Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti prvi toženki njene pritožbene stroške v višini 1026,63 EUR in drugi toženki njene pritožbene stroške v višini 1026,63 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"1. V razmerju med tožnikom A. A. in prvotoženko B. A. in drugotoženko C. C. se učinki 4. točke sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 5. 2019 in dedne izjave tožnika v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I D 2854/2018, s katero je tožnik odstopil svoj zakoniti dedni delež 1/3 zapuščine po zakonitem dedovanju prvi toženki ter učinki opustitve uveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku, s čimer tožnik ni pridobil 1/6 vrednosti zapuščine po oporočnem dedovanju zoper obe dedinji, razveljavijo.

2. Ugotovi se, da je tožnik nujni dedič zapuščine po pokojnem očetu D. A. umrlem 2018, ugotovljene v točki I. sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2854/2018 z dne 14. 5. 2019 v deležu do 1/6 in zapuščine ugotovljene v točki I. sklepa dedovanja Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2854/2018 z dne 14. 5. 2019 v deležu do 1/3.

3.1. Ugotovi se, da je tožnik solastnik v deležu do 1/6 osebnega vozila Škoda, prva toženka pa solastnica v deležu do 5/6 tega vozila. Prva toženka je dolžna v korist stečajne mase stečajnega dolžnika vrniti 1/6 solastnega deleža vozila Škoda Fabia.

4. Prva toženka B. A. je dolžna v 15-tih dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki A. A. znesek glavnice 9.828,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2019 dalje do plačila, vse v korist stečajne mase stečajnega dolžnika na fiduciarni račun stečajnega upravitelja, pod izvršbo.

5. Izbriše se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju dne 14. 6. 2019 pravnomočnega sklepa o dedovanju I D 2854/2018 z dne 14. 5. 2019 in se vzpostavi novo zemljiško stanje tako, da se pri nepremičninah z ID znakom parcela 0000/15 z ID znakom parcela 0000/5 in ID znakom 0000/2, izbriše lastninska pravica vpisana v korist prve toženke B. A., glede solastnega deleža 1/2 do celote na nepremičnini z ID znakom parcela 0000/15, solastnega deleža 1/2 do celote na nepremičnini z ID znakom parcela 0000/5, solastnega deleža 1/14 od celote na nepremičnini z ID znakom parcela 0000/2 ter se na ime v korist tožnika A. A. vpiše lastninska pravica pri nepremičninah z ID znakom parcela 0000/15 deležev solastnega deleža 1/12 od celote, z ID znakom parcela 0000/5 v deležu solastnega deleža 1/12 od celote in od ID znakom parcela 00000/2 od deleža solastnega deleža 1/42 od celote ter se na ime in v korist prvotoženke vpiše lastninska pravica B. A. vpiše lastninska pravica na nepremičnini z ID znakom parcela 0000/15 v deležu solastnega deleža 11/12 od celote, z ID znakom parcela 0000/5 v deležu solastnega deleža 11/12 od celote in z ID znakom parcele 0000/2 v deležu solastnega deleža 2/42 od celote.

6. Izbriše se zemljiškoknjižno stanje nastalo na temelju z dne 14. 6. 2019 pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2854/2018 z dne 14. 5. 2019 in se vzpostavi novo zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri nepremičninah z označbo katastrska občina Y, zemljiškoknjižni oddelek O. številka zemljiškoknjižnega vložka 001, številka zemljišča broj katastrske Čestice) 84/15 z označbo katastrska občina Y, številka zemljiškoknjižnega vložka 001, številka zemljišča 84/22 z označbo katastrska občina Y, številka zemljiškoknjižnega vložka 001, številka zemljišča 84/23 izbriše lastninska pravica vpisana v korist druge toženke C. C. v celotnem deležu 1/1 od celote pri nepremičninah z označbo, ki so navedene v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

7. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške." (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. in 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženkama plačilo stroškov, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženki, ki sta predlagali, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasili sta pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje: nad tožečo stranko se je 15. 2. 2022 začel postopek osebnega stečaja. Že pred začetkom postopka osebnega stečaja je 20. 8. 2018 umrl tožnikov (dolžnikov) oče D. A. Iz sklepa o dedovanju ID 2854/2018 z dne 14. 5. 2019 (priloga A2, v nadaljevanju sklep o dedovanju) izhaja, da so pravdne stranke zakoniti dediči prvega dednega reda in sicer je tožnik zapustnikov sin, prva toženka njegova vdova in druga toženka njegova hči. Po sklepu o dedovanju sta bili toženki oporočni dedinji in na podlagi oporoke prejeli, prva toženka solastni delež 1/2 nepremičnin parcelna številka 103/15 in 103/5 k. o. X, denarna sredstva na hranilni varčevalni knjižnici in osebnem računu ter osebni avtomobil Škoda Fabia, druga toženka pa premoženje na Hrvaškem (parcelna številka 84/15, 84/22 in 84/23 k. o. Y). Tožnik v zvezi z oporočnim dedovanjem na podlagi oporoke pred pričami (priloga C1), ki so jo dediči priznali kot pristno in pravno veljavno (zapisnik na prilogi C2), ni uveljavljal zahtevka do nujnega deleža, ki znaša 1/6. Preostalo premoženje, in sicer 1/14 deleža nepremičnin parcela 104/2 k. o. X in pokojninski prejemki, se je dedovalo po zakonitem dedovanju, vsak dedič, tudi tožnik, je prejel 1/3 dednega deleža, vendar sta tožnik in druga toženka svoj zakoniti delež odstopila svoji mami kot sodedinji.

6. V tej zadevi so bila sporna pravna dejanja tožnika, ker ni uveljavljal nujnega deleža po oporočnem dedovanju in odstop dednega deleža zakonitega dedovanja v smislu določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Nesporno so bila našteta dejanja izvedena v petletnem obdobju izpodbojnosti.

7. Določba 271. člena ZFPPIPP namreč določa, da je pravno dejanje izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) in če oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Pri tem po splošnem pravilu velja, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev, ali je opravila le nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno, ne glede na to ali je izpolnjen subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, torej ne glede na to, ali je druga stranka vedela za dolžnikovo insolventnost. Dejanje neuveljavljanja nujnega deleža in odstopa dednega deleža materi je bilo storjeno v razmerju med ožje povezanimi osebami in takšno pravno dejanje je na podlagi drugega odstavka 391. člena ZFPPIPP izpodbojno, ne glede na to ali je izpolnjen subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. V tem primeru gre namreč za neodplačno razpolaganje in tako ni potrebno ugotavljati subjektivnega pogoja, torej ni pomembno ali sta toženki, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedeli ali bi morali vedeti, da je dolžnik insolventen. Tega ni treba ugotavljati tudi glede na drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP, saj gre za ožje povezane osebe. Obdobje izpodbojnosti v postopku osebnega stečaja je po določbi 391. člena ZFPPIPP zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je stečajni dolžnik pravne posle ali druga pravna dejanja izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, za kar gre v tem primeru.

8. Nesporno so bila stečajna dejanja opravljena v izpodbojnem obdobju, saj se je stečajni postopek nad tožnikom začel s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2022 dne 15. 2. 2022, obdobje izpodbojnosti pa je 5 let pred tem, torej po 15. 2. 2017. Konkretna sporna dejanja, ki so izpodbijana v tem postopku, so bila storjena na zapuščinski obravnavi dne 14. 5. 2019, kar je v petletnem obdobju izpodbojnosti.

9. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo s tem, ali je bil izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, torej, da je bila posledica spornih dejanj dolžnika zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da so zaradi tega drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če to dejanje ne bi bilo opravljeno. Zaključilo je, da tudi če tožnik ne bi opravil očitanih mu dejanj, premoženje stečajnega dolžnika ne bi bilo večje in zato upniki niso bili prikrajšani, saj je ugotovilo, da je tožnik pred smrtjo očeta od njega prejel iz naslova daril 134.302,26 EUR in zato tožnik v zapuščinskem postopku utemeljeno ni uveljavljal nujnega deleža glede oporočnega dedovanja in je odstopil svoj dedni delež prvi toženki, ki je bila zapustnikova žena in je skupaj z njim ustvarjala premoženje. V kolikor bi tožnik uveljavljal nujni delež po oporoki in ne odstopil zakonitega dednega deleža iz zapuščine, vseeno v zapuščinskem postopku ne bi prejel ničesar, saj je bil že dedno odpravljen, ker je iz naslova zapuščine po očetu že pred njegovo smrtjo prejel večjo vrednost, kot bi mu šla sicer (po trditvah tožnika 86.560,39 EUR).

