Jedro

Vsako omajanje razmerij med strankami pogodbe o razdelitvi in izročitvi premoženja še nima za posledico ugotovitve o neznosnem skupnem življenju. Slednje namreč pomeni nevzdržno stanje v objektivnem in subjektivnem smislu, upoštevaje voljo strank ob sklenitvi pogodbe in posebne razmere, ki se tičejo tudi osebnostnih lastnosti pogodbenikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.2.1990 zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe z dne 10.10.1973, sklenjene med pokojno C.V. kot izročevalko ter tožencem J.J. in pokojno D.J. kot prevzemnikoma s predmetom izročitve pri vl. št. 365 in 773. Istočasno je zavrnilo tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. S sodbo z dne 12.5.1992 pa je sledilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožnikom kot dedičem po pok. C.V. pripada nujni delež, vsakemu do 1/20 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 365 in 773 s posledično vknjižbo v zemljiški knjigi. Pritožbo tožeče stranke proti sodbi z dne 23.2.1990 je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z dne 12.5.1992 tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnikom pripada nujni delež na nepremičninah vl. št. 365 in 773, zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku na razvezo izročilne pogodbe oziroma prvemu podrejenemu tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi nevzdržnih razmer v družini je bila pokojna V.C. prisiljena, da vloži tožbo na razvezo izročilne pogodbe. Toženec za C.V. ni skrbel skoraj 8 let pred njeno smrtjo. Izročilna pogodba se dejansko ni izvrševala. Treba bi bilo uporabiti določbi 120. in 121. člena zakona o dedovanju. Sklenjena izročilna pogodba ima namreč tudi elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sklicuje se na pravno naziranje, po katerem zahteve preživljanca na razvezo pogodbe ni mogoče zavrniti ob upoštevanju preteklih dohodkov, temveč je treba upoštevati tudi možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe. Sicer pa je utemeljen prvi podrejeni tožbeni zahtevek. Pri izročilni pogodbi je šlo vsaj za delno neodplačen pravni posel. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, v kolikšni meri je bil pravni posel neodplačen in ob upoštevanju tega dejstva odmeriti nujni delež za vsakega od tožnikov. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi nižjih sodišč, posebej še izpodbijana sodba, sta sporno izročilno pogodbo po njeni vsebini in glede na voljo pogodbenih strank šteli za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri izročitev premoženja ni bila odložena do izročevalkine smrti. Tako pravno razlago zastopa tudi tožeča stranka sama. Dejanska ocena o specifičnih razmerah ob sklenitvi pogodbe in med njenim izvrševanjem omenjeno pravno stališče omogoča. Tudi ocena, da je šlo za izročilno pogodbo s pretežnimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju (predvsem zaradi njene odplačnosti - vrednost izročenega premoženja se je poravnavala s protidajatvami) ne odstopa od tega sklepanja. Zato je pri zahtevku za razvezo pogodbe utemeljena uporaba določbe 120. člena zakona o dedovanju (ZD - Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78), posebej 2. odstavka te določbe, po kateri sodišče lahko razveže pogodbo, če živijo pogodbeniki skupaj, pa se njihovo razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. Revizijska trditev, da je "zakon o dedovanju nepravilno uporabljen, ker bi bila potrebna uporaba 120. člena ZD" je torej napačna in sama s seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba namreč temelji prav na uporabi te določbe ZD, ko pravni standard omajanega razmerja in neznosnega skupnega življenja uporablja in razlaga glede na dejstva dejanskega stanja. Dejanska podlaga, ki je bila na prvi stopnji izčrpno ugotovljena, pa ni omogočila sklepanja o tako omajanih medsebojnih odnosih pogodbenih strank, ki bi zaradi neznosnosti skupnega življenja zahtevali razvezo pogodbe. Slabi odnosi med pogodbenimi strankami so bili po oceni nižjih stopenj očitno posledica specifičnih razmer, predvsem hude bolezni pok. D.J. Sodišče prve stopnje je po izpovedbah prič in pravdnih strank ocenilo, da se je izročevalka te bolezni zavedala (s tem pa tudi posledic, ki so vplivale na skupno življenje), "da pa kljub temu pri njej ni bil podan subjektivni element, da je postalo doma skupno življenje neznosno." Tudi njen odhod v dom za ostarele je bil po sprejeti dokazni oceni predvsem posledica njene nepokretnosti. Vsako omajanje razmerij med strankami pogodbe o razdelitvi in izročitvi premoženja še nima za posledico ugotovitve o neznosnem skupnem življenju. Slednje namreč pomeni nevzdržno stanje v objektivnem in subjektivnem smislu, upoštevaje voljo strank ob sklenitvi pogodbe in posebne razmere, ki se tičejo tudi osebnostnih lastnosti pogodbenikov. V tem obsegu revizija z očitkom zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani sodbi v bistvu očita napačno dejansko oceno kot podlago za uporabo določbe 2. odstavka 120. člena ZD. Ta ocena pa po svoji dokazni plati ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP), glede načina uporabe pravnih standardov iz določbe 2. odstavka 120. člena ZD pa ji po povedanem tudi ni mogoče očitati nepravilnosti.

Sporna izročilna pogodba je po ugotovitvah nižjih sodišč bila realizirana in se je izvrševala. Predstavlja odplačen pravni posel, pri čemer sodišče prve stopnje sprejema dokazno oceno o "enakovrednih dajatvah preživljanke in preživljalcev" oziroma o tem, da "ne gre za veliko nesorazmerje med dajatvijo C.V. in protidajatvijo D. in J.J." Po tem stališču je nedokazana trditev, da bi predmet izročilne pogodbe predstavljal darilo. Sodišče druge stopnje je s tako ugotovljenimi dejstvi soglašalo, ker ima pogodba "predvsem elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zlasti njen najpomembnejši element, odplačnost in tveganje". Dejstva dejanskega stanja omenjeno (tudi pravno) sklepanje potrjujejo. Popolna odplačnost predmeta sporne pogodbe sicer ni zanesljivo ugotovljena, vendar pa tudi ni očitnega nesorazmerja med dajatvijo ene in protidajatvijo druge stranke. Prav slednje je sodišče druge stopnje upoštevalo kot temelj svoje odločitve, s katero je zavrnilo prvi podrejeni tožbeni zahtevek (pri čemer ostajajo kot dejanska podlaga za eventualno odločanje o drugem podrejenem tožbenem zahtevku na razpolago povsem enaka izhodišča). Zato revizijsko sodišče sprejema kot pravilne razloge sodbe sodišča druge stopnje o tem, da pri odločanju o podrejenem tožbenem zahtevku ni podlage za uporabo določbe 110. člena zakona o dedovanju.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).