Jedro

V danem primeru imamo položaj, ko je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91) začel veljati Zakon o zadrugah (Uradni list RS št. 13/92), ki je v 81.členu določal moratorij za razpolaganja z nepremičninami, oziroma premoženjem, za katero po določbah istega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oz. lastninjenja.

V primeru utemeljene zahteve po SZ sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Da je obveznost veljavna, mora biti predmet obveznosti dopusten.

Tako tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v tem primeru ni odločilno (kot to meni sodišče druge stopnje), ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je SZ začel veljati, dopusten. V obravnavanem primeru je Zakon o zadrugah (zlasti 81.člen) v trenutku odločanja na drugi stopnji že veljal.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v I.nadstropju hiše v ..., v obsegu 99,55 m2 in za kupnino 417.580,00 SIT, ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na tem stanovanju.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sporni prostori niso stanovanjska celota in ne predstavljajo stanovanja. Iz potrdila občine ... izhaja, da gre za poslovne prostore in ne za stanovanje. Ti poslovni prostori so zadružno premoženje, ki nikoli ni bilo družbeno premoženje. Določila Stanovanjskega zakona za te prostore ne veljajo.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkušalo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386.člen ZPP) iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in ugotovilo, da te kršitve v pravdi ni bilo. Tožena stranka sicer v reviziji uvodoma uveljavlja tudi ta revizijski razlog, vendar ga ne obrazloži, zato nadaljnje obravnavanje tega revizijskega razloga ni potrebno.

Pred odgovorom na revizijske navedbe v zvezi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava je treba pojasniti, da revizijsko sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, ki jih je podala v dopolnitvi revizije, saj je vloga prispela na sodišče po preteku 30 dnevnega revizijskega roka (1.odstaveki 382.člena ZPP). Drugačno stališče bi pomenilo neupravičeno podaljševanje prekluzivnega roka.

Revizijsko sodišče tudi ni moglo upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje (3.odstavek 385.člena ZPP). Gre za revizijske navedbe v zvezi z odločbo Občine ..., da gre za poslovne prostore, in da prostori niso zaključena stanovanjska enota. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da so sporni prostori zaključena stanovanjska enota, da tožnik zadovoljuje svoje stanovanjske potrebe ravno v teh prostorih že 28 do 29 let in plačuje stanarino toženi stranki. Zato sta obe sodišči pravilno rešili predhodno vprašanje, ko sta zaključili, da je bila pogodba o dodelitvi stanovanja realizirana, in da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice.

Pač pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386.člen ZPP).

V danem primeru imamo položaj, ko je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91) začel veljati Zakon o zadrugah (Uradni list RS št. 13/92), ki je v 81. členu določal moratorij za razpolaganja z nepremičninami, oziroma premoženjem, za katero po določbah istega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdužitve oz. lastninjenja. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s 1.odstavkom 81.člena Zakona o zadrugah, so nični.

Namen Zakona o zadrugah je med drugim tudi ohraniti obstoječe zadružno premoženje vse dotlej, dokler se ne bo opravilo vračanje, oziroma razdruževanje ali lastninjenje tega premoženja (zlasti 81.člen). Najprej je treba vrniti oz. razdružiti tisto premoženje, ki je bilo po naštetih predpisih zadrugam odvzeto in nato opraviti privatizacijo preostalega zadružnega premoženja. Zakon o zadrugah je zakon, ki določa tudi lastninska razmerja med zadružniki v zvezi z zadružnim premoženjem, ter pri tem upošteva pretekle kategorije zadružnega premoženja. Gre torej za predpis, ki ureja tudi določena lastninsko pravna vprašanja. Ker pa je lastnina ustavna kategorija (67.člen), zasebna lastnina pa je uvrščena med človekove pravice in temeljne svoboščine (33.člen) je Zakon o zadrugah v tem delu predpis prisilne narave in sestavni del javnega reda Republike Slovenije.

SZ pa je eden izmed zakonov, s katerimi Republika Slovenija izvaja lastninjenje družbenega premoženja in sicer stanovanj. Imetniki stanovanjske pravice na teh stanovanjih imajo po SZ upravičenje do nakupa družbenih stanovanj po v zakonu navedenih pogojih. To upravičenje realizirajo s sklenitvijo prodajne pogodbe. V primeru odklonitve prodaje, se pravica do nakupa lahko uveljavlja v pravdi. V primeru utemeljene zahteve po SZ sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Da je obveznost veljavna, mora biti predmet obveznosti dopusten. Nedopustnost predmeta obveznosti v sklenitveni fazi ima za posledico ničnost pogodbe (47.člen ZOR), v izpolnitveni pa avtomatično razveljavitev pogodbe (137. in 354. člen ZOR). Tako tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v tem primeru ni odločilno (kot to meni sodišče druge stopnje), ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je SZ začel veljati, dopusten. V obravnavanem primeru je Zakon o zadrugah (zlasti 81.člen) v trenuku odločanja na drugi stopnji že veljal. Ker sodišče druge stopnje določb Zakona o zadrugah ni upoštevalo, je bilo potrebno ravnati v skladu z 2.odstavkom 395.člena ZPP. V nadaljevanju postopka bo namreč potrebno ugotoviti, ali sporno stanovanje spada v eno izmed kategorij zadružnega premoženja, za katere velja prepoved prodaje iz 81.člena Zakona o zadrugah.

Izrek o stroških temelji na določilu 3.odstavka 166.člena ZPP.