Jedro

AZN je na podlagi petega odstavka 129. člena ZZavar napačno zaključila, da višina ZTR ustreza „višini obveznosti Zavarovalnice za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju zavarovanca.“ Iz navedene določbe po presoji Vrhovnega sodišča namreč izhaja le obveznost tožeče stranke, da mora v zvezi s temi zajamčenimi izplačili oblikovati ZTR, ni pa v njej že določena višina teh ZTR.

Pri določanju višine zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili, mora torej zavarovalnica poleg dodatnih rezervacij iz petega odstavka 129. člena ZZavar upoštevati tudi posebne rezervacije iz drugega odstavka 129. člena ZZavar. Pri življenjskih zavarovanjih se posebne rezervacije in dodatne rezervacije skupaj štejejo za matematične rezervacije (tretji odstavek 113. člena ZZavar).

Izrek

Tožbi se ugodi, upravna akta se v izpodbijanem delu odpravita in se zadeva vrne Agenciji za zavarovalni nadzor v ponoven postopek.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. AZN je v izpodbijani 1.3. točki izreka odredbe ugotovila, da „tožnica ravna v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 113. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) v povezavi s 1. točko drugega odstavka 117. člena ZZavar, ker v zavarovalno-tehničnih podlagah za življenjska zavarovanja, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje V. in Vi. in upravičenja zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev po teh zavarovalnih pogodbah obsegajo tudi minimalno zajamčeno izplačilo, nima predvidenega oblikovanja oziroma izračunavanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo in tako omenjenih rezervacij tudi ne izračunava, ter petim odstavkom 129. člena ZZavar, ker za življenjska zavarovanja, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje A. in Az., in upravičenja upravičencev po teh zavarovalnih pogodbah obsegajo tudi minimalno zajamčeno izplačilo, ne upošteva določila tega odstavka, da veljajo določbe 128. člena ZZavar tudi za tisti del naložb kritnega sklada, ki ustreza višini zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi s temi minimalnimi zajamčenimi izplačili. Zavarovalnica bi morala ves čas trajanja teh zavarovalnih pogodb, do izplačila najmanj zajamčene vrednosti ob doživetju zavarovanca, za ta minimalna zajamčena izplačila oblikovati zavarovalno-tehnične rezervacije za zajamčena izplačila in naložbe kritnega sklada za te obveznosti naložiti v skladu z določbami 121. do 124. člena ZZavar, torej tudi v skladu z omejitvami, ki so predpisane v 122. členu ZZavar. Zavarovalnica pa je v nasprotju s tem vso zbrano čisto premijo, ki jo je prejela, investirala samo v izreku navedena sestavljena dolžniška vrednostna papirja (Note) izdajatelja banke Deutsche bank AG.“

2. AZN je tožnici v izpodbijani 2.3. točki izreka odredbe naložila, da mora, ker krši pravila o obvladovanju tveganj (4. točka 179. člena ZZavar), zgoraj navedeno kršitev odpraviti v roku 3 mesecev od vročitve odredbe na način, da za življenjska zavarovanja, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje V. in Vi., določiti pravila za ustrezno vrednotenje matematičnih rezervacij za minimalna zajamčena izplačila, do katerih je zavarovanec upravičen, in da oblikuje matematične rezervacije za minimalna zajamčena izplačila skladno s temi pravili ter da naloži sredstva kritnega premoženja v skladu s 128. členom ZZavar, in sicer v višini zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki ustreza obveznostim Zavarovalnice za minimalna zajamčena plačila ob doživetju zavarovanca. Zavarovalnica mora torej za življenjska zavarovanja, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje V. in Vi., v zavarovalno-tehničnih podlagah določiti pravila za ustrezno vrednotenje matematičnih rezervacij za minimalna zajamčena izplačila, do katerih je zavarovanec upravičen, in da oblikuje matematične rezervacije za minimalna zajamčena izplačila skladno s temi pravili, po v izreku navedeni formuli.

3. AZN je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sporni del izpodbijane odredbe.

4. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da upravna akta v izpodbijanem delu odpravi in postopek v izpodbijanem delu ustavi oziroma podrejeno, da vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5. AZN je odgovorila na tožbo, tožeča stranka pa je na odgovor podala prvo pripravljalno vlogo.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, kolikšna je višina zavarovalno-tehničnih rezervacij (v nadaljevanju ZTR) iz petega odstavka 129. člena ZZavar, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, v primerih zavarovanj, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje (tj. kadar so njegova upravičenja neposredno povezana z neko referenčno vrednostjo): ali gre za dodatne rezervacije, ki jih mora tožeča stranka oblikovati poleg posebnih rezervacij iz drugega odstavka 129. člena ZZavar ali pa gre za rezervacije, ki so izjema oziroma ki nadomeščajo navedene posebne rezervacije.

