Jedro

Tožnik je pravico, da opravlja delo na delovnem mestu, za katerega ne izpolnjuje pogojev glede strokovne izobrazbe, pridobil le pod pogojem, da se izobražuje in da to izobraževanje zaključi najkasneje do 14. 1. 2009 (26. člen ZObr-D). Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka po poteku tega roka tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto v šestih mesecih, tožnik ni pridobil pravice, da ostane razporejen na prejšnjem delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, opr. št. ... z dne 5. 5. 2009 in opr. št. ... z dne 29. 10. 2009 in sklepov tožbene stranke opr. št. ... z dne 5. 5. 2009 in opr. št. ... z dne 7. 8. 2009. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku izda novo ustrezno odločbo, mu prizna pridobljeni uradniški naziv II. kariernega razrede, naziv VI. stopnje – višji svetovalec in mu izplača vsa nastala prikrajšanja, ki so mu zaradi nezakonitih odločb in sklepov tožene stranke nastala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti (mesečnih) zneskov v plačilo do plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 397,50 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, da se je tožnik v obdobju uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/2004) izobraževal, pri čemer pa mu tožena stranka nikoli ni postavil pogoja pridobitve ustrezne izobrazbe v roku najkasneje do 14. januarja 2009, kot je to določa peti odstavek 26. člena ZObr-D. Pogoj pridobitve ustrezne izobrazbe je tožena stranka tožniku namreč določila že z odločbo z dne 30. 11. 1999, ne da bi pri tem postavila rok za pridobitev izobrazbe. Takšnega roka tožena stranka tožniku tudi ni postavila po uveljavitvi ZObr-D. Peti odstavek 26. člena ZObr-D namreč določa, da delavci na obrambnem področju, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prejšnjih odstavkov in so ob uveljavitvi tega zakona vpisani v ustrezen izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe oziroma se vpišejo v tak program v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto in naziv s pogojem, da pridobijo ustrezno stopnjo izobrazbe do izteka roka, določenega v pogodbi o izobraževanju oziroma dokler redno opravlja obveznosti, določene z izobraževalnim programom, vendar najkasneje do 14. januarja 2009. Tožnik je tudi po 14. 1. 2009 še naprej opravljal dela in naloge v uradniškem nazivu, zato je tožena stranka nezakonito posegla v že pridobljene pravice, ko je tožniku odvzela uradniški naziv, saj predhodno ni nikoli postavila roka, do kdaj mora izobraževanje končati. V kolikor bi bil takšen rok postavljen, bi tožnik v tem roku izobraževanje tudi zaključil. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je, upoštevajoč določbo 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004), rok iz 26. člena ZObr-D instrukcijski rok, ki se lahko podaljša. Ta določba se nanaša na roke, ki veljajo za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja, ne pa na rok iz 26. člena ZObr-D. Ta rok je prekluziven, na kar napotuje tudi izraz „najkasneje“, ki sam po sebi pomeni prekluzivnost, to je do takrat in potem ne več. V tem delu naj bi bili razlogi iz obrazložitve izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, kar lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor bi veljalo stališče sodišča prve stopnje, bi tožnik izobrazbo lahko pridobil tudi po 14. 1. 2009, zaradi česar bi bila izpodbijana odločba tožene stranke preuranjena in bi tožena stranka tudi po 14. 1. 2009 morala določiti rok za končanje izobraževanja, saj ta rok prej ni bil nikoli postavljen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožnikovo stališče, da se 100. a člen ZObr nanaša le na roke, ki veljajo za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja, preozko. Prvi odstavek 100. a člena ZObr namreč določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavca na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, z izpodbijanim sklepom in odločbo pa je bilo odločeno ravno o tem. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje rok iz 26. člena ZObr-D utemeljeno štelo za instrukcijski rok. Iz celotne določbe 26. člena ZObr-D jasno izhaja namen zakonodajalca, da se delavci, ki zasedajo delovna mesta, za katera ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev, enotransko premestijo na delovna mesta, za katera izpolnjujejo izobrazbene pogoje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa je pritožbene navedbe o tem, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, možno šteti za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Tožnik nasprotje uveljavlja v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je rok iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D instrukcijski, kar pomeni, da se ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Ni pa zaradi tega nestrinjanja podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da okoliščina, da tožena stranka v odločbi z dne 20. 11. 