Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo, da je tožnica solastnica do 1/2 vseh obravnavanih nepremičnin, ki ne soglaša s tem, da nepremičnine uporablja toženka. Ker je oddaja nepremičnin v uporabo tretji osebi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posel izrednega upravljanja, bi morala z uporabo nepremičnin s strani toženke soglašati tudi tožnica. Vsak od solastnikov je namreč upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper takšno zahtevo ne more braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika. Dovoljenje, da lahko tretja oseba uporablja solastne nepremičnine, morajo dati namreč vsi solastniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izseliti iz nepremičnin parc. št. 1244/3, 1260/15, 1260/16, 1255/2 in 1244/4, vse k.o. ..., in jih v istem roku proste oseb in stvari izročiti in vrniti v posest tožeči stranki ter se v bodoče vzdržati vsakršnega vznemirjanja in posegov v te nepremičnine (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.417,33 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožnice, da je toženka solastne nepremičnine, ki so v lasti tožnice in B. L., dolžna izprazniti in izročiti zgolj tožnici, ne pa tudi B. L., je materialnopravno zmotna in v nasprotju z odločbo VS RS III Ips 48/2007, saj citirana sodba ne ureja zgolj vprašanj, ki se nanašajo na izpraznitev nepremičnine v času najemnega razmerja. Ker je upnikov več, je obveznost toženke nedeljiva, zato bi tožnica lahko zahtevala izpolnitev zgolj obema solastnikoma skupaj ali pa da jo toženka položi pri sodišču. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi dogovor tožnice in B. L. po določbi drugega odstavka 52. člena ZZZDR izgubil veljavo s prenehanjem zakonske zveze, saj dogovor preneha zgolj na podlagi odstopne izjave, ki je tožnica nikoli ni podala. Stališče sodišča, da bi moral B. L. izkazati, da je tudi po razvezi zakonske zveze obstajalo soglasje tožnice, da slednji še naprej upravlja s skupnim premoženjem, je materialnopravno zmotno. Tožnica je nastopala kot najemodajalka nepremičnin in se je s tem, da toženka uporablja nepremičnine, vseskozi strinjala. V konkretni situaciji je prišlo do molče obnovljenega zakupa po 615. členu OZ, saj ima toženka tudi po 30. 6. 2016 sporne nepremičnine vseskozi v svoji posesti in uporabi ter v njih opravlja dejavnost. Tožnica bi morala najemno pogodbo za nepremičnini sodno odpovedati.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo, da je tožnica solastnica do 1/2 vseh obravnavanih nepremičnin, ki ne soglaša s tem, da nepremičnine uporablja toženka. Ker je oddaja nepremičnin v uporabo tretji osebi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, posel izrednega upravljanja, bi morala z uporabo nepremičnin s strani toženke soglašati tudi tožnica. Zgolj soglasje drugega solastnika B. L. (nekdanji zakonec tožnice in zakoniti zastopnik toženke) za dopustnost uporabe nepremičnin s strani toženke ne zadošča, kot zmotno meni pritožba. Vsak od solastnikov je namreč upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper takšno zahtevo ne more braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika. Dovoljenje, da lahko tretja oseba uporablja solastne nepremičnine, morajo dati namreč vsi solastniki1. Tožnica pa soglasja za uporabo nepremičnin s strani toženke ni podala.