8. AZN meni, da je imela tožeča stranka na presečni dan 31. 12. 2007 sicer 5,679.346,00 EUR ZTR za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju zavarovanca, kar presega takratno diskontirano minimalno zajamčeno vrednost. Vendar pa tožeča stranka ni zagotovila ustrezne strukture naložb v višini diskontirane minimalne zajamčene vrednosti izplačila ob doživetju skladno s petim odstavkom 129. člena ZZavar, temveč je celotno vplačano čisto premijo vložila v sestavljena dolžniška vrednostna papirja (v nadaljevanju SDVP) izdajateljice D. AZN trdi, da dodatne ZTR, ki jih je tožeča stranka oblikovala zgolj za tveganje, če pride do izjemnih dogodkov, tj. predčasne razveze SDVP s strani D. (na podlagi v odločbi navedene formule jih je tožeča stranka na dan 31. 5. 2008 izračunala 10.571,41 EUR), očitno niso matematične rezervacije, katerih oblikovanje je AZN naložila tožeči stranki.

9. Določba petega odstavka 129. člena ZZavar v relevantnem delu določa, da se ... za zavarovanja, [pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje,] kadar upravičenja ... zavarovancev ... obsegajo tudi minimalno zajamčeno izplačilo, do katerega je ... zavarovanec ... upravičen ne glede na spremembo referenčne vrednosti ..., uporablja določba 128. člena tega zakona za tisti del naložb kritnega sklada, ki ustreza višini zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi s temi zajamčenimi izplačili.

10. AZN je na podlagi petega odstavka 129. člena ZZavar napačno zaključila, da višina ZTR ustreza „višini obveznosti Zavarovalnice za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju zavarovanca.“ Iz navedene določbe po presoji Vrhovnega sodišča namreč izhaja le obveznost tožeče stranke, da mora v zvezi s temi zajamčenimi izplačili oblikovati ZTR, ni pa v njej že določena višina teh ZTR.

11. Določba petega odstavka 129. člena ZZavar ustreza določbi četrtega odstavka 25. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL L št. 345 z dne 19. decembra 2002, str. 1), ki je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z novelo ZZavar-C (Uradni list RS, št. 79/2006). Direktiva ima pravni učinek na države članice, katerim je namenjena, zato morajo sodišča nacionalne pravne norme razlagati,

kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive,

zato da bi lahko direktiva

dosegla želeni cilj.(1) Da je treba nacionalne predpise razlagati

v luči prava Evropske

skupnosti, v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropskih

skupnosti (t. i. načelo lojalne razlage ), izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti.(2) Zato morata AZN in sodišče v konkretnem postopku ZTR iz petega odstavka 129. člena ZZavar razlagati

v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena Direktive 2002/83/ES .

12. Direktiva v relevantnem členu določa, da „kadar zavarovalnine, [ki so neposredno povezane z ... referenčno vrednostjo,] vključujejo jamstvo za uspešno izvedbo naložbe ali druge garantirane prejemke, se za ustrezne dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije uporabljajo členi 22, 23 in 24, [ki določajo dovoljene vrste in pravila za razpršenost naložb kritnega premoženja].“ Direktiva 2002/83/ES torej sporne ZTR dodaja ZTR iz drugega odstavka 25. člena Direktive, ki „morajo biti ... čim tesneje povezane bodisi z enotami, za katere se šteje, da predstavljajo referenčno vrednost, bodisi, v primeru, ko enote niso oblikovane, z naložbami ustrezne varnosti in tržnosti, ki so čim tesneje povezane z naložbami, na katerih temelji določena referenčna vrednost“, in ki smiselno ustrezajo posebnim rezervacijam iz drugega odstavka 129. člena ZZavar.

13. Pri zavarovanjih, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje, mora zavarovalnica v zvezi s temi zavarovanji oblikovati posebne rezervacije (četrti odstavek 113. člena ZZavar), ki se investirajo v naložbe, opredeljene v prvem, drugem in tretjem odstavku 129. členu ZZavar: naložbe kritnega sklada, ki ga zavarovalnica oblikuje v zvezi s temi zavarovanji, morajo v največji možni meri obsegati naložbe v ustrezne vrednostne papirje, ki po lastnostih in tržnosti ustrezajo tistim, ki so podlaga za določitev indeksa oziroma druge referenčne vrednosti (drugi odstavek 129. člena Zzavar).

14. Pri določanju višine zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili, mora torej zavarovalnica poleg dodatnih rezervacij iz petega odstavka 129. člena ZZavar upoštevati tudi posebne rezervacije iz drugega odstavka 129. člena ZZavar. Pri življenjskih zavarovanjih se posebne rezervacije in dodatne rezervacije skupaj štejejo za matematične rezervacije (tretji odstavek 113. člena ZZavar).

