Jedro

Ugovor o nepravnomočnem lastništvu, ob vpisanem pravnem dejstvu v zemljiški knjigi, ki je izvorna evidenca o lastnikih, v obravnavanem postopku ni mogel biti pravno relevanten, kljub razlogom, ki jih za nepravnomočnost navaja tožnik v tožbi.

Podatek o katastrskem dohodku, vpisanem v zemljiškem katastru na dan 30. 6. 2013, od katerega se po izpodbijani odločbi odmerja pristojbina, je ugotovljen na podlagi in skladno s posredovanimi podatki zemljiškega katastra.

Davčnemu organu je podatke o višini katastrskega dohodka posredoval upravni organ, pristojen za geodetske zadeve. Na to sporočilo je davčni organ vezan, ker gre za uradno pridobljene podatke, na katere se odmerja obveznost. Tožnik zato ugovorov zoper višino katastrskega dohodka ne more uspešno uveljavljati v konkretnem postopku odmere pristojbine za gozdne ceste.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2013 iz naslova obveznosti iz kmetijstva odmeril pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest v znesku 5,00 EUR. Obveznost je po temelju in višini utemeljil na 49. členu Zakona o gozdovih (ZG) ter 3. in 1. odstavkom 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest (Uredba). Zavezanci za plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest so lastniki gozdov po stanju na dan 30. 6. leta, za katerega se pristojbina odmerja. Pristojbina je obračunana po stopnji 14,70 % od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč v lasti tožnika, ki je na dan 30. 6. 2013 znašal 33,99 EUR.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da katastrski dohodek ni pravilno odmerjen ter da je že v pritožbenem postopku ugovarjal celotnemu katastrskemu dohodku. Drugostopni organ – toženka pa ni odločala o očitkih o nepravilnosti katastrskega dohodka. V zvezi z parcelo 1329/1 k.o. …, od katere naj bi se odmeril katastrski dohodek navaja, da ni pridobitelj te parcele, da ni njen pravnomočni lastnik kljub vpisu v zemljiško knjigo. Sklep o dedovanju, na podlagi katerega je vpisan, namreč nima točnih podatkov. Da na podlagi ZK predloga Okrajnega sodišča Jesenice po uradni dolžnosti, DN št. 3316/2009, ni pravnomočni lastnik parcele, je dne 9. 6. 2014 bilo s strani tožnika osebno na zemljiški knjigi ugotovljeno. Omenjeni spis je založen in o sami pomenski pritožbi tožnika še ni bilo odločeno. Parcele 539/1, 539/5 in 539/6 so stavbno zemljišče ter na taki lokaciji, da je parcela javna cesta in zato ne morejo biti predmet odmere. Na podlagi vpogleda v javne baze podatkov z dne 12. 6. 2014, bi morala biti višina katastrskega dohodka še ne 1,50 EUR. Za bodoče, ko pa bo lastnik parcele 1329/1, pa opozarja, da parcela posega v javno kategorizirano ceno za 30 m2, zato je katastrski dohodek za konkretno parcelo netočno izračunan. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri njenih razlogih.

Tožba ni utemeljena.

Po 49. členu ZG in 3. členu Uredbe pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov: fizične in pravne osebe, ki so kot lastniki gozdnega zemljišča vpisani v katastrskem operatu po stanu na dan 30. junija leta, za katero se pristojbina odmerja. Osnova za odmero pristojbine je katastrski dohodek. Za odmero pristojbine so torej relevantni podatki uradne evidence – zemljiškega katastra.

Tožnik je po javno dostopnih podatkih, ki se vodijo v zemljiškem katastru, lastnik parcele 1329/1 k.o. …, do ½, za katero se odmera sporne pristojbine nanaša. Pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest za leto 2013 se torej nanaša na lastništvo parcele 1329/1 k.o. …, kar je pritožbeni organ v svoji odločbi tožniku tudi pojasnil. Iz preverbe zemljiške knjige pa je ugotovil, da je bil tožnik na dan 30. 6. 2013 (kot presečni dan) lastnik te parcele do ½. Ugovor o nepravnomočnem lastništvu, ob vpisanem pravnem dejstvu v zemljiški knjigi, ki je izvorna evidenca o lastnikih, zato v obravnavanem postopku ni mogel biti pravno relevanten, kljub razlogom, ki jih za nepravnomočnost navaja tožnik v tožbi.

Sporno tudi ni, da je zemljiška parcela, na katero se nanaša odmera po podatkih zemljiškega katastra gozdno zemljišče. Podatek o katastrskem dohodku, vpisanem v zemljiškem katastru na dan 30. 6. 2013, od katerega se po izpodbijani odločbi odmerja pristojbina, je ugotovljen na podlagi in skladno s posredovanimi podatki zemljiškega katastra. Tožnik ugovarja, da katastrski dohodek ni pravilno odmerjen, kar je tožbena novota, ki je v pritožbi ni navajal (v pritožbi je izpostavil, da je ugotovil na dan 31. 1. 2014, da je katastrski dohodek čisto drugačen), zato je sodišče ne obravnava, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Je pa toženka tožniku pojasnila, v zvezi z v prejšnjem odstavku povzetem ugovoru, da je bil po podatkih davčnega urada tožnik po stanju na dan 30. 6. 2013 lastnik gozdnega zemljišča parc. št. 1329/1 k.o. …, od katerega mu je bila odmerjena pristojbina. Davčnemu organu pa je podatke o višini katastrskega dohodka posredoval upravni organ, pristojen za geodetske zadeve. Na to sporočilo je davčni organ vezan, ker gre za uradno pridobljene podatke, na te podatke se odmerja obveznost. Tožnik zato ugovorov zoper višino katastrskega dohodka ne more uspešno uveljavljati v konkretnem postopku odmere pristojbine.

Tožbi v tožbi navaja tudi parcele 539/1, 539/5 in 539/6 k.o. …. Ugotoviti je primarno, da je tožnik v pritožbi ugovarjal zgolj s parcelo 539/1 k.o. …. V zvezi s temi parcelami pa je ugotoviti, da je drugostopni organ tožniku pojasnil, da je bil prispevek tožniku odmerjen od parcele 1329/1 k.o. …, zato ugovori v zvezi s temi parcelami niso relevantni. V zvezi z njegovim ugovorom, da imajo izhod zgolj na javno pot, pa je tožniku pojasniti, da se pristojbina glede na drugi odstavek 3. člena Uredbe ne plačuje le od varovanih gozdov, gozdov s posebnim namenom, ki so razglašeni s predpisom Vlade, ter od gozdov v območjih, ki s cestami niso odprta. Po tretjem odstavku 3. člena Uredbe pa se šteje, da območje ni odprto s cestami, če je večje od 100 ha in je povprečna spravilna razdalja več kot 1200 m in več kot 800 m za spravilo z žičnico. Vendar pa območje gozdov iz drugega odstavka tega člena ugotovi Zavod za gozdove Slovenije ter ta podatek sporoči pristojnemu davčnemu organu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.