Jedro

Zgolj onemogočen dovoz na dvorišče z večjimi vozili (še) ne pomeni nastanek težko nadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala: (1.) da toženec najkasneje v roku 3 dni od prejema sklepa, na svoje stroške vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da na služeči nepremičnini parcela ... 171/1 ponovno vzpostavi prvotno traso stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili na način, da na vzhodnem delu služnostne trase, kjer poteka dovoz do gospodujoče nepremičnine parcela št. ... 71/2 v lasti tožeče stranke, odstrani del lesene ograje, in sicer na način, da stebre za ograjo postavi za 2,5 metra severneje od geodetske točke 2108, ter za 4 metre zahodneje od geodetske točke 2108 in omogoči tožeči stranki nemoteno vožnjo z večjimi motornimi vozil (traktor, kombi) ter nadaljnjo uporabo te služnostne poti tako, da bo služnostna pot v dolžini 4 metrov pred dovozom na gospodujočo nepremičnino široka 4,5 metra; (2.) da se tožencu prepove za čas veljavnosti začasne odredbe s postavljanjem ograje ali na drug podoben način posegati v mirno posest stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po služeči nepremičnini; (3.) da lahko v primeru, ko toženec ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, to stori tožnica sama ali pa na stroške toženca to zaupa v izvršitev tretji osebi; (4.) da se v primeru, če toženec ne bo opustil dejanj opredeljenih v 2. in 3. točki, ali če ravna v nasprotju s 1. točko, le temu izreče denarna kazen v znesku 300,00 EUR; (5.) da sklep o začasni odredbi stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti sklepa izdanega v pravdnem postopku; (6.) da pritožba ali ugovor ne zadržita izvršitve začasne odredbe in (7.) da mora toženec tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Sklenilo je še, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede izpolnjevanja kriterija težko nadomestljive škode zavzelo prestrog pristop. Tožnica je namreč navedla, da do svoje garaže na spodnje strani hiše zaradi zoženja služnostne poti ne more prepeljati drv, da bi lahko v letošnji kurilni sezoni ogrevala vodo in hišo, kar je nujno za nemoteno življenje. Že izkustveno je jasno, da brez ogrevanja v hiši ni mogoče živeti in gre za splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno posebej dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da onemogočen uvoz na dvorišče pomeni le to, da si bo morala tožnica dostavo drv urediti na drugačen način, premoženjska škoda, ki bo zaradi tega nastala, pa ni težko nadomestljiva. Sodišče prve stopnje pri tem ni pojasnilo, kakšen naj bi bil drug način za dostavo drv, saj primernega načina dejansko ni, razen, da bi manjšo količino drv vozili v prtljažniku osebnega vozila ali pa, da bi drva odložili na peskano služnostno pot, nato pa bi jih s samokolnico vozili v kurilnico na spodnji strani hiše. Vendar bi to pomenilo protipravno ravnanje, zaradi katerega bi tožnica tvegala morebitne nove spore, saj bi služečo nepremično uporabljala na način, ki v služnosti pogodbi ni predviden in dovoljen, zaprla pa bi služnostno pot, ki jo koristijo drugi. S sprejetjem takšnega stališča sodišče prve stopnje nudi pravno varstvo stranki, ki s stopnjo verjetnosti ravna protipravno. Izpostavlja, da je razumevanje pogoja težko nadomestljive škode s strani sodišča prve stopnje napačno in se sklicuje na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2098/2020, II Cp 2494/2017, I Cp 3450/2009 in na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 170/2020. V nadaljevanju izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni pojasnila kakšna škoda ji je nastala zaradi nemožnosti dostopa drugih večjih vozil (kombi, traktor, cisterna), saj je navedla, da do dvorišča ne morejo pripeljati večjega pohištva in da se izprazni greznica. Vse to je tožnica podrobno opisala v okviru pravdnega postopka in se na dotedanje svoje navedbe v izogib ponavljanju sklicevala. Lahkomiseln je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se lahko intervencijska vozila pripeljejo v bližino hiše in da jih nemožnost uvoza na dvorišče z vozilom ne bi oviralo, saj morajo intervencijske službe reagirati hitro. Sodišče prve stopnje pa ni obravnavalo nadaljnjega alternativnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati le ob izpolnjevanju pogojev po navedeni alineji. Glede tega so v pravni teoriji in sodni praksi zastopana različna stališča. Opozarja, da 272. člen ZIZ določa, da mora biti poleg obstoja ali verjetnega nastanka terjatve podana ena izmed alternativno določenih predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ in opozarja na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 824/2020. Izpostavlja še, da je v svojem predlogu pojasnila tudi to predpostavko. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predstavlja jo določba 272. člena ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), za verjetno pa mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (-) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Zato je ob tem sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. 5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo – kar pritožba ne izpodbija – da je onemogočen zgolj uvoz na dvorišče tožničine nepremičnine z večjimi vozili. Zato je pravilno zaključilo, da onemogočen dovoz na dvorišče z večjimi vozili (še) ne pomeni nastanek težko nadomestljive škode, saj si bo morala dostavo drv (in dostavo gnoja ter pohištva) urediti na drugačen način. Ker je sodišče iz priloženih slik ugotovilo, da se lahko intervencijska vozila za potrebe intervencije pripeljejo v bližino hiše (kar ponovno ni pritožbeno sporno), je pravilno pojasnilo, da nezmožen uvoz na dvorišče z vozilom, intervencijske službe pri izvrševanju nalog ne bo oviralo. Pritožba navedenega zgolj s pavšalnimi navedbami, da bo nezmožnost dostopa do dvorišča in spodnjega dela hiše lahko otežila in upočasnila reševanje ljudi in stvari, ne more izpodbiti. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti na kakšen način si mora urediti dostavo drv. Pritožba že sama ugotavlja, da je drva mogoče dostaviti do kurilnice s samokolnico ali v prtljažniku osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni pojasnila, kakšna škoda ji bo nastala zaradi nemožnosti dostopa drugih večjih vozil do njene nepremičnine. Zgolj s ponavljanjem navedb v predlogu, t. j. da ji ni mogoče pripeljati večjega pohištva in da se (cisterna) ne more pripeljati do spodnjega dela hiše z namenom, da se izprazni greznica, ob odsotnosti navedb, zakaj bi bilo potrebno pripeljati večje pohištvo oziroma izprazniti greznico, da ne bi nastala težko nadomestljiva škoda, pritožba niti ne more uspeti. Pritrditi je sicer pritožbi, da v skladu s petim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Vendar ni splošno znano dejstvo morebitna nujnost oziroma potrebnost praznjenja greznice. Glede slednjega mora tako stranka podati ustrezno trditveno podlago in te trditve tudi izkazati. Sklicevanje pritožnice na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2098/2020 z dne 3. 2. 2021, da glede pogoja težko nadomestljive škode trditev ni potrebno specificirati tako, da bi šlo za ugotavljanje višine škode, ni utemeljeno, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, da tožnica ni konkretizirala višine škode. Prav tako glede na obravnavano zadevo niso primerljive zadeve Višjega sodišča v Celju Cp 170/2020 z dne 4. 6. 2020 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2494/2017 z dne 8. 11. 2017 in I Cp 3450/2009 z dne 28. 10. 2009, saj je bil v teh zadevah onemogočen edini dostop do nepremičnine, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

