7. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. marca 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1368/2000 z dne 9. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo revizijo zoper sklep Višjega sodišča o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in o zavrženju tožbe. Vrhovno sodišče je pritrdilo odločitvi Višjega sodišča, ker naj bi v obravnavani zadevi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, za katero pa niso bili izpolnjeni pogoji iz 187. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP). Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila tožba vložena proti pravni osebi, ki je zaradi pripojitve prenehala že pred vložitvijo tožbe. Ker se je pravda začela proti neobstoječi pravni osebi, naj bi šlo za tako pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti v skladu z 81. členom ZPP.

2.Ustavni pritožnik se s takim stališčem ne strinja, ker naj bi tožena pravna oseba prenehala zaradi pripojitve k drugi pravni osebi in ne zaradi stečaja ali likvidacije. Sedaj tožena pravna oseba naj bi bila pravna naslednica prve pravne osebe, saj je prevzela vse njene pravice in obveznosti. Zato naj bi vložitev tožbe zoper pravno osebo, ki je prenehala zaradi pripojitve k drugi pravni osebi, ne bila taka procesna ovira, ki je ne bi bilo mogoče popraviti. V zvezi s tem pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče njegovo sklicevanje na sodno prakso, s katero je utemeljeval revizijske razloge, zavrnilo zgolj z navedbo, da je zastarela in neprimerna za sedanjo sodno prakso. Vrhovno sodišče naj bi se neutemeljeno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 186/98, ker je bil ta sklep izdan v zadevi, ki naj ne bi bila primerljiva z obravnavano. V navedeni zadevi naj bi šlo za smrt fizične osebe kot procesno oviro, ki je ni mogoče odpraviti, in ne za prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve k drugi pravni osebi. Obrazložitvi Vrhovnega sodišča zato očita, da je brez razumne pravne obrazložitve. Ne strinja se tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem nepošteno ravnanje tožene stranke in njenih pooblaščencev ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Pritožnik meni, da ni bilo spoštovano ustavno jamstvo poštenega postopka in zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani sklep preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega ustavni pritožnik ne zatrjuje. Zgolj očitek o nepravilnosti sodne odločbe (oziroma pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana odločitev), tudi če bi bil utemeljen, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato tudi kršitve procesnih jamstev ni mogoče utemeljiti zgolj z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi lahko bilo relevantno le pritožnikovo zatrjevanje, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev v drugih enakih primerih in da Vrhovno sodišče odstopa od te prakse ni razumno obrazložilo. Pravica do enakega varstva pravic bi bila namreč pritožniku lahko kršena, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo (arbitrarnost) ali če bi v pritožnikovem primeru samovoljno odločilo drugače, kot odloča sicer. Vendar pritožnik teh trditev ni z ničimer izkazal.

6.Pritožnik očitka o odstopu od sodne prakse ne konkretizira, temveč ostaja pri pavšalnem zatrjevanju te kršitve. Pri tem niti ne navede, ali gre za prakso Vrhovnega ali nižjih sodišč. Zato te kršitve ni mogoče preizkusiti.

7.V zvezi z očitkom, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila sodna praksa, na katero se je skliceval pritožnik, v reviziji neprimerna, Ustavno sodišče pojasnjuje, da se sodišče do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene, ni dolžno opredeljevati. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ima sodna praksa, na katero se je pritožnik skliceval, za podlago predpise, ki ne veljajo več.

Ocenilo je torej, da sodna praksa, ki jo je pritožnik navajal v reviziji, v obravnavni zadevi ni relevantna. Ker pritožnik v ustavni pritožbi ne izkaže, da je šlo za zadeve z enakim dejanskim in pravnim stanjem kot v njegovem primeru, se Ustavno sodišče v navedeno oceno Vrhovnega sodišča ne more spuščati.

8.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita neutemeljeno sklicevanje na sklep št. II Ips 186/98, saj naj bi šlo za primer, ki se dejansko in pravno razlikuje od obravnavenega, ker je bila tožba vložena zoper mrtvo fizično osebo. Zakaj naj bi bilo sklicevanje na ta sklep razumljivo le, če bi pravna oseba prenehala zaradi stečaja ali likvidacije, pritožnik ne pojasni. Po drugi strani pa pritožnik sam navaja, da je tožena pravna oseba prenehala zaradi pripojitve k drugi pravni osebi, ki je prevzela vse njene pravice in obveznosti. Gre torej za univerzalno nasledstvo s podobnimi pravnimi posledicami na premoženjskem področju kot pri pravnem nasledstvu fizičnih oseb.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger