Jedro

Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabijo za obnovo le tedaj, če so ta dejstva obstojala oz. če so ti dokazi obstojali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, to je na pritožbeni stopnji. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka. Novi dokazi tudi niso tisti, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, pa jih je sodišče zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo z dne 18.12.1989 zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 18.2.1988 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Ljubljana z dne 10.11.1987, s katerima je bila vzdržana v veljavi odločitev disciplinskih organov Podjetja (pravnega prednika sedanje tožene stranke), o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da uveljavljani obnovitveni razlogi po 1., 2., 3. in 7. točki 39. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84) niso podani. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločitev.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožnik na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji navaja, da temelji dejanska podlaga sodnih odločitev na neresničnih izpovedbah prič. Niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje nista sprejeli njegovega dokaznega predloga z zaslišanjem drugih prič. Zato je, po mnenju revidenta, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno; to pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Zato naj se obe odločbi nižjih sodišč, izdani v obnovitvenem postopku, razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 35/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, kot pravni naslednici podjetja, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. dostavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ne navaja, katere kršitve ZPP so bile storjene v obnovitvenem postopku, ki so kot revizijski razlog edino odločujoče. Revizijsko sodišče namreč lahko obravnava le tiste bistvene kršitve določb postopka, ki so v reviziji izrecno navedene in obrazložene. Tožnik se v reviziji, s katero izpodbija odločbo izdano v obnovitvenem postopku, sklicuje na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava v rednem postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni upoštevan. Njegova presoja bi prišla v poštev le pri odločitvah, sprejetih v razveljavitvenem in nadomestitvenem postopku dovoljene obnove.

Obnova postopka je bila v času, ko je tožnik predlagal obnovo postopka, urejena v 39. do 45. členu zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84). Tako se je po določbi 39. člena postopek, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, na predlog udeležencev lahko obnovil med drugim v primeru: če z nezakonitim postopanjem sodišča udeležencu v postopku ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (1. točka); če se opira odločba na krivo izpoved priče ali izvedenca (2. točka); ali na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je potrjena neresnična vsebina (3. točka) oziroma, če zve udeleženec za nova dejstva, ali najde ali pridobi možnost pridobiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (7. točka). To pomeni, da se nova dejstva in novi dokazi lahko uporabijo za obnovo le tedaj, če so ta dejstva obstojala oziroma, če so ti dokazi obstojali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, to je na pritožbeni stopnji. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka. Novi dokazi tudi niso tisti, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, pa jih je sodišče zavrnilo (300. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je tožnik ves čas rednega postopka zavzemal za izvedbo dokazov z zaslišanjem novih prič. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov - s katerimi naj bi se ugotovilo zatrjevanje tožnika, da očitanih disciplinskih kršitev ni storil - ni izvedlo, saj je očitno štelo, da niso pomembni za odločitev. V svoji pritožbi tožnik zahteve za izvedbo predlaganih dokazov ni ponovil. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da je tožnik storil in je odgovoren za očitane mu hujše kršitve disciplinskih obveznosti.

Tožnik je tako že v postopku, katerega obnovo predlaga, predlagal izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. Obe nižji sodišči sta oprli svoji odločitvi na dokaze, izvedene v disciplinskem in sodnem postopku, s katerim so bila obsežena vsa dejstva, pomembna za odločbo. Ker ni mogoče predlagati obnove postopka na podlagi dokazov, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, sodišče pa jih takrat ni izvedlo, ni podan obnovitveni razlog iz 7. točke 39. člena zakona o združenem delu.

Sodišče prve stopnje pa je v obnovitvenem postopku dopustilo in izvedlo dokaz z izvedencem - psihiatrom, ki naj bi ugotovil, ali obstojajo pri tožniku patološke oblike obnašanja oziroma ali je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje dne 22.5.1987 (ko je fizično napadel upravnico), kakorkoli zmanjšana. Na podlagi izvedenčevega izvida in mnenja je nedvoumno ugotovilo, da v predlogu za obnovo postopka zatrjevano dejstvo, da je bila v spornem času njegova razumska in voljna sposobnost bistveno zmanjšana, ne drži. To pa pomeni, da za tožnika ni mogla biti izdana ugodnejša odločba tudi, če bi bil ta dokaz uporabljen že v prejšnjem postopku (7. točka 39. člena).

Tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta pravilno ugotovili, da nista podana obnovitvena razloga iz 2. in 3. točke 39. člena zakona o sodiščih združenega dela. Kriva izpodvedba priče je obnovitveni razlog samo, če bi jo tožnik kot predlagatelj obnove postopka izkazal s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča na podlagi 283. člena takrat veljavnega kazenskega zakonika. Samo zatrjevanje krive izpovedbe brez kazenske obsodilne sodbe ne zadostuje za obnovo postopka. Ne zadošča tudi tožnikovo zatrjevanje, da je listina ponarejena oziroma, da je v listini potrjena neresnična vsebina; predlagatelj obnove postopka mora to izkazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožnik tega ni storil, saj po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ni sprožil, niti predlagal uvedbe kazenskega postopka za ugotovitev obstoja katerega od zatrjevanih kaznivih dejanj.

Tudi zatrjevani razlog za obnovo postopka iz 1. točke 39. člena zakona o sodiščih združenega dela ni bil podan. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da dejanja in opustitve, ki jih je navajal tožnik, ne pomenijo kršitve določb iz 1. točke 39. člena citiranega zakona, zato na podlagi teh očitkov ni možno dovoliti obnove.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o sodiščih združenega dela, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).