Jedro

Odvetniška pisarna je nastopala v imenu svoje stranke, kar je tožeči stranki moralo biti znano

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 120669/2012 z dne 23. 8. 2012 razveljavi še v preostalem delu in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožnik s trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati direktorja tožeče stranke A. L. in direktorja tožene stranke M. B., ter ju soočiti, ker bi bilo to nujno potrebno, da se raziščejo vse okoliščine konkretnega primera, sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je nedopusten pritožbeni razlog v tem sporu (majhne vrednosti). Sodišče pa tudi ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagata stranki, temveč izvede (le) tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče lahko ponujene dokaze zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo, da sta predlagana dokaza nepotrebna, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi drugih listinskih dokazov, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da ta dva dokazna predloga niti nista bila substancirana. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom predlaga zaslišanje zakonitih zastopnikov strank (red. št. 18), oziroma o čem bi sploh vedela izpovedati, upoštevaje dejstvo, da iz drugih izvedenih listinskih dokazov izhaja, da nista bila udeležena v komuniciranju (iz elektronskih sporočil izhaja, da sta v imenu strank komunicirala R. M. na strani tožene stranke in T. E. na strani tožeče stranke). Tožeča stranka je zgolj za T. E. (za katerega v pritožbi ne navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati) pojasnila, v zvezi s katerimi pravno odločilnimi dejstvi predlaga njegovo zaslišanje.

7. Tožeča stranka sicer pravilno poudarja, da iz trditvene podlage obeh strank izhaja, da je tožeča stranka naročene prevajalske storitve opravila ter prevode izročila toženi stranki, ki jih je telefonsko „naročila“ tožena stranka, vendar to ne pomeni, da je bila slednja tudi naročnik oz. plačnik storitve. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka prevodov ni naročila v lastnem imenu, temveč v imenu svoje stranke, družbe G. d.o.o. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je višje sodišče zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti vezano. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je naročilo sprejela izključno od tožene stranke, ki je opravljene prevajalske storitve dolžna plačati. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožena stranka pri naročilu prevajalskih storitev oziroma prevzemu prevodov ni nastopala kot pooblaščenec družbe G. d.o.o. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (na kar je višje sodišče vezano), da je tožena stranka nastopala v imenu te družbe, zaradi česar tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni imela nobenih stikov ali kontaktov z družbo G. d.o.o. (kar je sicer glede na namen pravnega instituta zastopanja povsem logično).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da tožena stranka nastopa v imenu svoje stranke (8. točka obrazložitve), oziroma bi vsaj morala biti (9. točka obrazložitve). To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi, če bi vedela, da prevodov ni naročila odvetniška družba (ki je po njenem mnenju vredna zaupanja), zahtevala predplačilo (avans). S pritožbenimi navedbami v tej smeri si tožeča stranka namreč (ponovno) prizadeva izpodbiti dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila seznanjena z dejstvom, da tožena stranka nastopa v imenu družbe G. d.o.o. Tudi s pritožbenimi navedbami, da ji tožena stranka nikoli ni predložila pisnega pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da nastopa kot pooblaščenec družbe G. d.o.o., tožeča stranka izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa se tudi ne zahteva, da bi bilo pooblastilo za sklenitev podjemne pogodbe dano v pisni obliki (prim. 75. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

9. Ob povedanem se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da pogodbeni odnosi med G. d.o.o. in toženo stranko nimajo nobenega vpliva oz. povezave z obligacijskim razmerjem med pravdnima strankama, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka nastopala v imenu in za račun družbe G. d.o.o. in je v njenem imenu sklenila podjemno pogodbo s tožečo stranko. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (70. člen OZ). Ker tožena stranka ni vstopila v pogodbeno razmerje s tožečo stranko, vtoževane terjatve ni dolžna poravnati (pa četudi po višini ni sporna).

10. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).