Jedro

Nelegalno prečkanje meje med Turčijo in Grčijo je, ne glede na potek časa, še vedno relevanten razlog za omejitev gibanja, saj 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZMZ ne določa, koliko časa mora miniti od prihoda iz tretje države v državo članico, ampak zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razlogov vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 20. 1. 2014 do 20. 4. 2014. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na razloge za omejitev gibanja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Zato tožena stranka pojasnjuje, da bo v dublinskem postopku preverjala pristojnost za obravnavo njegove prošnje s strani Hrvaške. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik ves čas od izhoda iz svoje izvorne države do Slovenije potoval ilegalno brez osebnih dokumentov, zaradi česar je sklepala, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, vezano v Grčijo in tudi v Republiko Hrvaško, kar potrjuje izrečena omejitev gibanja na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ. Ker tožena stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali Republika Hrvaška, se je odločila, da se tožniku omeji gibanje iz tega razloga. Že pred tem pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik v Grčijo vstopil ilegalno iz Turčije, kot je navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Omejitev gibanja je zato po presoji tožene stranke nujna, da tožnik v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje, ker je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito izrecno ugotovljeno, da tam za mednarodno zaščito ni zaprosil. Tožena stranka se je tudi odločila, da tožniku omeji gibanje na področje Azilnega doma.

Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka razpolagati z dokazi ali posrednimi okoliščinami, da je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško iz kakšne države, ki ni članica EU, s takšnimi dokazi in posrednimi okoliščinami pa tožena stranka ne razpolaga. Sama namreč ugotavlja, da je do Hrvaške prišel iz Grčije v zaprtem delu tovornjaka. Zato meni, da je možno, da je bil pripeljan na Hrvaško preko Madžarske, ki je članica EU. Priznava pa, da je prišlo do nezakonitega prečkanja meje med Turčijo in Grčijo. Nelegalno prečkanje med Turčijo in Grčijo pa je zaradi poteka časa po mnenju tožnika nepomembno, saj je od nelegalnega vstopa v Grčijo preteklo že več kot 12 mesecev. S tem se sklicuje na 10. člen Uredbe Sveta (ES) 343/2003. Po tej določbi namreč odgovornost države članice v katero je prosilec vstopil nezakonito iz tretje države, preneha po 12 mesecih od datuma nezakonitega prečkanja meje. Po mnenju tožnika tožena stranka tudi ne more omejiti gibanja tožniku, ki je v Dublinskem postopku preverjanja in vračanja v Republiko Hrvaško, utemeljil na nezakonitem prehodu meje med popolnoma drugimi državami. Po mnenju tožnika sta postopek omejevanja gibanja po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZMZ Dublinski postopek neločljivo povezana in ni možna situacija, da bi se tožniku v Dublinskem postopku ugotavljanja in vračanja na Hrvaško omejilo gibanje zaradi nezakonitega prečkanja meje med Turčijo in Grčijo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Na glavni obravnavi se je tožnikov pooblaščenec v zvezi s tožbo skliceval na odločbo oziroma sodbo Upravnega sodišča RS št. 1620/2013, kjer je navedeno, da ker se je prosilec v tretji državi nahajal več kot 12 mesecev, odvzem njegove osebne svobode ni dopusten.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je na glavni obravnavi, opravljeni dne 28. 1. 2014, vpogledala v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je med drugim izjavil, da je iz Pakistana odpotoval v Iran, nato v Turčijo, iz Turčije v Grčijo in iz Grčije s kamionom v Hrvaško, v Zagreb, nato pa je z avtobusom odšel do Reke in nato do nekega kraja v Hrvaški, pot pa je peš nadaljeval v Slovenijo. Dokumentov pri prečkanju meje in zapustitvi države ni imel, potoval je ilegalno. V Grčiji je bival osem mesecev, izvorno državo pa je zapustil januarja ali februarja v letu 2013. Na posebno vprašanje pooblaščenca tožnika, kdaj je izvorno državo zapustil, je povedal, da pred enim letom. Nadalje je izpovedal, da je pot iz Grčije v Republiko Hrvaško trajala približno 40 do 42 ur.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na drugo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki s poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz citirane odločbe izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da na podlagi izjav tožnika in dokumentacije v spisu obstajajo razlogi za omejitev gibanja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in se v izogib ponavljanju v celoti nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ ni relevantno, ali se je tožnik pred vstopom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, ker je slednja tudi članica EU, v konkretnem primeru je namreč bistveno za odločitev, da je tožnik ob prihodu iz tretje države – Turčije nezakonito prečkal mejo države članice – Grčije, prav tako pa je pozneje še enkrat nezakonito prečkal mejo države članice – Republike Hrvaške, ki je vanjo ponovno vstopil iz tretje države, ki pa je bila v konkretnem primeru bodisi Bosna in Hercegovina ali pa Srbija. Tožnik sicer izpostavlja, da bi na Hrvaško lahko prišel tudi preko Madžarske, vendar sodišče meni, da takšno sklepanje tožnika ni logično. V tem primeru bi tožnik moral potovati preko Bolgarije, Romunije in Madžarske na Hrvaško, kar pa glede na izjavo, da je potoval približno 40 ur ni možno in ni logično. Če pa bi na Hrvaško prišel po krajši poti iz Grčije preko Makedonije in Srbije, bi to pomenilo, da je zopet nezakonito prečkal mejo države članice, v tem primeru Madžarske po prehodu iz tretje države, v tem primeru Srbije. Zato tudi po presoji sodišča obstajajo okoliščine, da je tožnik tudi na Hrvaško prišel ob prihodu iz tretje države tako, da je nezakonito prečkal mejo med tretjo državo in Hrvaško kot članico EU. Neutemeljeni so tudi ugovori, da je od nelegalnega vstopa v Grčijo preteklo že več kot 12 mesecev, saj je tožnik na zaslišanju pojasnil, da je izvorno državo zapustil pred enim mesecem, pri tem je potrebno upoštevati tudi čas potovanja, poleg tega pa, da se je v Grčiji nahajal 8 mesecev.

Po mnenju sodišča tudi ne gre za širitev razlogov za omejitev gibanja pri pismenem odpravku sklepa v primerjavi z ustnim sklepom, saj je pri obeh naveden isti razlog za omejitev gibanja tožniku.

Sodišče še pripominja, da je nelegalno prečkanje meje med Turčijo in Grčijo ne glede na potek časa, ki pa v tem primeru niti ni sporen, še vedno relevanten razlog za omejitev gibanja, saj druga alineja drugega odstavka 59. člena ZMZ ne določa, koliko časa mora miniti od prihoda iz tretje države v državo članico, ampak zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da se lahko in tudi je tožniku omejila gibanje, ker je v Dublinskem postopku preverjanja in vračanja v Republiko Hrvaško tudi ob utemeljitvi nezakonitega prehoda meje med Turčijo in Grčijo.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ne razpolaga z dokazom ali posredno okoliščino iz Uredbe (ES) št. 1560/2003, da je tožnik nelegalno vstopil iz tretje države na Hrvaško. Indicijski dokaz pomeni tudi navedbo tožnika, da se je iz Grčije v zaprtem tovornjaku pripeljal na Hrvaško, hkrati pa je potrebno upoštevati, da je edina logična pot vanjo preko tretjih držav, medtem, ko pot zgolj preko držav članic EU ne bi bila smiselna. Tožnik je sam navedel, da je iz Turčije prišel v Grčijo nelegalno, zato nima razloga, da temu ne bi sledilo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.