Jedro

Situacija, ko se sodnik seznani z izjavo, ki jo je bilo treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz kazenskega spisa, predstavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP.

Sodelovanje sodnika (predsednika senata) pri odločanju izvenobravnavnega senata o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, pri katerem se presojajo le zakonski pogoji za nadaljnji obstoj pripornih razlogov, ne predstavlja okoliščine, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 6.3.2003 na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. D.L. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.3.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik V.O. iz M., je priporočeno po pošti dne 31.3.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče v smislu določb 426. člena ZKP v celoti razveljavi sklep sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec-svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obtoženčev zagovornik sklicuje na kršitve iz 1. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker si napačno razlaga te določbe, kar mu je sicer podrobno pojasnilo že višje sodišče, ko je obravnavalo njegovo pritožbo zoper prvostopni sklep o podaljšanju pripora. Ker tudi pripor še ne traja nesorazmerno dolgo, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obt. D.L. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču pri odločanju o podaljšanju pripora ne bi smel sodelovati kot član senata sodnik M.F. Navedeni sodnik je bil predsednik razsojajočega senata. Zagovornik je zahteval dne 13.2.2003 njegovo izločitev iz razloga 4. točke 39. člena ZKP. O tej zahtevi ni bilo odločeno, ker je predsednica sodišča z dopisom z dne 17.2.2003 sporočila, da je bil spis v smislu določb 34. člena ZKP zaradi eventualnega prenosa krajevne pristojnosti poslan Višjemu sodišču v Mariboru. Le to je pred odločitvijo o prenosu krajevne pristojnosti spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi odločanja o podaljšanju pripora. Zagovornik tudi meni, da bi glede na vloženo zahtevo za izločitev predsednik senata moral v smislu določb 40. člena ZKP prenehati z vsakim delom v tej zadevi. Ker je kljub temu sodeloval pri izdaji izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, hkrati pa kršena pravica do nepristranskega sojenja, ki jo zagotavljata 23. člen Ustave in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

Po podatkih kazenskega spisa je obtoženčev zagovornik v tej zadevi vložil dne 14.2. 2003 zahtevo za izločitev predsednika senata okrožnega sodnika M.F. iz izločitvenega razloga 4. točke 39. člena v zvezi s 83. členom ZKP. Z dopisom z dne 11.2.2003 je predsednik senata sam vložil predlog za njegovo izločitev in predodelitev kazenskega spisa drugemu sodniku. Predsednica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je dne 14.2.2003 predlagala Višjemu sodišču v Mariboru prenos krajevne pristojnosti. To sodišče je s sklepom z dne 24.3.2003 ugodilo predlogu in za nadaljnjo izvedbo tega kazenskega postopka določilo Okrožno sodišče na Ptuju.

Iz navedenega poteka postopka je razvidno, da sodnik M.F. v tej kazenski zadevi dejansko ni več delal kot predsednik senata od dneva, ko je predlagal svojo izločitev. Po določbah 40. člena in 43. člena ZKP mora sodnik, ko zve za kakšen razlog svoje izločitve iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP ali ko zve, da je zahtevana njegova izločitev, prenehati z vsakim delom v tej zadevi. Če misli, da so podane okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev po 6. točki 39. člena ZKP, ali če je zahtevana njegova izločitev iz tega razloga, sme do odločitve o izločitvi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

V obravnavani zadevi je zagovornik sicer predlagal sodnikovo izločitev iz razloga po 4. točki 39. člena ZKP, vendar gre po vsebini za uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke istega člena.

