini zahtevka je utemeljilo na odredbi o odškodninskem ceniku.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer je menilo, da niti ni pomembno, da priča F. G. ni zaznala ogrizenosti srninega zadka. Toženec odgovarja po zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86 - ZVGLD) objektivno, odgovornosti pa bi se lahko oprostil le iz razlogov po 177. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožbeni zahtevek temelji na predpisanem odškodninskem ceniku, obresti pa gredo od spremenjenega zahtevka dalje. Tožbeni zahtevek ni bil prekoračen.

Tožena stranka je vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, iz previdnosti pa še podrejeno predlaga, naj sodbi spremeni tako, da toženca obsodi na plačilo 5.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 1.8.1990 dalje in sodbi tudi stroškovno spremeni. Trdi, da so razlogi sodb nižjih sodišč v nasprotju med tem, kar se navaja v zapisniku o izpovedbi priče F. G. in izpovedjo samo ter v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi, saj ta ni vedela nič povedati, da bi toženčev pes ogrizel srno. Sklepanje višjega sodišča, da ni pomembno, če priča ni videla ogrizenosti zadka, temelji na nedokazanem psihološkem ocenjevanju priče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so mnenja izvedencev tehtnejša kot zaslišanje priče, ki je videla dogodek. Nesporno kinologovo mnenje o obnašanju psa v takšnih situacijah se ujema s tistim, kar je povedala priča. Nedopusten je izrek sodbe, po katerem mora toženec plačati zamudne obresti od dveh glavničnih zneskov, kar bi bilo dopustno le pri periodičnih dajatvah. Sodišče bi lahko obsodilo toženca le po ceniku iz odredbe, ki je veljala v času škodnega dogodka, saj je sprejeto načelo, da se uporabljajo tisti predpisi, ki so veljali v času storitve dejanja.

Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija je delno utemeljena.

Očitane procesne kršitve niso podane. Pričevanje F. G. sta sodišči v obrazložitvah svojih odločb povzeli korektno po zapisniku o njegovem zaslišanju, zapisnik pa je toženec podpisal brez pripomb. Že načelno vzeto, če se en dokaz ne sklada z drugim, to ne pomeni, da gre za nasprotja med razlogi sodbe (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). O okoliščini, da omenjena priča ni opazila ogrizenosti (bodisi da ni bila pozorna na to, bodisi da ogrizenosti ni bilo mogoče zaznati, ali je takrat sploh še ni bilo), je bilo pravilno zavzeto stališče, da ta ni odločilnega pomena (bodisi da je toženčev pes obgrizel srno po zadku, bodisi da je to storila kakšna druga žival v noči po obravnavanem dogodku, ko se srna ni mogla več gibati in jo je toženec pustil nemočno ležati), ker je prišlo, kot je bilo ugotovljeno do zloma srnine medenice ob skoku, ko jo je gonil toženčev pes, zaradi česar se ni mogla več gibati. Ne gre torej za nasprotja med razlogi niti ne za to, da sodišče ni obrazložilo svojega stališča do ugotovitev zavoda za veterinarstvo in do izpovedi priče J. V., ker spričo povedanega več kot toliko ni bilo potrebno. Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, češ da ni obrazloženo, zakaj naj bi bila izvedenska mnenja tehtnejša kot neposredni dokaz z zaslišanjem priče, saj nižji sodišči nista dajali prednost različnim dokazom, marveč sta jih upoštevali v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in zato ni bilo potrebno nobeno pojasnjevanje. Nobeden izmed izvedenih relevantnih dokazov ni izključeval drugega. Samovoljna je nadaljnja revizijska trditev (in povsem nasprotna s toženčevo izpovedbo, da je njegov pes "lajal, kot da goni in to ne več kot desetkrat, potem pa se je srna drla"), češ da priča G. ni zaznal reakcij psa, ko zagleda srno, kot jih je opisal izvedenec, saj je bila priča, sicer tudi lovec, povsem določna v izpovedi, da je "slišal lajanje psa, ki nekaj goni, nato pa je slišal cviljenje srne". Tudi tu torej ne gre za zatrjevano nasprotje.

Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče, da je toženčev pes gonil brejo srno, ki je zato dobila takšne poškodbe, da jo je bilo potrebno pokončati, toženec, ki odgovarja objektivno (drugi odstavek 74. člena ter prvi in drugi odstavek 17. člena ZVGLD), pa ni dokazal razlogov, ki bi ga razbremenili te odgovornosti (177. člen ZOR), je v materialnopravnem pogledu pravilno razsojeno, da mora povrniti škodo (prvi odstavek 74. člena ZVGLD).

Tudi kar zadeva samo odmero odškodnine sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Velja načelo, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega (2. odstavek 189. člena ZOR). Odškodnina za škodo na divjadi se odmeri po predpisanem odškodninskem ceniku (1. odstavek 74. člena ZVLGD). Iz teh zakonskih določb izhaja, da je ob sodni odmeri odškodnine potrebno uporabiti odškodninski cenik, veljaven na dan sojenja (seveda, če je tožbeni zahtevek temu prilagojen), kar sta nižji sodišči tudi storili z uporabo odredbe o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Uradni list RS, št. 52/92). Tako ni mogoče sprejeti revizijskega stališča, da bi bilo potrebno uporabiti cenik, veljaven na dan škodnega dogodka, ker se "v modernem pravu uporabljajo le tisti predpisi, ki so veljali v času storitve dejanja". Povedano nedvomno velja na področju kazenskega prava, ne pa na področju odškodninskega prava. Dasiravno ima tarifirano odmerjanje, za kar gre takrat, ko je potrebno določiti odškodnino na podlagi predpisanega cenika in torej v nasprotju z načeli ZOR o višini škode (185., 189., 190. člen), tudi elemente civilnega kaznovanja, pa gre pri odškodninskih cenikih le za način izračunavanja odškodnine, ki mora upoštevati razmere (predpise) ob sojenju (drugi odstavek 189. člena ZOR).

Iz razloženega pa po drugi strani izhaja, da sta nižji sodišči nepravilno obsodili toženo stranko tudi na plačilo obresti od zneska 50.000 SIT, kolikor bi znašala odškodnina po ceniku iz leta 1991, ki je veljal pred zdaj veljavnim cenikom. Zamudne obresti gredo namreč tožeči stranki le od zneska po zadnjem veljavnem ceniku in to od trenutka, ko je upnik spravil dolžnika v zamudo s tem, ko je spremenil tožbeni zahtevek tako, da ga je po višini prilagodil veljavnemu ceniku. Prav ima revizija, ko poudarja, da je novo postavljeni glavni zahtevek nadomestil prejšnjega in zato obresti, ki so akcesorne narave, ne gredo tožniku od prejšnjega, nadomeščenega zahtevka.

Revizijsko sodišče je tako reviziji le delno ugodilo in sodbi spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena ZPP), v ostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe pa ni terjala spremembe v stroškovni odločitvi nižjih sodišč, ker je uspeh tožene stranke minimalen (tretji odstavek 154. člena ZPP), vrhu tega pa sprememba posega delno le v obrestni del, ki je stranske narave (primerjal drugi odstavek 35. člena ZPP). Pravkar navedena razloga sta tudi narekovala odločitev, da trpi revident sam svoje stroške v zvezi z revizijo.