Jedro

Predmet spora je ugotovitev nedopustnosti izvršbe z rubežem v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin tožnikov zaradi poplačila denarne terjatve. Sodna praksa ni enotna pri določanju vrednosti spornega predmeta v tovrstnih sporih, saj sta pri določitvi vrednosti spornega predmeta možna dva načina ocenitve vrednosti spornega predmeta in sicer - po vrednosti nepremičnine, glede katere tožnik uveljavlja nedopustnost izvršbe, ali - po višini terjatve, ki se zoper tretjega izterjuje v izvršilnem postopku.

V konkretnem primeru ni pomembno, katera zgoraj navedena metoda je primernejša, saj obe vrednosti, torej tako vrednost nepremičnin, glede katerih tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe, kot tudi višina terjatve, ki se izterjuje v konkretnem primeru v izvršilnem postopku, presegata znesek 20.000,00 EUR, ki je v premoženjskih sporih ločnica med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ocenilo vrednost spornega predmeta na 43.047,00 EUR, se izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da je za odločanje stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Opozarja, da je upoštevaje drugi odstavek 44. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso odločilna tista vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Na prvem mestu je torej tožnikova ocenitvena dolžnost, ki pomeni ocenitev njegovega interesa, da bo v pravdi uspel. Med strankama (zaenkrat) ni spora o lastninski pravici na nepremičninah, pač pa tožniki zahtevajo preprečitev realizacije izvršbe na njih, kar seveda ne pomeni, da bi toženec pridobil oziroma tožniki izgubili celotno vrednost nepremičnin, ampak le to, da bi toženec poplačilo vrednosti terjatve s pripadki prejel od prodaje nepremičnin. Ekonomski pomen spora zato nikakor ne more biti ocenjen z zneskom tržne vrednosti nepremičnin, na katere meri izvršba. Prvo sodišče tudi ne pojasni, zakaj vrednost nepremičnin šteje bolj v zvezi z naravo spora, kot višino terjatve v izvršilnem postopku. Tožniki so vrednost bodoče in potencialno omejene uporabe in uživanja nepremičnin objektivizirali s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih in podobnih razmerij po 42. členu ZPP in 22. členu ZST-1. Upoštevaje naravo nepremičnin letno nadomestilo najemnin tako ne bi moglo preseči 3.500,00 EUR. Sodišče tožnikov tudi ni pozvalo na dopolnitev ali popravo tožbe, s čimer bi jim omogočilo vplivati na določitev vrednosti spornega predmeta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet spora je ugotovitev nedopustnosti izvršbe z rubežem v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin tožnikov zaradi poplačila terjatve v višini 59.160,00 EUR.

5. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, zato je bilo potrebno vrednost spornega predmeta oceniti, pri čemer 44. člen ZPP kombinira tožnikovo ocenitveno dolžnost s korekturno dolžnostjo sodišča. Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost (ki pomeni ocenitev interesa, da bo v pravdi uspel), kadar pa očitno previsoka ali prenizka navedba vrednosti odpira vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se aktivira korekturna dolžnost sodišča. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sodna praksa ni enotna pri določanju vrednosti spornega predmeta v tovrstnih sporih, saj sta pri določitvi vrednosti spornega predmeta možna dva načina ocenitve vrednosti spornega predmeta in sicer - po vrednosti nepremičnine, glede katere tožnik uveljavlja nedopustnost izvršbe, ali - po višini terjatve, ki se zoper tretjega izterjuje v izvršilnem postopku.

6. Ker je vrednost spornega predmeta obvezna sestavina tožbe in ker se pristojnost sodišča presoja na podlagi navedb v tožbi, so tožniki vsekakor imeli možnost vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta, zaradi česar jih sodišču ni bilo potrebno pozivati na dopolnitev ali popravo tožbe. Tožniki so v denarju ocenili svoj pravni interes na znesek 3.500,00 EUR, ki ga v tožbi niso argumentirali. To so storili šele v pritožbi, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati in se zato do teh argumentov tudi vsebinsko ni opredelilo.

7. Pravilno pritožba opozarja, da pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar pa ne more biti poljuben, v kolikor sproži vprašanje o stvarni pristojnosti in pravici do revizije. Ker se je s strani tožnikov očitno prenizke vrednosti spornega predmeta pri sodišču odprlo vprašanje stvarne pristojnosti sodišča, se je aktivirala korekturna dolžnost sodišča. Prvo sodišče je vrednost spornega predmeta ocenilo na znesek 43.047,00 EUR, kolikor znaša vrednost nepremičnin, glede katerih tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe. V konkretnem primeru ni pomembno, katera zgoraj navedena metoda je primernejša, saj obe vrednosti, torej tako vrednost nepremičnin, glede katerih tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe (43.047,00 EUR), kot tudi višina terjatve, ki se izterjuje v konkretnem primeru v izvršilnem postopku (59.160,00 EUR), presegata znesek 20.000,00 EUR, ki je v premoženjskih sporih ločnica med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 151. člena v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.