10. Pritožnik s takšno odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP, in sicer zato, ker bi moralo razsojati zapuščinsko in ne gospodarsko sodišče. Navaja, da mora upoštevaje določbe 46., 47. in 48. člena ZFPPIPP sodišče ravnati v skladu z načeli enakega obravnavanja upnikov, zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in hitrosti postopka. Zato ne more sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro, kot predhodno vprašanje reševati še ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja zakoncev (po mnenju pritožnika tako tudi VSL sodba I Cpg 356/2019). Takšna trditev ne drži, saj sodišče, ki odloča izpodbijanju dejanj stečajnega dolžnika, ni zakonsko določeno po vrsti (vsebini) zadev, ki jih rešuje, pač pa je določena le njegova stvarna pristojnost (63. člen ZPP). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da so se z vprašanji dednega prava in izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika ukvarjala tako gospodarska kot civilna sodišča (VSC sodba Cpg 60/2020, VSL sodba I Cpg 837/2018, VSL sodba in sklep III Cp 711/2020).

11. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje odstopilo od utečene sodne prakse, vendar je razloge za to navedlo le zelo skopo, nejasno in nelogično. Navedba, da gre za celovito urejanje premoženja in da bi toženki lahko uveljavljali dedno odpravljenost tožnika in zahtevali, da se v njegov dedni delež vštejejo prejeta darila, ne zadostuje. Pritožnik ne navede, katere odločbe predstavljajo utečeno sodno prakso, pač pa na več mestih citira sodbo VSL Cpg 356/2019, iz katere naj bi izhajalo, da ja sodišče prve stopnje neupravičeno prevzelo vlogo zapuščinskega sodišča in presojalo ugovor toženk glede dedne odpravljenosti stečajnega dolžnika iz naslova domnevnih in izvorno spornih visokih gotovinskih daril, ki jih je prejel sin (tožnik) od zapustnika za časa njegovega življenja. S tem naj bi obšlo že citirano odločbo sodišča, iz katere izhaja, da mora sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika, postopati še posebej hitro in tako ne more kot predhodnega vprašanja ugotavljati obsega in razdelitve skupnega premoženja zakoncev. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je odločba, ki jo citira pritožnik, obravnavala drugačno dejansko stanje, kot je predmetno. Poleg tega je citat iztrgan iz konteksta celotne odločbe. V tisti zadevi je sodišče odločalo o izpodbijanju stečajnih dejanj dolžnika, ki je v izpodbojnem obdobju s tekočega računa brez pravne podlage oziroma na nedopustni pravni podlagi izvedel 5 nakazil na račun toženke, ki je bila v tistem času njegova zakonska žena in torej ožje povezana oseba. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala vsebinskih ugovorov glede obstoja objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti, niti ni ugovarjala dejanskemu stanju prejema nakazila na svoj račun. Uveljavljala je, da gre za skupno premoženje zakoncev. Glede na navedeno je bila pravilna odločitev sodišča v citirani zadevi, da se znesek vrne v stečajno maso, v stečajnem postopku pa je lahko toženka uveljavljala morebitne izločitvene zahtevke. V obravnavanem primeru gre za drugačno situacijo, saj sta toženki ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljali, da objektivni pogoj izpodbojnosti ni izpolnjen in ga je zato sodišče prve stopnje moralo (vsebinsko) obravnavati. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o ugotavljanje objektivnega pogoja in v čem se predmetna zadeva razlikuje od že citirane. Iz 11. točke obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja zelo natančna obrazložitev tega vprašanja.

