Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je bila v času, ko je toženo stranko obvestila o nosečnosti, še vedno v delovnem razmerju, ki ni moglo prenehati, ker je bila ob izteku odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v bolniškem staležu. Iz tega razloga – zaradi posebnega varstva v času nosečnosti – ji delovno razmerje tudi po tem, ko je zaključila bolniški stalež, ni moglo prenehati.
V času, ko je tožnica še v delovnem razmerju pri toženi stranki, terjatev iz naslova odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ni zapadla. Iz tega razloga se tožba s tožbenim zahtevkom za plačilo višje odpravnine kot preuranjena zavrže.
I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki I./4.a izreka razveljavi in se tožba v zvezi s tožbenim zahtevkom za izplačilo odpravnine zavrže. II. V preostalem se pritožba tožnice, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnici pri toženi stranki z dnem 30. 9. 2009 ni veljavno prenehalo delovno razmerje in da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi po 1. 10. 2009 in sicer za ves čas nosečnosti in ves čas, ko doji otroka ter v času, ko izrablja starševski dopust in še en mesec po izrabi tega dopusta. V I./2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od 1. 10. 2009 do poteka časa, navedenega v točki I./1. izreka sodbe, priznati delovno razmerje, jo za ta čas prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačili nadomestil plač po pogodbi o zaposlitvi – za čas, ko bi bila zmožna za delo in za čas enega meseca po izteku starševskega dopusta – z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače iz preteklega meseca, v 8 dneh in pod izvršbo. V I./3. točki izreka je v presežku zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice. V točki I./4.a izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo razlike v odpravnini v znesku 474,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma v ustreznem višjem znesku glede na trajanje delovne dobe, kot tudi podredni zahtevek iz naslova razlike v odpravnini, glede na minimalno plačo oziroma glede na dejansko izplačano plačo tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja dalje v 8 dneh in pod izvršbo. V točki I./4.b izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna tožena stranka priznati 45 dnevni odpovedni rok. V točki II./1. izreka izpodbijanega sklepa je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da je tožnici 30. 9. 2009 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki in da je tožnica delavka tožene stranke tudi od 1. 10. 2009 dalje, ker je v skladu s 115. členom ZDR zaradi nosečnosti tožnice odpoved nezakonita. V II./2. točki izreka izpodbijanega sklepa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti 447,00 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper navedeno odločitev se pritožujeta tožnica in tožena stranka.
Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zoper sklep o zavrženju in zoper odločitev o pravdnih stroških (v delu, kjer ji niso bili priznani vsi priglašeni stroški) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške oziroma podredno, da v izpodbijanem delu zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje, v vsakem primeru pa naloži toženi stranki v plačilo stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da noseči delavki, ki ji je odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne more prenehati delovno razmerje in da je potrebno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato razveljaviti. Šele en mesec po vrnitvi delavke na delo bi lahko delodajalec ugotavljal, če potrebuje njeno delo in ji takrat odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če bi obstajal poslovni razlog. Tožnica je šele ob prenehanju delovnega razmerja ugotovila, da tožena stranka ni spoštovala zakona, kjer ji je kljub nosečnosti prekinila delovno razmerje. Tožnica ni mogla izpodbijati pogodbe o zaposlitvi, ko jo je prejela, saj je razlog za izpodbijanje pogodbe nastal šele kasneje, ko je izvedela, da je noseča. Šele, ko ji je delodajalec zaključil delovno razmerje, je izvedela, da delodajalec ne bo spoštoval zakonskih določb. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da za tožnico ne velja zaščita pred prenehanjem delovnega razmerja, ker je za nosečnost izvedela v času, ko je bil odpovedni rok podaljšan zaradi bolniškega staleža. Sodišče ta podaljšani odpovedni rok napačno obravnava drugače kot odpovedni rok po 92. členu ZDR. Tožnica bi morala uživati pravno varstvo v celoti, kot to določa 115. člen ZDR. Podredno vlaga tožnica pritožbo tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o vtoževani odpravnini glede na delovno dobo pri toženi stranki. Ker bo zaposlena pri toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja, bo imela pravico do odpravnine za vsa leta zaposlitve pri toženi stranki. Enako velja tudi za dolžino odpovednega roka. V vsakem primeru je tožnica upravičena do odpravnine od plače, ki bi jo po zakonu morala prejeti, to pa je minimalna plača. Sodišče je štelo, da ji pripada odpravnina le od izplačane plače, kar je napačno. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo le stroške zastopanja na enem naroku, kar je v nasprotju z ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi. Priznati bi ji bilo potrebno nagrado za zastopanje na vseh narokih.
Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega izpodbija tudi drugo točko sklepa sodišča prve stopnje in navaja, da je tožnica v tem postopku le delno uspela, zaradi česar je upravičena le do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je bila tožnica na naroku dne 9. 2. 2010 prekludirana s spremembo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sodbo tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Za tožnico ni veljala zaščita po 115. členu ZDR, tožnica je bila zaščitena le po tretjem odstavku 116. člena ZDR, kar pa ji je tožena stranka priznala. Že iz samega 115. člena ZDR izhaja, da le-ta varuje delavko v času nosečnosti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da delavki ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V členu 115/3 ZDR je zakonodajalec izrecno opredelil, da velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj, vendar ne po izreku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti. To pomeni, da je zakonodajalec pravno varstvo delavke podaljšal še za čas odpovednega roka. Tožena stranka za nosečnost tožnice ni vedela niti ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ob izteku odpovednega roka, zato tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja ni bila varovana, kljub temu, da je sicer v času, ko je obvestila toženo stranko o svoji nosečnosti, uživala pravno varstvo po členu 116/3 ZDR. Predpisi Evropske skupnosti in določbe ZDR ščitijo delavke pred odpovedjo v času nosečnosti ter ves čas, ko dojijo otroka in starše v času, ko izrabljajo starševski dopust. Vse v sodbi citirane norme se nanašajo na varstvo delavk v času nosečnosti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru pa je tožena stranka tožnici pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj tožnica v času odpovedi ni bila noseča, kot tudi ni bila noseča v času odpovednega roka. Ravnanje tožene stranke, ko je tožnici delovno razmerje zaključila z dnem 30. 9. 2009, ni v nasprotju s 115. členom ZDR in ni nezakonito. Tožnici delovno razmerje ni bilo zaključeno iz vzroka, ki bi bil povezan z nosečnostjo, temveč le kot posledica odpovedi pogodbe, ki je bila podana 16. 1. 2009. V pritožbi se tožena stranka sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 374/2007 oziroma na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1497/2004 z dne 18. 11. 2005. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj) in v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka le pavšalno navaja ni storilo, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice za izplačilo vtoževane odpravnine. V preostalem delu je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da ji je tožena stranka dne 15. 1. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi moralo tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehati po izteku 30 dnevnega odpovednega roka, torej 16. 2. 2009 (kar med strankama niti ni bilo sporno). Ker pa je bila tožnica ob poteku odpovednega roka odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež), ji je lahko v skladu z členom 116/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) delovno razmerje prenehalo šele z dnem, ko bi se vrnila na delo oziroma ko bi se morala vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Tožnica je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izpodbijala izključno s sklicevanjem na 115. člen ZDR. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila noseča niti v času podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niti ob izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Tožnica je toženo stranko obvestila o svoji nosečnosti 4. 6. 2009, torej v času, ko je bila varovana pred prenehanjem delovnega razmerja po členu 116/3 ZDR. Kot datum poroda je bil za tožnico predviden 24. 1. 2010. Tožnica v roku 30-ih dni od vročitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožbe ni vložila, temveč jo je vložila šele 6. 11. 2009, t.j. v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je s 30. 9. 2009 prenehalo delovno razmerje in da jo je tožena stranka s tem dnem odjavila iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja (A4).
Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo člena 204/3 ZDR najprej preizkusilo pravočasnost vložene tožbe glede na tožbeni zahtevek, kot ga je vtoževala tožnica. Pri tem je povsem pravilno pravočasnost vložitve tožbe presojalo v odvisnosti glede na del zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma glede na del zahtevka, ki se je nanašal na datum prenehanja delovnega razmerja. Tožnica bi morala tožbo v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z členom 204/3 ZDR vložiti v 30 dneh od vročitve te odpovedi. Ker tega ni storila, temveč je vložila tožbo po izteku navedenega roka, jo je prvostopenjsko sodišče v tem delu utemeljeno zavrglo. 30 dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 204/3 je namreč prekluzivni rok, zato po njegovem izteku delavec izgubi pravico zahtevati sodno varstvo v zvezi s to odpovedjo, posledično pa je potrebno takšno tožbo zavreči. Drugačna situacija pa je nastala v zvezi s pravočasnostjo tožbe, ki se je nanašala na ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je za datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki izvedela šele z dnem, ko jo je ta z dopisom z dne 8. 10. 2009 (A4) seznanila, da ji je s 30. 9. 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da so jo s tem dnem odjavili iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica s tem obvestilom seznanjena 8. 10. 2009, tožbo pa je vložila 6. 11. 2009, je bila v tem delu njena tožba z ozirom na določbo 204/3 ZDR vložena pravočasno. Glede na to jo je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno obravnavalo po vsebini.
V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bila tožničina tožba v celoti pravočasna, ker je tožnica šele ob prenehanju delovnega razmerja ugotovila, da tožena stranka ni spoštovala zakona, ker ji je kljub nosečnosti zaključila delovno razmerje. Kot je bilo že ugotovljeno, je potrebno presojati pravočasnost vložitve tožbe v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na datum vročitve te odpovedi in ne glede na seznanitev tožnice o datumu prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi bilo potrebno celotno tožničino tožbo zavreči, ker je prišlo na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 2. 2010 do nedovoljene spremembe tožbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je na navedenem naroku tožnica le modificirala oziroma specificirala tožbeni zahtevek, ki ga je postavila v tožbi.
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, sklicujoč se na posebno varstvo, ki ga je nudil 115. člen ZDR, saj ji je kljub njeni nosečnosti delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da glede na kronološko zaporedje dogodkov, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki med strankama niti ni bilo sporno), tožnica ni mogla uživati varstva niti po členu 115/1 ZDR niti po členu 115/3 ZDR. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica toženo stranko seznanila s svojo nosečnostjo 4. 6 .2008, torej takoj, ko je zanjo izvedela (A5), vendar pa je to bilo že v času po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in po izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Kljub temu pa je bila tožnica v času seznanitve tožene stranke s svojo nosečnostjo še v delovnem razmerju pri toženi stranki in sicer na podlagi člena 116/3 ZDR. Ob upoštevanju zgoraj ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče nuditi pravnega varstva na podlagi člena 115/1 ZDR (ker tožnica v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ni bila noseča) niti na podlagi člena 115/3 ZDR (ker ta določba daje posebno pravno varstvo pred odpovedjo noseči delavki le v primeru, če delavka takoj, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila). V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožnice, da določba člena 115/2 in člena 115/3 ZDR (enako kot tudi določba člena 116/3 ZDR) podaljšuje zakonsko določene odpovedne roke iz 92. člena ZDR. Določbe členov 115/2 ZDR, 115/3 ZDR oziroma 116/3 ZDR ne podaljšujejo odpovednih rokov, temveč le onemogočajo prenehanje delovnega razmerja delavcu (ki uživa varstvo po teh določbah) pred dnem, ki je opredeljen v citiranih določbah. Takšnemu stališču potrjuje tudi dikcija členov 115/3 ZDR oziroma 116/3 ZDR, ki govorita o obdobju „po izteku odpovednega roka“. To pomeni, da določbe citiranih členov urejajo pravice delavcev, ki uživajo posebno varstvo po teh členih, v obdobju od izteka odpovednega roka pa do dneva, ko jim delovno razmerje pri delodajalcu preneha. Ker se šteje, da so delavci v navedenem obdobju v delovnem razmerju pri delodajalcu, so upravičeni tudi do priznanja vseh pravic, ki izvirajo iz tega razmerja.
