Jedro

Upravni organ prve stopnje, katerega odločitev je bila s sodbo Upravnega sodišča odpravljena in mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, je glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V konkretnem primeru upravni organ temu stališču, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 93/2014 z dne 15. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju v zadevi I K 33399/2013, v kateri je obtožen kaznivega dejanja tatvine. Organ za BPP je izpodbijano odločitev sprejel v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 230/2014 z dne 20. 2. 2014, s katero je bilo tožnikovi tožbi zoper BPP št. 7/2014 ugodeno in je bila zadeva vrnjena v ponoven postopek prvostopnemu organu.

Tudi v ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. V obrazložitvi navede, da tožniku ni pripadala za konkreten primer obvezna obramba, zato je organ za BPP v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava ter glede na ustaljeno in prevladujočo upravno-sodno prakso gledal na interes pravičnosti, ki pa ga Zakon o brezplačni pomoči (ZBPP) vsebinsko ne opredeli. Organ se sklicuje na okoliščine konkretnega kazenskega spisa, kjer je iz obtožnega predloga razvidno, da je zoper prosilca v teku kazenski postopek zaradi pomoči h kaznivemu dejanju tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi s členom 28 KZ-1B. Očitek tožniku je, da je A.A. dne 15. 2. 2013 okrog 18. ure pomagal pri tatvini s tem, da je potem, ko je A.A. v trgovini B. na ..., v Č. okoli 18. ure najprej dala v nakupovalno košaro več pakiranih suhomesnatih proizvodov, nato košaro odnesla k sadju, jo položila na tla, nakar je k njej pristopil tožnik in s svojim telesom zakrival pogled nanjo, da je A.A. lahko preložila suhomesnate proizvode iz nakupovalne košare v torbo in jih brez plačila odnesla iz trgovine. Utemeljenost suma, da je A.A. storila očitano kaznivo dejanje ter da ji je tožnik pri tem pomagal, izhaja iz posnetkov kamer, zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in izjave B.B., trgovke.

Tožniku je bil dan pravni pouk po šestem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na Policijski postaji Črnomelj, po katerem je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel in da je pravni pouk razumel. Organ za BPP je ugotovil, da je iz izjave prosilca razvidno, da prosilec razume česa je obdolžen in je v zvezi s tem tudi že podal zagovor oziroma izjavo. Star je 52 let, pismen, s končano srednjo šolo in poklicem, iz listin spisa pa tudi sicer niso izkazane okoliščine, ki bi kazale nasprotno. Omeniti je potrebno tudi prosilčevo predkaznovanost (spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ).

Organ za BPP je na podlagi podatkov spisa ugotovil, da se v postopku zoper tožnika ne bodo obravnavala pravno in dejansko zapletena vprašanja, ker so okoliščine storitve kaznivega dejanja v zadostni meri raziskane in dejansko stanje ni zapleteno. Prav tako ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo prosilcu kot obdolžencu pošten postopek zagotovljen le, če bo imel pomoč strokovne obrambe. Organ za BPP še ponovno poudari načela kazenskega postopka (načelo materialne resnice). Prošnjo tožnika je tako organ za BPP zavrnil, saj je ugotovil, da bo tudi brez zagovornika ob zagotovljenem poštenem sojenju v kazenski zadevi tožniku omogočena uresničitev njegove pravice do zagovora in obrambe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je organ za BPP napačno uporabil prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Sklicuje se na stališče iz sodbe Upravnega sodišča I U 187/2012 z dne 17. 1. 2013, po katerem načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne odreka odobritve BPP, saj te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega ga razlaga toženka. Enako naj bi bilo stališče Upravnega sodišča tudi v sodbah I U 1935/2012, I U 1850/2012, I U 1643/2011 in I U 1445/2013. Primeroma navaja zadevo I U 299/2013, v kateri se je sodišče sklicevalo na določilo in dubio pro reo, obdolženi pa je bil kljub temu načelu na prvi stopnji obsojen in je šele pritožbeno sodišče ugotovilo, da očitano dejanje sploh nima vseh znakov kaznivega dejanja. Zato tožnik meni, da stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni mogoče zagovarjati z načelom pravičnosti.

Prav tako glede konkretnega primera tožnik poudari, da ga je zastopal odvetnik na svoje stroške. Šlo je za majhno tatvino, ki se preganja na predlog, katerega je potrebno vložiti v treh mesecih. Predlog za pregon lahko poda le statutarni zastopnik družbe, ne pa delavec (sklep Vrhovnega sodišča I Ips 434/2007). V konkretni zadevi je predlog podala le trgovka B.B., v spisu pa ni nobenega pooblastila predsednika uprave. Tožnik bi bil tako brez odvetnika verjetno obsojen, saj nima znanja, da bi študiral prakso Vrhovnega sodišča. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nadaljnji postopek, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku za kazenski postopek, ki teče zoper njega, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče je po presoji sodbe Upravnega sodišča I U 230/2014, ki je podlaga za ponovno odločanje v tej zadevi, napačno, kljub temu da se opira na upravno-sodno prakso. Na tem področju sodna praksa ni enotna, poleg tega pa iz enakosti položajev strank v različnih postopkih (drugi odstavek 14. člena in 22. člena Ustave) ne izhaja prepoved vsakega odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, temveč zahteva, da sodišče odstop od enotne in ustaljene sodne prakse posebej obrazloži. V citirani sodbi je sodišče poudarilo, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila toženka tudi v ponovljenem postopku.

Upravni organ prve stopnje, katerega odločitev je bila s sodbo Upravnega sodišča I U 230/2014 odpravljena in mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, je glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V konkretnem primeru upravni organ temu stališču, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka, kar narekuje odločitev, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Sodišče je torej v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sodbi tožbi ponovno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP, da v zadevi ponovno odloči skladno z napotkom sodišča. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega Pravilnika).