Jedro

Drugostopenjski organ o zakonitosti prvostopenjske odločbe ne more odločati po nadzorstveni pravici, če je sam že odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo in to odločbo presodil za zakonito. Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici je namreč ravno nadzor drugostopenjskega organa nad zakonitostjo aktov prve stopnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance zahtevo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 01-22157 z dne 24. 10. 2008 po nadzorstveni pravici zavrglo.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana tožniku z odločbo z dne 24. 10. 2008 odmeril dohodnino za leto 2007. Na navedeno odločbo je zavezanec vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 31. 8. 2009 zavrnjena. Dne 29. 11. 2011 pa je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici z dne 24. 10. 2008. Zoper sklep je pritožnik vložil tožbo na Upravno sodišče, ki jo je sodišče s sodbo I U 1813/2011- 8 prav tako zavrnilo. Zoper sodbo je zavezanec vložil še revizijo na Vrhovno sodišča, to pa je s sklepom X Ips 95/2012 z dne 26. 3. 2012 revizijo zavrglo. Tožnik je ponovno vložil zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ker meni, da je odmerna odločba, katere odpravo želi, nezakonita iz razloga, ki ga je ugotovilo že Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 183/2010 z dne 3. 2. 2011. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče podalo mnenje, da drugostopni organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe ne more odločati, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in tako odločbo presodil za zakonito. Drugostopni organ zato glede na citirano sodbo Vrhovnega sodišča ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo zavezančeve zahteve za odpravo odločbe z dne 24. 10. 2008 po nadzorstveni pravici. Ministrstvo za finance je namreč o pritožbi zoper dohodninsko odločbo tožnika za leto 2007 že odločalo in jo zavrnilo. To pa pomeni, da davčni organ zavezančeve vloge ne more obravnavati ne glede na vsebinsko utemeljenost njegove vloge.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z zavrženjem svoje vloge ne strinja. Sklicuje se na 88. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Meni da kršitev materialnega zakona v njegovem primeru ni sporna, saj je slednje ugotovilo Vrhovno sodišče v svoji odločbi X Ips 183/2010 z dne 3. 2. 2011. Ne strinja se tudi s tolmačenjem davčnega organa, ki se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in po katerem davčni organ ni upravičen presojati zadeve z uporabo odprave odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, ker je že sodeloval v rednem upravnem postopku. Meni, da gre za dvoje različnih pravnih sredstev, ki sta v zakonu tudi posebej urejena. Poudarja, da so izpolnjene vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za to, da davčni organ kot pristojen iz 275. člena ZUP, vzame zahtevo zavezanca vsebinsko v obravnavo. Pri tem še poudarja, da je ostala nezakonita samo še njegova odločba, saj so vse druge odločbe v teh upravnih zadevah že odpravljene ali po nadzorstveni pravici ali z rednimi pravnimi sredstvi. Očitna nezakonita odločba torej ne more s pretekom časa konvalidirati, sam pa ima, kot oškodovana stranka, pravico da jo izpodbija z vsemi pravnimi sredstvi dokler ta odločba obstoja.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo in samo odloči o zadevi tako, da naloži toženi stranki, da odpravi nezakonito odločbo ter izda novo zakonito odločbo, tožeči stranki pa povrne nastale stroške upravnega spora ali podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne s konkretnimi napotki toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je skladno s 59. členom ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave, saj je dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama nesporno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni spora o tem, da je tožnik odločbo o dohodnini za leto 2007, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga, izpodbijal s pritožbo pri pristojnem ministrstvu, ter da je bila njegova pritožba zavrnjena. Prav tako je nesporno, da odločbe po odločitvi o pritožbi v upravnem sporu ni izpodbijal. Sporno pa je, ali je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je organ, ki je pristojen za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, pri tem že odločal o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru.

Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je institut, ki spada med izredna pravna sredstva tako po določbah ZDavP-2 kot po določbah ZUP. Za take primere pa se je po sodni praksi izoblikovalo stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, da drugostopni organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe ne more odločati, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito. Pri tem izpostavlja, da drugostopni organ ne more nadzirati zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov, saj ne nadzira samega sebe. Namen izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici je namreč ravno nadzor drugostopnega organa nad zakonitostjo aktov prve stopnje. Odločitev davčnega organa, da je zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v primeru, kot je tožnikov, nedovoljena, je glede na navedeno sodno prakso pravilna.

Po povedanem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1.