12. Nadalje pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno izvajalo ter presojalo dokazov. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na določbo 8. člena ZPP, po kateri o dejstvih, ki se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Napačno je torej stališče pritožbe, ko očita, da sodišče prve stopnje ni prevedlo bančnih izpiskov iz Avstrije iz leta 1998, ki niso bili niti žigosani niti podpisani in da poizvedbe, ki naj bi jih opravili pri avstrijski Unicredit glede podatkov in stanja računa, ki naj bi bil zaprt konec 90-ih let, nisi bile narejene, saj bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz izvesti in pred izdajo sodbe počakati na rezultate avtentičnosti listin. Pred tem pa zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo in s tem je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. Pritožnik navaja še, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da stranke niso predložile nobenih dokazov o viru sredstev oziroma o tem, da so sredstva dejansko imela. Predloženi bančni izpiski dokazujejo zgolj stanje na računu in dviga gotovinskih zneskov, ki pa tudi ne sovpadajo z zgodbo toženk. Po mnenju pritožnika sodba sodišča prve stopnje temelji na nekonsistentnih navedbah družinskih članov, ki so zainteresirani za uspešen izid pravde. Predložen ni bil namreč niti en dokaz, da je dolžnik prejel denar, ki naj bi mu ga izročila druga toženka oziroma zapustnik.

13. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo. Povedano drugače, noben dokaz "ni močnejši" kot drugi. Pritožbeno sodišče presoja le delovno metodo, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja resničnosti trditev. Toženki sta trdili in na naroku izpovedali (enako priči E. C., F. A. in tožnik), da je zapustnik tožniku za časa življenja izročal večje zneske denarja. Enako je sodišče ugotovilo tudi iz predloženih listin (priloga B34 in 35). S tem sta toženki zadostili pravilom iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, saj sta izkazali, da je tožnik za časa življenja zapustnika pred začetkom izpodbojnega obdobja prejel večji znesek denarja in je bil tako glede na obseg zapuščine dedno odpravljen. Trditveno in dokazno breme je prešlo na tožnika, da predložene dokaze toženk izpodbije, kar mu ni uspelo. Trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo počakati na odgovor avstrijske banke, pa ni konkretizirana, torej pritožba ne pove, katero konkretno dejstvo naj bi iz te poizvedbe izhajalo. Pritožnik namreč ne izpodbija veljavnosti izpiskov iz avstrijske banke, navede le, da niso podpisani in da niso prevedeni. Ne glede na to je mogoče iz njih razbrati visok znesek stanja (priloga B7 57.296,27 DEM) in dvige v višini 20.200,00 DEM, 15.150,00 DEM, in 20.200,00 DEM (priloga B34 in 35), kar v povezavi z izpovedbami strank in prič potrjuje trditve toženk o vsotah denarja, ki jih je tožnik prejel v letih 1997 in 1998.

14. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni postavilo izvedenca za cenitev nepremičnin. Sodišče je spregledalo dejstvo, da bi moralo ta dokaz izvesti za razjasnitev dejanskega stanja, če je presojalo realno dedno odpravljenost in realen obseg zapuščine, ki je bil večkrat izpodbijan. Samo cenilec bi lahko podal ceno o stanju nepremičnin glede vlaganj v vikend na Hrvaškem. Tožeča stranka meni tudi, da je pomanjkljiva obrazložitev dokazne ocene vrednosti zapuščine, saj sodišče ne pojasni, zakaj je sprejelo njena lastna ugibanje, ko je sama jasno priznala, da gre za ugibanja, pri čemer je po izpovedbi priče C. ta vikend predstavljal majhno uto. Pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da sodišče dejansko stanje presoja na podlagi trditev in dokazov, ki jih predložijo stranke, in ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izhajalo pri vrednosti zapuščine iz trditev tožeče stranke same, ki jih je postavila v tožbi, in pri njih izrecno vztrajala v prvi (l. št. 72) in drugi pripravljani vlogi (l. št. 103). Postavitev izvedenca cenilca za ugotavljanje vrednosti zapuščine (tudi vrednosti nepremičnin na Hrvaškem), katere višina je bila trditveno in dokazno breme pritožnika samega, pa bi predstavljalo informativen dokaz, ki ni dovoljen. Toženki namreč nista oporekali zatrjevani višini zapuščine. Umaknili sta tudi dokazni predlog za izvedbo dokaza s cenilcem, kar pomeni, da je obveljala trditev tožnika o višini zapuščine, kar izhaja iz točke 45. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