Kljub navedenemu pa tudi pritožbeno sodišče zaključuje (enako kot sodišče prve stopnje), da je potrebno navkljub določbi člena 115/1 ZDR in člena 115/3 ZDR tožnici nuditi pravno varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja po členu 115/2 ZDR in ob upoštevanju mednarodnih aktov, katere sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno navaja sodišče prve stopnje. Drugi odstavek 115. člena ZDR namreč določa, da delavcem v obdobju, kot je opredeljeno v členu 115/1 ZDR (torej delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta) ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. 115. člen ZDR nudi nosečnici oziroma staršem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo. To varstvo obsega po eni strani varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa tudi (kljub že podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi) varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi. Namen takšne ureditve, ki ima temelje v Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 103 o varstvu materinstva (revidirana) 1952 (Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92 – MP), v Direktivi sveta ES 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo z dne 19. 10. 1992 in tudi v 8. členu Evropske socialne listine (spremenjene), ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 24/99 – MP, je prav gotovo zaščititi to posebno, eno izmed najbolj ranljivih kategorij delavcev (in posledično zaščititi tudi koristi njihovih otrok) ter jim z nadaljevanjem delovnega razmerja zagotoviti njihovo socialno varnost. Navedeno je potrebno po stališču pritožbenega sodišča upoštevati pri razlagi oziroma uporabi 115. člena ZDR v tem individualnem delovnem sporu, saj ZDR situacije, kot je bila ugotovljena v primeru tožnice, ne ureja. Tožnica je namreč na podlagi člena 116/3 ZDR uživala pravno varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja tudi po izteku odpovednega roka, v tem obdobju je bila še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar pomeni, da je bila tožena stranka dolžna do tožnice izpolnjevati vse obveznosti iz delovnega razmerja, izhajajoče iz sklenjene (in odpovedane) pogodbe o zaposlitvi, svojih aktov oziroma kolektivne pogodbe, ki je veljala za tožnico in toženo stranko, kot tudi obveznosti, izhajajoče iz ZDR. Ker je bila torej tožnica v času, ko je obvestila toženo stranko o svoji nosečnosti, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki (saj je na podlagi člena 116/3 ZDR prišlo do odložitve učinkovanja že podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je zaradi tega postala varovana pred prenehanjem delovnega razmerja upoštevaje člen 115/2 ZDR v zvezi s členom 115/1 ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč potrebno glede na že omenjene mednarodnopravne akte, glede na določbe ZDR in glede na namen zakonodajalca, da zagotovi pravno varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja tej posebni kategoriji delavcev, morebitne nejasne določbe v ZDR, ki se nanašajo na njih, kot tudi pravne praznine, razlagati tožnici v korist. Ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih zaključkov so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih zatrjuje, da tožnica ni uživala posebnega varstva pred prenehanjem delovnega razmerja po 115. členu ZDR. Nebistvene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnici lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je sodišče prve stopnje tožnici v tem individualnem delovnem sporu nudilo varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja in ne pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je ravnala zakonito, ko je tožnici zaključila delovno razmerje z dnem 30. 9. 2009, saj glede na varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja, do katerega je bila tožnica upravičena po 115. členu ZDR, tožnici z 30. 9. 2009 delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo zakonito prenehati. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 374/2007, saj je stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v citirani odločbi, temeljilo na drugačnem dejanskem stanju od dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. V citirani zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, se je pojavilo vprašanje aktivnega ravnanja noseče delavke pri zagotovitvi varstva zanjo (vprašanje takojšnje predložitve zdravniškega potrdila o nosečnosti oziroma predložitve potrdila takoj po prenehanju ovir). Ravnanje tožnice v tem individualnem delovnem sporu v zvezi s predložitvijo potrdila o nosečnosti pa ni bilo sporno v smislu vprašanja aktivnosti njenega ravnanja oziroma takojšnje predložitve potrdila. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica takoj, ko je bila seznanjena s tem, da je noseča, o tem obvestila toženo stranko. Drugačno dejansko stanje, kot v tem individualnem delovnem sporu, je bilo tudi v individualnem delovnem sporu, ki ga je pritožbeno sodišče obravnavalo pod opr. št. Pdp 1497/2004. V tej zadevi se je postavilo vprašanje zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne datuma prenehanja delovnega razmerja) glede na to, kdaj je bilo delodajalcu znano, da je delavka noseča. Ker je torej tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 9. 2009 nezakonito prenehalo, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ugodilo v preostalem delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na priznanje delovnega razmerja ter pravic iz delovnega razmerja za obdobje, ko tožnica uživa varstvo pred prenehanjem delovnega razmerja po členu 115/2 ZDR v zvezi s členom 115/1 ZDR. V preostalem pa je tožničin reparacijski zahtevek, kot tudi zahtevek za reintegracijo utemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica že v času izdaje izpodbijane sodbe koristila porodniški dopust, kar pa predstavlja oviro za nastop dela pri toženi stranki (oziroma vrnitev na delo k toženi stranki). Ker tožnica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bil določen tudi 30-dnevni odpovedni rok, ni pravočasno izpodbijala, je bil utemeljeno zavrnjen tudi del njenega tožbenega zahtevka za priznanje daljšega odpovednega roka.
Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je od tožene stranke vtoževala izplačilo razlike v odpravnini. Na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razlogov nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. V primeru odpravnine gre torej za zakonsko opredeljeno terjatev delavca do delodajalca, ki je vezana na datum prenehanja delovnega razmerja. Tožnici z ozirom na zgoraj ugotovljeno delovno razmerje pri toženi stranki zaradi (sicer zakonite) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ni prenehalo, kar pomeni, da zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini še ni zapadel. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina terjatev iz naslova odpravnine do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni zapadla, kar pomeni, da je bila tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka preuranjena. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, upoštevaje 354. člen ZPP v zvezi z prvim odstavkom 274. člena ZPP, saj tožnica za uveljavljanje te, še nezapadle terjatve ni izkazala pravne koristi. Pritožbeno sodišče o tem še pripominja, da ne soglaša z razlago sodišča prve stopnje glede pravice do odpravnine po prvem odstavku 109. člena ZDR, po kateri je delavec upravičen do odpravnine ob upoštevanju osnove povprečne mesečne plače, ki jo delavec prejme ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavec namreč ne more biti prikrajšan pri višini pripadajoče odpravnine, če mu delodajalec plačo v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne obračunava in ne izplačuje v zneskih, določenih s pogodbo o zaposlitvi oziroma zneskih, določenih v kolektivni pogodbi ali zakonu. Pred odločitvijo o višini pripadajoče odpravnine je potrebno ugotoviti, do kakšne plače je bil delavec upravičen zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (tudi če te plače iz razlogov na strani delodajalca ni prejel).
Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v odpravnini, niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno o preostalem pritožbo tožnice zavrniti, pritožbo tožene stranke pa zavrniti v celoti in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP, 2. točka člena 365 ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obeh strank tega individualnega delovnega spora, ki se nanašajo na odločitev o stroških tega postopka. Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in tarifno številko 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Glede na to, da se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, je tožena stranka sama dolžna kriti svoje stroške postopka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo tudi stroške tožnice, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnica pravdne stroške priglasila le upoštevaje drugi odstavek 24. člena ZOdvT, tožena stranka pa stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila, kar izhaja iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 9. 2. 2010. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela (razveljavitev dela sodbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice za izplačilo razlike v odpravnini in zavrženje tožbe v tem delu ni mogoče šteti kot uspeh tožnice v pritožbenem postopku) tožnica sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške glede na določbo člena 41/5 ZDSS-1.