1999 ni določila roka, v katerem si mora tožnik pridobiti manjkajočo stopnjo izobrazbe, pomeni, da ga ne morejo doleteti posledice, ki so v šestem odstavku 26. člena ZObr-D določene za primere, če delavec manjkajoče izobrazbe ne pridobi najkasneje do 14. januarja 2009. Peti odstavek 26. člena ZObr-D določa, da delavci na upravnem področju, ki ne izpolnjujejo pogojev glede zahtevane strokovne izobrazbe in so ob uveljavitvi tega zakona vpisani v ustrezni izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe oziroma se vpišejo v tak program v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto in naziv s pogojem, da pridobijo ustrezno stopnjo izobrazbe do izteka roka, določenega v pogodbi o izobraževanju oziroma dokler redno opravlja obveznosti, določene z izobraževalnim programom, vendar najkasneje do 14. januarja 2009. Ta določba pomeni, da celo v primeru, če rok v pogodbi o izobraževanju ne bi bil določen, mora takšen delavec ustrezno stopnjo izobrazbe pridobiti najkasneje do 14. januarja 2009. V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnik do 14. 1. 2009 ni pridobil manjkajoče stopnje izobrazbe. Sicer pa je pritožbena navedba o tem, da v odločbi z dne 30. 11. 1999 rok ni bil določen, najmanj zavajajoča. V 2. točki te odločbe je namreč določeno, da se tožnik razporedi na delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji in smeri izobrazbe, če v času, ki je predviden v ustrezni izobraževalni ustanovi, ne bo pridobil ustrezne stopnje strokovne izobrazbe. V tej odločbi je bilo tudi določeno, da mora tožnik pogodbo o izobraževanju skleniti v roku 90 dni od prvega možnega vpisa na ustrezno izobraževalno ustanovo, najkasneje pa v študijskem letu 2000/2001. Tožnik je s toženo stranko 24. 10. 2000 sklenil pogodbo o izobraževanju (priloga B/2), v kateri je povsem jasno določena tožnikova zaveza, da bo diplomiral do septembra 2004. Navedeno pomeni, da je bil rok za pridobitev manjkajoče stopnje strokovne izobrazbe povsem jasno določen v pogodbi o izobraževanju ob delu, določljiv pa je bil tudi na podlagi odločbe, na katero se sklicuje tožnik. Okoliščina, da je tožnik tudi po 14. 1. 2009 opravljal delo na delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval pogojev glede strokovne izobrazbe, ne pomeni, da ga tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 5. 5. 2009 ne bi smela razporediti na delovno mesto svetovalca za vojaške zadeve v ..., ki se opravljajo v uradniškem nazivu „svetovalec II“ ter da je s tem posegla v tožnikove pridobljene pravice.

Tožnik je pravico, da opravlja delo na delovnem mestu, za katerega ne izpolnjuje pogojev glede strokovne izobrazbe, pridobil le pod pogojem, da se izobražuje in da to izobraževanje zaključi najkasneje do 14. 1. 2009. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je zgolj zaradi tega, ker ga tožena stranka na drugo delovno mesto ni razporedila v roku iz šestega odstavka 26. člena Zobr-D, pridobil pravico, da ostane razporejen na prejšnjem delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev. O nezakonitem posegu v pridobljene pravice bi bilo možno govoriti samo takrat, če tožena stranka za izdajo izpodbijanih sklepov in odločb ne bi imela pravne podlage. Vendar pa je tožena stranka pravno podlago za svoje ravnanje imela ravno v določbi šestega odstavka 26. člena ZObr-D. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da bi izobraževanje zaključil, v kolikor bi mu bil postavljen kakšen rok, saj je skrajni rok za pridobitev manjkajoče izobrazbe določil že sam zakon, ko je predpisal, da morajo ti delavci ustrezno stopnjo izobrazbe pridobiti najkasneje do 14. 1. 2009, kar pomeni, da je ta rok zavezoval tudi tožnika.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri roku iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D za instrukcijski rok. S citirano določbo je predpisano, da se delavca, ki je vpisan v ustrezen izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe, pa te izobrazbe ne pridobi do izteka rokov iz prejšnjega odstavka (to je najkasneje do 14. januarja 2009), najkasneje v 90 dneh o izteku roka razporedi na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, za katerega izpolnjuje pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe, ne glede na njegov čin ali naziv. Ta določba ne pomeni, da bi tožena stranka tožnika na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, smela razporediti le v času med 14. 1. 2009 in 13. 4. 2009 (ko je iztekel 90 dnevni rok), po tem datumu pa bi izgubila to pravico. Pravilna je interpretacija sodišča prve stopnje, da je rok iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D potrebno šteti za instrukcijski rok. Iz celotne določbe 26. člena ZObr-D je razviden namen zakonodajalca, da se delavci, ki zasedajo delovna mesta, za katera ne izpolnjuje pogojev glede strokovne izobrazbe, premestijo na delovna mesta, za katera izpolnjujejo izobrazbene pogoje. Glede na navedeno je samo po sebi razumljivo, da je rok, v katerem mora delodajalec takšnega delavca premestiti na ustrezno delovno mesto, lahko le instrukcijski. V kolikor bi zakonodajalec želel določiti, da je ta rok prekluziven, bi to v zakonu izrecno določil. Pri interpretaciji tega roka kot instrukcijskega se sodišče prve stopnje utemeljeno opira tudi na določbo sedmega odstavka 100. a člena ZObr o tem, da se za določanje drugih rokov (v prejšnjih odstavkih je določen rok za ugovor), vročanje, dopolnitev vlog in druga vprašanja smiselno uporabljajo predpisi, ki določajo postopek pred delovnimi sodišči. Glede postopka pred delovnimi sodišči se uporabljata Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 1/2004, 47/2010) in ZPP, po katerem so vsi roki za procesna dejanja sodišča instrukcijski roki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.