15.Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika kršilo tudi določbo o izvedbi dokazov z zaslišanjem prič in strank, saj je zasliševalo po napačnem vrstnem redu in sicer je moža druge toženke, torej pričo E. C., zaslišalo pred drugo toženko, pri čemer je lahko druga toženka poslušala izpovedbo priče in se s tem pripravila na svojo lastno izpovedbo. Takšna trditev ne drži, saj iz zapisnika zaslišanj (l. št. 157) izhaja, da je sodišče prve stopnje med zaslišanjem prič E. C., G. C. in F. A. drugo toženko C. C. napotilo iz sodne dvorane. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo dokaz z izpovedbo priče F. A., ki naj bi priznala, da je poučena o tem, kako naj priča, saj to iz zapisnika o njenem zaslišanju ne izhaja. Prav tako ne drži očitek, da sodba sodišča prve stopnje ne omenja nobene zaznave glede tega, da je bila izpovedba te priče jasno neverodostojna in to zgolj zaradi tega, ker je priča navedla, da ve, za kaj bo šlo pri zaslišanju iz vabila na zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo zato, ker so dokazni zaključki temeljili na izpovedbah prič in pomanjkljivi listinski dokumentaciji, ovrednotiti verodostojnost vsake od prič. Pritožnika moti, da so priče nesorazmerno usklajeno pričale in da sodišče prve stopnje listinskih dokazov sploh ni presojalo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo vsake od prič in vseh skupaj, zgolj dejstvo, da so priče izpovedale podobno, pa ne potrjuje teze, da njihove izpovedbe niso verodostojne. Pritožbene trditve o neverodostojnosti izpovedb prič so pavšalne in očitajo družinsko povezanost strank in prič, kar pa ne zadostuje za zaključek, da izpovedbe niso resnične in s tem dejstvo ni ugotovljeno z zadostno stopnjo prepričljivosti. Bistvo verodostojne izpovedbe je namreč notranja konsistentnost in skladnost z drugimi že znanimi dejstvi, 2 kar je sodišče prve stopnje pravilno kritično ocenilo (glej točko 40. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je presojalo listinske dokaze (točke 19., 20., 23., 24., 29., 35., 40. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

16.Tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno v nasprotju z izvedenimi dokazi in dokaznimi standardi, ko navaja, da je ob zaslišanju prva toženka izpovedala, da je dala drugi toženka v njihovi sobi dolžniku gotovino v enkratnem znesku 105.000,00 EUR, preostali družinski člani pa so izpovedali, da je bil denar izročen v več obrokih, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri izpovedbi verjame, ker so si izjave diametralno nasprotne. Po mnenju pritožbenega sodišča iz 40. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče presojalo izpovedbe prič in predloženih listin (izpiskov Bank Avstrija) vsako posebej in skupaj ter v tem delu zaključilo, da so že navedbe prve toženke in potem različne ter nedoločne izpovedbe strank in priče F. A. takšne, da sodišče lahko zagotovo ugotovi le dvig približno 50.000 DEM, ki je skladen s predloženimi izpiski. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje ni kritično presojalo izpovedb strank in prič.

17.Glede pritožbenega očitka, da je zmotno prepričanje sodišča prve stopnje, da je bil kakršenkoli denar, še posebej pa tako visok znesek, dejansko izročen stečajnemu dolžniku, saj se o tem ni prepričalo z nobenim jasnim dokazom in drugim dokazilom o pologu denarja, pa pritožbeno sodišče ponavlja stališče, da je sodišče prve stopnje napravilo tak zaključek na podlagi dokaznega postopka, saj so tako izpovedale priče in listinski dokazi nimajo večje vrednosti kot izpovedbe prič in strank. Na strani tožeče stranke je bilo breme, da poda trditve in predlaga dokaze, ki bi ovrgli trditve in izvedene dokaze toženk o zapustnikovi izročitvi denarja tožniku.