6. Glede na obrazloženo v prejšnji točki, ne samo, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju težko nadomestljive škode. Po presoji sodišča druge stopnje glede na podane trditve v predlogu, tožnica škode, ki bi ji zaradi neizdane začasne odredbe nastala, niti ni izkazala (drva je možno dostaviti na drug način, intervencijskih vozil postavljena ograja pri opravljanju intervencijske službe ne ovira, škode, ki bi nastala zaradi nemožnosti dostopa drugih večjih vozil pa ni pojasnila).

7. Pritožba pravilno ugotavlja, da v sodni praksi obstojijo različne razlage glede vprašanja, ali je možno pri izdaji regulacijskih začasnih odredb upoštevati tudi kriterija iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku).1 Prav tako o navedenem ni enotne razlage v pravni teoriji.2 V predmetni zadevi stališča do vprašanja, ali je mogoča izdaja začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ niti ni potrebno zavzeti. Tožnica je namreč trditve o neugodnih posledicah, ki bi zaradi neizdane začasne odredbe nastale, vezala na obstoj škode, le-ta pa ni izkazana. Tehtanje neugodnih posledic, ki bi nastale strankam postopka, tako niti ni mogoče. 8. S pritožbo uveljavljani razlogi tako niso podani. Ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa niso bile ugotovljene kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, pa tudi ostale, na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1565/2019 z dne 18. 9. 2019, sklep Višjega sodišča v Celju Cp 267/2020 z dne 16. 7. 2020, sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 919/2015 z dne 18. 12. 2015. 2 Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Ljubljana 2015, stran 130, Miodrag Đordević, Začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Pravna praksa, 1998, št. 23, stran 17; mag. Igor Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 2021, št. 6-7, stran 13; Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Revija Odvetnik, marec 2014, stran 11.