Sodnikova seznanitev z izločeno izjavo K.K., dano varnostnim organom Metropolitanske policije, posebnega pooblaščenega sektorja Kraljevine Anglije z dne 27.12.2001, predstavlja okoliščino, ki lahko vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti, ne pa absolutnega izločitvenega razloga iz 4. točke 39. člena ZKP. Ta določba namreč prepoveduje sodniku opravljanje sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil dan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Glede na to v tem izločitvenem razlogu, katerega smisel je v prepovedi, da sodnik ne sodeluje pri odločanju o glavni stvari, ker si je zaradi sodelovanja pri vodenju postopka ali pri odločanju v predhodnih fazah izoblikoval svoje stališče do dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, ni zajeta situacija, v kateri gre za seznanitev sodnika z izjavo, ki jo je bilo treba ob upoštevanju določbe 3. odstavka 83. člena ZKP izločiti iz kazenskega spisa. Zato ni mogoče zaključiti, da sodelovanje sodnika pri odločanju izvenobravnavnega senata o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, pri katerem se presojajo le zakonski pogoji za nadaljnji obstoj pripornih razlogov, predstavlja okoliščino, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP.

Ker ni podan razlog, zaradi katerega bi sodnik moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP), z izpodbijanim pravnomočnim sklepom niso bile bistveno kršene določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po tej določbi se predpostavlja, da je pri izrekanju sklepa sodeloval sodnik, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen iz odločanja. Navedba vložnika zahteve, da bi sodnik moral prenehati z delom v tej zadevi, ko je bila vložena zahteva za njegovo izločitev, vsebuje očitek kršitve določbe 43. člena ZKP in s tem očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Glede na ugotovljeno naravo odločanja ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost pravnomočnega sklepa. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, iz katerih razlogov naj bi kršitev določbe 43. člena ZKP imela takšen vpliv.

Zahteva tudi poudarja, da so se v tej zadevi bistveno spremenile okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora ter da pripor traja nerazumno dolgo in to brez kakršnihkoli aktivnosti sodišča. Sklicuje se na razloge odločbe ustavnega sodišča z dne 5.12.1996, št. Up 155/95, v zvezi z razlago razumnega časa trajanja pripora.

S pravnomočnim sklepom je sodišče ugotovilo, da se razlogi, zaradi katerih je bil zoper obtoženca odrejen pripor, niso spremenili in da so še vedno podane okoliščine, ki utemeljujejo nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V obrazložitvi sklepa so te okoliščine navedene, podana pa je tudi njihova presoja. Zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, katere za presojo obstoja pripornega razloga odločilne okoliščine so se spremenile in v čem se kaže njihova sprememba. Zato posplošenih trditev, ki bi sicer lahko bile povezane s presojo v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP predpisanih pogojev za podaljšanje pripora iz tega pripornega razloga, sploh ni mogoče preizkusiti.

Splošne so tudi navedbe, s katerimi zahteva očita sodišču kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in s tem nerazumno dolgega trajanja pripora. Izhaja zgolj iz načelnih opredelitev, ne da bi navedla, kateri so dejavniki, ki kažejo, da sodišče ni postopalo dovolj skrbno in da so le z njegovim delovanjem nastali neupravičeni zastoji v teku tega kazenskega postopka ter jih sodišče pri odločitvi ni upoštevalo in presodilo. Pravnomočni sklep se sklicuje na okoliščine, ki so bile že ugotovljene in presojene s sodbami Vrhovnega sodišča v zadevah opr. št. I Ips 188/2002, I Ips 255/2002, I Ips 316/2002 in I Ips 301/2002 in so povezane s težo obravnavanih kaznivih dejanj, obsežnostjo in zapletenostjo zadeve, ravnanjem obtoženca in soobtožencev, sorazmernostjo med priporom in naravo kaznivih dejanj ter ravnanjem sodišča. Te okoliščine, katerih danost zahteva ne izpodbija, dajejo podlago za zaključek, da je sodišče doslej delalo dovolj skrbno in da kljub dejstvu, da se dolžina trajanja pripora približuje izteku v 5. odstavku 207. člena ZKP določenega roka, ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da pripor traja nerazumno dolgo in da je zato izpodbijana odločitev nezakonita.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. D.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).