15. Matematične rezervacije se oblikujejo v višini sedanje vrednosti ocenjenih bodočih obveznosti zavarovalnice na podlagi sklenjenih zavarovanj, zmanjšani za sedanjo ocenjeno vrednost bodočih premij, ki bodo vplačane na podlagi teh zavarovanj (prvi odstavek 117. člena ZZavar). Matematične rezervacije se izračunavajo z uporabo ustreznega aktuarskega vrednotenja, ki upošteva vse bodoče obveznosti zavarovalnice, na podlagi posamezne zavarovalne pogodbe, vključno z zajamčenimi izplačili, do katerih je zavarovalec ... upravičen, ... in vsemi upravičenji, med katerimi lahko zavarovalec ... izbira na podlagi zavarovalne pogodbe (drugi odstavek 117. člena ZZavar). Kadar ima ... zavarovanec ... na podlagi zavarovalne pogodbe pravico do izplačila odkupne vrednosti, matematične rezervacije, oblikovane v zvezi s to pogodbo, ne smejo biti manjše od odkupne vrednosti (peti odstavek 117. člena ZZavar).

16. V obravnavanem primeru obveznosti zavarovalnice ustrezajo upravičenjem zavarovalca do (1) zajamčenega izplačila 100 % čiste premije ob doživetju s strani Deutsche Bank, (2) zajamčenega izplačila 110 % vplačane premije v primeru smrti s strani tožeče stranke, ter (3) odkupne vrednosti med trajanjem zavarovanja (ki se spreminja v skladu z gibanjem vrednosti enot premoženja in se lahko razlikuje od zajamčene vrednosti premoženja ob doživetju).

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka glavni del zahtevanih matematičnih rezervacij v zvezi s sporno obveznostjo zajamčenega izplačila 100 % čiste premije ob doživetju oblikovala že s tem, da je celotno vplačano čisto premijo pravilno vložila v SDVP D. z vgrajeno garancijo izdajateljice. Za oblikovanje matematičnih rezervacij za minimalna zajamčena izplačila namreč ni potrebno, da bi bila celotna višina matematičnih rezervacij investirana v različne vrste naložb po določbah 122. člena ZZavar v skladu z načelom razpršenosti, kot si to napačno razlaga AZN. Vrhovno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da če bi tožeča stranka izpolnila zahtevo AZN in razgradila enote SDVP Azija Garant ter jih razpršila v različne naložbe, ne bi mogla izpolnjevati ostalih obveznosti iz življenjskega zavarovanja, ki so neposredno povezane s spremembo referenčne vrednosti. Tako v primeru odkupa zavarovalne police s strani zavarovalcev kot tudi v primeru smrti in doživetja bi bila tožeča stranka izpostavljena večjemu tveganju, kot če bi celotno vplačano čisto premijo vložila v SDVP Deutsche Bank, s čimer bi uskladila izplačila po zavarovalni pogodbi in višino rezervacij ter se tako izognila tveganju nihanjavrednosti enote SDVP. Zato ni utemeljeno stališče AZN, da je vgrajena garancija SDVP Deutsche Bank brezpredmetna.

18. Ni utemeljena navedba AZN, da zavarovalec pri sklepanju življenjskega zavarovanja, pri katerem prevzema naložbeno tveganje, ne investira neposredno v konkreten vrednostni papir, ker če bi, ne bi šlo več za zavarovalno pogodbo. Če tožeča stranka naložbe kritnega sklada v celoti naloži v ustrezni vrednosti papir, ki je podlaga za določitev referenčne vrednosti, s tem zadosti zahtevi, da morajo naložbe kritnega sklada, ki ga zavarovalnica oblikuje v zvezi s spornimi zavarovanji, v največji možni meri obsegati naložbe v ustrezne vrednostne papirje, ki po lastnostih in tržnosti ustrezajo tistim, ki so podlaga za določitev indeksa oziroma druge referenčne vrednosti.

19. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta ZZavar ni bil pravilno uporabljen, je tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijana upravna akta odpravilo ter zadevo vrnilo AZN v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter tretji odstavek 64. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 281. člena Zzavar).

20. V ponovljenem postopku bo morala AZN na podlagi zgoraj navedenih stališč Vrhovnega sodišča ponovno preveriti, ali je tožeča stranka pravilno oblikovala preostale matematične rezervacije iz petega odstavka 129. člena ZZavar. Pri oblikovanju dodatnih ZTR je v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZZavar treba upoštevati le tista tveganja tožeče stranke, ki jih ni prevzela že izdajateljica SDVP. V konkretnem primeru se bodo ta tveganja nanašala na primere izrednih dogodkov, ki so navedeni v končnih pogojih SDVP D., v primeru katerih se lahko izdajateljica odloči za predčasno razvezo (t. i. unwind) SDVP, ter na primera insolventnosti oziroma nelikvidnosti izdajateljice SDVP.

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbah 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2012/08 z dne 23. 9. 2008, 9. točka obrazložitve.

Op. št. (2): Glej sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86, Recueil 1987, str. 3969, sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 10. 4. 1984 v zadevi Von Colson and Kamann, št. 14/83, Recueil 1984, str. 1891, sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 27. 6. 2000 v zadevi Oceano Grupo, združeni primeri C-240/98 do C-244/98, Recueil 2000, str. I – 4941.