18.Ni povsem jasno, kam meri pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zmotno upoštevalo dedno pravne institute in jih napačno spajalo enega z drugim, ko je za nepremičnine na Hrvaškem v 18. točki obrazložitvi zavzelo stališče, da je šlo za skupno premoženje prve toženke in zapustnika ter kako je lahko potem izvedlo sklep, da je zapustnik sam razpolagal z vikendom na Hrvaškem, glede na to, da že po starem rimskem reku velja, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Meni namreč, da bi moral zapustnik najprej za razpolaganje s celotnim premoženjem odkupiti tudi ženin del. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi očitno zapustnik razpolagal z vsem premoženjem in prva toženka je po njegovi smrti upravičeno uveljavljala svoj delež na skupnem premoženju, kar ni osamljen primer ne v zapuščinskih niti v postopkih povezanih z izvršilnimi ali stečajnimi postopki.

19.Tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da če je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila vsa zapuščina skupno premoženje, bi moralo sodišče upoštevati to povsod, ne pa le parcialno, ni razumljiv. Pritožnik meni, da bi morala biti tudi denarna sredstva skupno premoženje, torej, da so bili vsi od očeta izročeni zneski sinu, ki jih je sodišče upoštevalo pri ugovoru dedne odpravljenosti, dejansko skupno premoženje in bi morale biti do polovice materini, ta pa je še živa. Kot že rečeno upoštevaje določbo 212. člena ZPP in čisto razpravno načelo, ki velja v pravdnih postopkih, sodišče ugotavlja le dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Prva toženka ni postavila ugovora, da denarna sredstva predstavljajo skupno premoženje, zato sodišče prve stopnje ni moglo samo od sebe presojati tega dejstva. Pritožnik pa tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, ravno nasprotno v prvi pripravljani vlogi (l. št. 72) je navedel, da skupno premoženje med prvo toženko in zapustnikom ni obstajalo. Sedaj pa je s takšnim ugovorom prepozen (337. člen ZPP). Enako velja glede neutemeljenosti pritožbenega očitka, da naj bi priča E. C. dolžniku A. A. plačal polovico zneska 105.900,00 EUR, ker je imel z ženo ves čas skupne finance. Njegova žena je druga toženka in tako ni moglo iti za dedno odpravljenost, saj pri njej sploh niso sodelovali zgolj dediči in je šlo zaradi odkupa za skupno premoženje zakoncev C. Tudi tega dejstva pred sodiščem prve stopnje ni nihče zatrjeval, zato ga sodišče prve stopnje upoštevaje razpravno načelo ni smelo ugotavljati.

20.Nerelevanten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo materialno pravo v delu, da je vpis v zemljiško knjigo konstitutivna predpostavka pridobitve lastninske pravice na nepremičninah le v primeru pravno poslovne pridobitve. Meni, da v kolikor je druga toženka resnično v letu 2012 plačala 105.900,00 EUR gotovine za odkup njegovega dednega deleža vikenda v Opatiji (točka 27. do 29. obrazložitve sodbe), bi morala svoje pravice zavarovati takoj glede na to, da o izročitvi denarja ni bilo nobenih dokazov. Kljub temu se sedem let ni niti vpisala v zemljiško knjigo in poskrbela za svoje pravice, čeprav naj bi starša med otrokoma naredila finančno razliko 301.800,00 EUR. Dolžnik je namreč zatrjeval, da je prejel od očeta v gotovini kar 90.000,00 EUR, od sestre pa zopet v gotovini kar 105.900,00 EUR, pri čemer je dolžnik s tem obogaten za 125.500,00 EUR, sestra pa prikrajšana za 105.900 EUR, če se ne vpiše v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče odgovarja, da gre pri teh navedbah zgolj za tožnikova ugibanja. Resda so stranke postopka družinski člani, kar pa ne pomeni, da finančnih in pravnih zadev med seboj ne smejo urejati tudi na neformalen način. Prav tako to dejstvo samo po sebi še ne dokazuje, da tožnik ni prejel denarja od očeta, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

21.S tem je pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

22.Pritožba tožeče stranke je glede na navedeno neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa vrniti toženkama njune potrebne stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški toženk tako znašajo zahtevanih 825,00 EUR za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21 OT), 16,50 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1026,63 EUR. Sodišče je priznalo le potrebno stroške, tako ni priznalo priglašene nagrade za sestanek s stranko, pregled pritožbe in poročilo stranki, ker so to opravila, ki so že zajeta v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1(1) Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Prva knjiga, GV založba, 2010 str. 92.

2(2) Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV založba, 2010 str. 438.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 271, 271/1, 271/1-2, 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.