Jedro

Ker sodišče pozna pravo, o pravilni aplikaciji pravnih pravil ne zaslišuje strank; tak dokaz je neprimeren. Zaslišanje je dokazno sredstvo, ki je namenjeno dokazovanju dejstev. Tako je že iz tega razloga jasno, da odgovor na tožbo, da gre v zadevi za pravna vprašanja, ne more voditi v sklep, da je v odgovoru tožena stranka predlagala svoje zaslišanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da sta nična dva sklepa, sprejeta na izredni seji skupščine tožene stranke z dne 24. 2. 2020, s katerima je skupščina tožene stranke razrešila direktorja in zahtevala pridobitev pravnega mnenja odvetnika v zvezi s tožbo bivšega direktorja in dva sklepa, sprejeta na izredni seji skupščine tožene stranke dne 2. 3. 2020, s katerima je skupščina potrdila zapisnik skupščine z dne 24. 2. 2020 in imenovala vršilko dolžnosti direktorja.

2. Zoper zamudno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil stranski intervenient (v nadaljevanju: pritožnik), predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane zamudne sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano zamudno sodbo je mogoče preizkusiti. Pritožnikovi očitki o tem, da iz sodbe ni mogoče razbrati, ali so bili priloženi dokazi morebiti v nasprotju z dejstvi, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi (ali je bila torej podana protispisnost navedb in dokazov v tožbi), so pavšalni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predloženi dokazi niso bili v nasprotju s trditvami o dejstvih (8. točka obrazložitve). Če je pritožnik v nasprotju s tem menil, da protispisnost obstaja, bi to moral v pritožbi konkretizirati; brez tega njegovega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožnik je očital, da ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 318. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZPP. Tožena stranka naj bi na tožbene navedbe obrazloženo odgovorila in v odgovoru zahtevala tudi izvedbo naroka za glavno obravnavo, s tem pa smiselno svoje zaslišanje. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ni bil obrazložen, zato se v skladu s prvim odstavkom 278. člena ZPP šteje, da ni bil vložen. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla: "Ker gre v predmetni zadevi za pravna vprašanja, tožena stranka sodišču predlaga, da na podlagi vestne in strokovne presoje sprejme pravilno in zakonito odločitev." Iz tega zapisa ne izhaja niti, ali tožena stranka tožbenemu zahtevku sploh nasprotuje, še manj ali mu nasprotuje v celoti ali delno, kar je najnižji standard ugovora zoper tožbene navedbe, ki ga je treba navesti v odgovoru na tožbo, da bi ga bilo mogoče šteti za obrazloženega. Z drugačnim naziranjem pritožnik odgovoru na tožbo daje vsebino, ki je ta nima (da so pravna vprašanja za toženo stranko "sporna", kot je navedel pritožnik, iz odgovora ne izhaja).

7. Navedba, da je tožena stranka s citiranim zapisom v odgovoru na tožbo predlagala svoje zaslišanje, je protislovna procesnemu pravilu, da sodišče pozna pravo. Ker sodišče pozna pravo, o pravilni aplikaciji pravnih pravil nedvomno ne zaslišuje strank; tak dokaz je že na prvi pogled neprimeren. Zaslišanje je dokazno sredstvo, ki je namenjeno dokazovanju dejstev. Tako je že iz tega razloga jasno, da odgovor na tožbo, da gre v zadevi za pravna vprašanja (pri čemer ne gre odgovor niti tako daleč, da bi vseboval navedbo, da so med strankama pravna vprašanja sploh sporna), ne more voditi v sklep, da je v odgovoru tožena stranka predlagala svoje zaslišanje. Pritožnik tudi ni predložil nobene sodne odločbe, ki bi potrdila njegovo trditev (s tem pa ovrgla zgoraj pojasnjeni procesni pomen zaslišanja stranke), da je sodna praksa zavzela stališče, da v primeru, ko stranka priznava, da so sporna le pravna vprašanja, to vključuje zahtevo za zaslišanje stranke.

8. Ena temeljnih značilnosti zamudne sodbe je, da se v posledici opustitve (obrazloženega) odgovora na tožbo domneva, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Zaradi te domneve zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Trditve o tem, ali so obstajale dejanske okoliščine (da je stanje pri toženi stranki zahtevalo takojšnjo odločitev), ki bi naj glede na 19. člen Poslovnika o delu skupščine tožene stranke v zvezi z 28. členom Pogodbe o ustanovitvi tožene stranke1 utemeljevale sklic izrednih sej, na katerih so bili sprejeti sporni sklepi, pa so prav trditve o dejanskem stanju, ki ga v pritožbi zoper zamudno sodbo ni mogoče izpodbijati. Tega pritožnik ne more obiti s trditvami, da bi ugotavljanje dejstva, ali je šlo morebiti za okoliščine, ki bi terjale sklic izredne seje, kar je nedvomno v sferi ugotavljanja dejanskega stanja, sodišče prve stopnje moralo izvajati v okviru preizkusa sklepčnosti tožbenega zahtevka po uradni dolžnosti.

9. Na podlagi vsega navedenega je torej neutemeljen pritožbeni očitek, da niso bile podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Z navedbami o domnevni protipravni pasivnosti tožene stranke pritožnik ne more doseči spremembe izpodbijane odločitve. Način, na katerega se je tožena stranka pravdala v obravnavani zadevi, je njena interna stvar.2 Enako velja tudi za nesoglasja med organi (skupščino in poslovodstvom) tožene stranke. Te okoliščine za odločitev višjega sodišča v obravnavani zadevi niso pravno odločilne, zato se višje sodišče do navedb v zvezi z njimi ne bo nadalje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Kar pa zadeva očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa višje sodišče poudarja, da je bil odgovor na tožbo vložen s strani osebe, ki je po podatkih AJPES tedaj bila zakoniti zastopnik tožene stranke. Na ta način ni podan zakonski dejanski stan iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Interna nesoglasja med organi tožene stranke na status zakonitega zastopnika, razviden iz uradnih evidenc, niso vplivala, posledično pa tudi navedbe o tem ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Stranski intervenient, ki se je pritožil, stroškov pritožbe ni priglasil, tožeča stranka, ki je vložila odgovor na pritožbo, pa stroške te vloge krije sama, saj ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.

1 Tožeča stranka je tožbi priložila tako družbeno pogodbo (priloga A2) kot Poslovnik tožene stranke (priloga A7), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. 2 Preprečitev premoženjske škode oziroma morebitna odškodninska odgovornost za slabo pravdanje v nasprotju s pritožbeni navedbami ne morejo biti relevantni pritožbeni razlogi v tej zadevi.