6. Upravičenje tožnice kot solastnice za izročitev stvari, ki jo je brez ustreznega soglasja uporabljala toženka, temelji na 100. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker je tožnica zahtevala izročitev stvari v svojo posest, ne pa tudi v soposest drugega solastnika. Enako stališče izhaja iz sodbe VSL II Cp 1152/20132, ki mu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega se vprašanje izročitve nepremičnin le enemu izmed solastnikov toženke ne tiče, saj je to stvar razmerja med solastnikoma (tako VSL sodba II Cp 4174/2009). Sklicevanje pritožbe na odločbo VS RS III Ips 48/2007 pa ni utemeljeno, ker ne gre za primerljivo zadevo, saj v obravnavani zadevi za razliko od zadeve III Ips 48/2007 najemna pogodba ni bila sklenjena, predmet presoje v zadevi III Ips 48/2007 pa je bilo vprašanje veljavnosti odstopa od najemne pogodbe na podlagi 28. člena ZPSPP v primeru več najemodajalcev nepremičnine, torej je šlo za presojo utemeljenosti obligacijskopravnega zahtevka, ne pa stvarnopravnega zahtevka. Pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v ustavno pravico toženke do enakega obravnavanja in pravico do pravičnega in poštenega sojenja, zato ni utemeljen.

7. Enako velja za pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj najemne pogodbe za oddajo nepremičnin 1260/16 in 1244/3 k.o. ... Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je B. L., ki je bil skupaj s tožnico skupni lastnik navedenih nepremičnin, s toženko za uporabo teh dveh nepremičnin sklenil najemno pogodbo, ki je veljala do 30. 6. 2016. Ni res, da je bila navedena najemna pogodba molče obnovljena na podlagi 615. člena OZ. Zakonska zveza med tožnico in B. L. je namreč prenehala januarja 2016, kar pomeni, da B. L. zaradi prenehanja zakonske zveze ni bil več pooblaščen za upravljanje s skupnim premoženjem na podlagi 52. člena ZZZDR. Posledično najemna pogodba ni mogla biti veljavno molče obnovljena, saj toženka ni izkazala, da je tožnica kot solastnica nepremičnin s podaljšanjem najemne pogodbe po juniju 2016 soglašala. Pravilno je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da se določilo 52. člena ZZZDR nanaša na zakonca, kar pa tožnica in B. L. po 14. 1. 2016 nista bila več. Tudi morebiten sporazum o upravljanju skupnega premoženja, če bi med zakoncema obstajal, je s prenehanjem zakonske zveze prenehal. Pritožbeni očitek, da bi morala tožnica za dosego prenehanja veljavnosti sporazuma o upravljanju skupnega premoženja po prenehanju zakonske zveze sporazum še posebej izrecno odpovedati, zato ni utemeljen. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožnica po poteku 30. 6. 2016 najemno pogodbo o najemu poslovnih prostorov 1260/16 in 1244/3 k. o. ... sodno odpovedati, saj je bila, kot izhaja iz aneksa k pogodbi o najemu poslovnih prostorov, najemna pogodba podaljšana zgolj za določen čas, in sicer do 30. 6. 2016, pri čemer je aneks predvideval možnost podaljšanja pogodbe na podlagi sporazuma strank. Da bi tožnica s podaljšanjem najemnega razmerja po 30. 6. 2016 soglašala, pa, kot že prej rečeno, toženka ni dokazala, saj solastnik nepremičnin B. L. tožnice za soglasje k najemni pogodbi potem, ko je bila zakonska zveza razvezana, ni vprašal. Tudi sicer pa najemna pogodba za poslovni prostor, ki je bila sklenjena za določen čas (kot obravnavana najemna pogodba), v skladu z določilom prvega odstavka 27. člena ZPSPP preneha s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena.

8. Ker toženka sporne nepremičnine uporablja brez pravne podlage, zgolj dovoljenje enega od solastnikov za uporabo solastne stvari pa ne zadošča (peti odstavek 67. člena SPZ), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku tožnice na izpraznitev in izročitev nepremičnin ter na prepoved bodočega vznemirjanja na podlagi 100. člena SPZ ugodilo, pravilna.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VS RS sodba II Ips 482/2000, VS RS sodba II Ips 401/2008, VS RS sodba in sklep II Ips 144/2009 (8. točka obrazložitve), VS RS sklep II Ips 36/2019, VSL sodba I Cp 1350/2014; 2 o zadevi II DoR 45/2019 VS RS še ni odločilo