Jedro

Pri ugotavljanju nevarnosti za javni red po določbi 3. odst. 40. čl. ZDRS v zvezi z 8. točko 1. odst. 10. čl. tega zakona je narava kaznivega dejanja lahko pomembna, če pogojna obsodba ni izbrisana (102. in 103. člen KZ RS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 16.2.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je odločitev oprla na določbo 3. odstavka 40. Zakona o državljanstvu Republike Slovenije člena (ZDrž) na podlagi njene ocene tožnikove nevarnosti za javni red, čeprav je ugotovila, da izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka tega člena. Ugotavlja, da je tožnik bil s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Sežani št. ... z dne 16.10.1990 obsojen na sedem mesecev zapora pogojno na dve leti zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po 1. odstavku 103. člena KZ Republike Slovenije in da je Višje sodišče v Kopru njegovo pritožbo s sodbo št. ... z dne 12.12.1990, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je sicer v postopku pridobila tudi podatke, da je tožnik nasilnež in nepriljubljen v okolici, kjer živi, vendar teh navedb ni bilo mogoče dokazati. Že samo kaznivo dejanje oziroma vrsta kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen, je po oceni tožene stranke takšna vrsta negativnega ravnanja tožnika, ki sama po sebi predstavlja nevarnost za javni red in ni v interesu Slovenije, da bi mu podelila državljanstvo, ne glede na okoliščine, da v Sloveniji živi že več kot 40 let, da je tukaj bil ves čas zaposlen in ostale okoliščine.

V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik navaja, da je odločitev tožene stranke napačna, saj ni nasilnež, ki bi svojo okolico kakorkoli ogrožal in bil nevaren za javni red. Kljub temu, da je bil obsojen, se za očitano kaznivo dejanje ne čuti krivega. V Sloveniji živi že od leta 1953 in si je tu pridobil vso svojo delovno dobo. Bil je zaposlen kot strojevodja vse do leta 1987, ko se je upokojil. Že od leta 1985 živi v enosobnem najemniškem stanovanju v D., ki mu ga je dodelilo podjetje, je razvezan in ima dva otroka. Ker živi že toliko let v Sloveniji, si je tu ustvaril svoj dom ter krog prijateljev in znancev. Edino stalno bivališče, ki ga ima, je v D. in zato ne more oditi nikamor drugam. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRŽ, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 28/92, 61-2773/92 - odločba US, 61-2774/92 - odločba US in 13/94) se vloga za državljanstvo lahko zavrne, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka ugotavlja tožnikovo nevarnost za javni red in svojo odločitev utemeljuje s pravnomočno pogojno obsodbo za kaznivo dejanje v letu 1990 zgolj glede na naravo kaznivega dejanja, ne da bi ugotovila, če je ta obsodba morda bila že izbrisana iz kazenske evidence. Narava kaznivega dejanja bi lahko bila pomembna, če pogojna obsodba ni izbrisana (102. in 103. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije). Ker tožena stranka bistvene dejanske okoliščine, ali tožnik velja za obsojenega ali ne, ni ugotovila, to pomeni, da dejanskega stanja, ki bi bilo dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRŽ zaradi tožnikove nevarnosti za javni red, ni popolno ugotovila. Že zato je izpodbijana odločba nezakonita. Po 1. odstavku 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku.

Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77. Ker po 61. členu ZUS/77 v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške, sodišče o povrnitvi stroškov upravnega spora ni odločilo.

ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in popravek št. 65/97).