Jedro

Novelirano določilo 127. člena Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur. l. SFRJ štev. 70/83) določa, da mora naročnik prevoza v tujino plačati prevoznino v devizah v pogodbenem roku. 189. člen kasnejšega Zakona o deviznem poslovanju je posegel v pravico prevoznika na tujih relacijah tako, da lahko prevoznik zahteva le dinarsko plačilo. Sicer pa veljajo vsa določila prevozne pogodbe oziroma Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR). Po določilu 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (Ur. l. SFRJ št. 20/58) - CMR zastarajo terjatve iz mednarodnega cestnega prevoza v enem letu. Ob pomanjkanju nadaljnjih določb o zastaranju prevoznine v CMR, je potrebno upoštevati 361. člen ZOR-a, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pg 694/92-40 z dne 4.7.1995 spremeni v naslednjem obsegu: - plačilni nalog prvostopnega sodišča opr. štev. Plg 850/86 z dne 25.12.1986 se razveljavi tudi za 2,87 sit mandatnih stroškov in tožbeni zahtevek zavrne, - tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati dinarsko protivrednost zneska US $ 14.735,00 obračunano po srednjem dnevnem tečaju na dan izplačila Banke Slovenije, zmanjšano za že plačani znesek 183,96 sit se zavrne.

V presežnem delu se pritožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 232.188,00 sit pravdnih stroškov v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je plačilni nalog razveljavilo ter zavrnilo tožbeni zahtevek - razen za mandatne stroške, naložilo pa je toženi stranki v plačilo nadaljnji zahtevek v višini tolarske (očitno pomotno zapisano "dinarske") protivrednosti 14.735 US $ spp.

V pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov 353. člena ZPP je tožena stranka navedla, da prvostopno sodišče ne bi smelo obravnavati več kot utemeljenost plačilnega naloga, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava temeljnih določb ZOR-a prišlo do neupravičene obogatitve, ponovila pa je tudi ugovor zastaranja terjatve.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Pritožba neuspešno uveljavlja kršitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni poseglo v plačilni nalog z novim zahtevkom, temveč je o njem posebej odločilo. Pritožnikova pavšalna izvajanja ne morejo omajati dejanskih in pravnih zaključkov o nastanku terjatve, ki se je po določilu II. odstavka 189. člena biv. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ štev. 66/85) spremenila v obveznost plačila dinarske razlike med dinarsko plačano fakturo in vrednostjo deviz, ki niso bile prenešene, in sicer po tečaju, ki velja na dan poravnave obveznosti. Takim pravnim zaključkom je pritrdilo tudi revizijsko sodišče v svoji odločbi III Ips 3/91. V nadaljnjem postopku je moralo prvostopno sodišče odločiti le o vprašanju, ali je zgoraj opisana obstoječa terjatev ugasnila zaradi zastaranja.

Napačni pa so razlogi izpodbijane prvostopne odločbe o tem, da ne velja določilo CMR o zastaralnem roku, ker opira tožnica svoj zahtevek na Zakon o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih z tujino. Sodišče prve stopnje je prezrlo novelirano določilo 127. člena tega zakona (Ur. l. SFRJ štev. 70/83), ki je izrecno določilo, da mora naročnik prevoza v tujino plačati prevoznino v devizah v pogodbenem roku. Prej citirani 189. člen kasnejšega zakona o deviznem poslovanju je posegel v pravico prevoznika na tujih relacijah tako, da lahko zahteva le dinarsko plačilo. Sicer pa veljajo vsa določila prevozne pogodbe oziroma konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR).

Iz treh računov, ki jih je vpogledalo prvostopno sodišče izhaja, da gre za mednarodni prevoz blaga po cesti v smislu 1. člena konvencije.

Po določilu 32. člena CMR zastarajo terjatve iz takega prevoza v enem letu. Ob pomanjkanju nadaljnih določb o zastaranju prevoznine v CMR, je potrebno upoštevati 361. člen ZOR-a, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Nadalje izhaja iz računa štev. 01071, da je zapadel v plačilo dne 3.2.1984, iz računa štev. 02002 zapadlost dne 28.2.1984 in iz računa štev. 38881 zapadlost dne 19.4.1998. Terjatve iz navedenih računov so zastarale v februarju in aprilu leta 1984, mandatna tožba pa je bila vložena 10.11.1986 in nadaljnji zahtevek dne 14.10.1987 (red. štev. 10). Ugovor zastaranja je torej utemeljen.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 373. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V obsegu, ko je tožena stranka predlagala razveljavitev tudi tistega dela prvostopne odločbe, v katerem je bil plačilni nalog za glavnico in obresti razveljavljen, tožbeni zahtevek pa zavrnjen, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrglo pritožbo skladno z določilom 3. odst. 358. člena ZPP.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilih 2.odst.166. in 1. odst.154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki plačane sodne takse za ugovor, pritožbo in revizijo, nagrado odvetniku za sestavo dveh pritožb , ugovora in revizije ter za udeležbo na treh narokih. Povrnitev stroškov je sodišče upoštevalo v obsegu vloženih stroškovnikov. Pri tem je upoštevalo, da sta zakon o sodnih taksah in tarifa za storitve pravne pomoči šele v letu 1988 uvedli valorizacijo s sistemom točk in vrednostjo točke v času odločanja. Za nastale stroške v letu 1987 pa je bilo upoštevati le nominalne zneske in renominacijo dinarja. Tako je toženi stranki priznalo 1,6 sit in 5.25 sit za takso in sestavo ugovora, 24,00 sit za pristop na narok dne 24.6.1987, 36,00 sit za pripr. spis z dne 13.3.1997, nadalje 60.947,00 sit za pristop na narok dne 9.11.1988, 14.850,00 sit in 26.600,00 sit za takso in sestavo pritožbe, 3.375,00 in 33.250,00 za takso in sestavo revizije, 25.935,00 sit za pripr. spis z dne 8.9.1992, 17.290,00 sit za pristop na narok dne 13.4.1995 ter 49.875,00 za sestavo pritožbe. Vrednost točke po odvetniški tarifi je 66.50 sit, po zakonu o sodnih taksah pa 13,50 sit.