Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost postopka ugotavljanja dejanskega stanja in (objektivno sprejemljivo) argumentacijo, kar je edino predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa ponovno neposredno preizkušanje dejanske podlage spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 75868/2011 z dne 2. 6. 2011 v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 228,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec, ki poudarja, da je med celotnim postopkom vztrajal, da za navedeni škodni dogodek ne odgovarja, ker v relevantnem času s svojim vozilom ni upravljal. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo ZSV 111/2009 z dne 22. 12. 2011 razsodilo, da se toženčevi zahtevi za sodno varstvo ugodi, ker ni dokazov, da je toženec v času škodnega dogodka dejansko vozil svoje vozilo. Res pravdno sodišče na tako odločbo ni vezano, vendar ni mogoče mimo dejstva, da tožencu v prekrškovnem postopku ni bilo moč dokazati, da naj bi on dejansko vozil s svojim vozilom, ker je njegovo vozilo v celoti zgorelo. V potrditev okoliščin, kje se je točno toženec nahajal tistega večera, je predlagal dokaz z zaslišanjem prič, vse znance, ki so bili takrat skupaj z njim prisotni na festivalu narodnih noš. Nobena od prič ni potrdila, da je bil toženec tisti, ki je na dan škodnih dogodkov vozil svoje vozilo. Izpodbijana sodba temelji le na podlagi nekih posrednih dokazov, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da toženec ni uspel izkazati ekskulpacijskih razlogov, ki bi ga razbremenjevali plačila regresnega zahtevka tožnice. Ta zaključek je v celoti nepravilen in v nasprotju s stanjem spisa, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Vse priče so namreč skladno in prepričljivo izpovedale, da so bile skupaj s tožencem prisotne na festivalu narodnih noš in so od trenutka, ko je toženec ugotovil, da ne razpolaga s ključi avtomobila, tožencu vsaka po svojih močeh pomagale pri iskanju ključev. Od samega škodnega dogodka je minilo že precej časa, zaradi česar se določene priče vseh podrobnosti v okviru poteka dogodkov na dan 13. 9. 2008 ne morejo natančno spominjati. Ne glede na to, pa so vse zaslišane priče skladno izpovedale, da toženca niso videle pri upravljanju vozila po trenutku, ko je prišel na festival narodnih noš. Priča K. je prepričljivo izpovedal, da je videl neposredno pred škodnim dogodkom toženčev avtomobil, ki je divjal po ulicah Kamnika, na kar je priča toženca tudi opozorila, vendar je takrat toženec panično reagiral in dejal, da mu je bilo vozilo odtujeno in mu vrgel telefon dol. Takšno reakcijo toženca sodišče napačno interpretira in arbitrarno sklepa o načinu toženčevega ravnanja. Toženec je jasno povedal, da je bil v času festivala v alkoholiziranem stanju in da je seznanitev z dejstvom, da se vozilo ne nahaja več na mestu, kjer ga je toženec nazadnje pustil, zanj predstavljalo velik šok in zbeganost. Tudi priča H. S. je povedal, da ga je toženec panično spraševal, ali je on dvignil njegov avto v zrak, kar je logična posledica tega, da je bil toženec zelo paničen. Sklicevanje sodišča, da ker toženec ni podal prijave, da mu je bilo vozilo ukradeno, da je to razlog, zakaj tožencu ne verjame, ni na mestu. Absurden in neživljenjski je zaključek sodišča, da iz dejstva, da so tako toženec kot njegovi znanci iskali ključe, ne izhaja tudi dejstvo, da bi toženec ključe tudi dejansko izgubil. Sodišču se zdi nemogoč zaključek, da naj bi tretja oseba našla tako ključe kot tudi samo vozilo, vendar je dejstvo, da to ni nemogoče in sodišče spet sklepa na podlagi posrednih dokazov in nekih nemogočih domnev. Najditelju ključev sploh ni bilo težko najti toženčevega vozila, saj ga je pustil neposredno ob samem prireditvenem prostoru. Sodišče se tudi ni opredelilo do same višine zahtevka in navedlo, da ji toženec ni oporekal. Glede na vztrajanje, da ni vozil vozila v času nastanka škodnega dogodka, na drugačen način niti ni mogel prerekati višine tožbenega zahtevka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlaga predmetnega spora predstavlja 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), po katerem ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja med drugim tudi, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Zavarovanec izgubi pravico iz zavarovanja tudi v primeru, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz poročila PP Ljubljana, ki ga je pravilno štelo za javno listino, za katero se domneva, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Pravilen je tudi zaključek sodišča, da tožencu ni uspelo dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje kot absurdno, neživljenjsko in temelječo le na posrednih dokazih. Res je, da so vse s strani toženca predlagane priče izpovedovale enako in sicer, da je toženec na prireditvenem prostoru opazil, da je izgubil ključ avtomobila in da so mu ga pomagali iskati, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in napravilo prepričljivo, logično in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj je toženčeva teza, kljub relativno(1) enotnim izpovedbam prič, neprepričljiva. Tudi po mnenju višjega sodišča je ob dejstvu, da je bilo takrat v Kamniku veliko ljudi in avtomobilov zaradi prireditve, verjetnost, da bi neznana oseba našla ključ toženčevega avtomobila nato pa še ustrezen avtomobil, in z njim povzročila po Kamniku serijo zaporednih prometnih nesreč(2) premajhna, da bi toženec uspel izpodbiti domnevo resničnosti dejstev iz policijskega zapisnika. Manj verjetno je tudi, da se je toženec, kljub temu, da Kamnika ne pozna, odločil sam poiskati avto, ne da bi krajo prijavil. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam prič, še ne pomeni, da je dokazna ocena arbitrarna in da temelji na „nekih posrednih dokazih“ in „nemogočih domnevah sodišča“. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, tudi izpovedbo toženca in sicer kot neprepričljivo, za tako oceno pa navedlo tudi potrebne razloge. Med drugim mu ni verjelo, da je policistoma, ki sta toženca kasneje izsledila(3), povedal, da mu je bil avto odtujen. Logičen in izkustveno sprejemljiv je zaključek sodišča, da verjame policistoma, ki sta zanikala, da bi jima toženec to povedal, (tudi) zato, ker so bile okoliščine obravnavanega dogodka neobičajne in si ga je policist dobro zapomnil. Kot izhaja iz zapisnika, je toženec je odklonil preizkus alkoholiziranosti (kar ni sporno) in izjavil, da ne bo nič podpisal, ker je doma spal. 8. Zaradi navedenih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost postopka ugotavljanja dejanskega stanja in (objektivno sprejemljivo) argumentacijo, kar je edino predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja(4), ne pa ponovno neposredno preizkušanje dejanske podlage spora

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da toženec ni obrazloženo zanikal dejstev v zvezi z višino škode in jih utemeljeno štelo za priznana na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Zmotno je stališče pritožbe, da toženec zato, ker je nasprotoval podlagi zahtevka (vztrajal pri tem, da ni vozil v času škodnega dogodka), niti ni mogel bolj obrazloženo prerekati višine tožbenega zahtevka.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je tudi med izpovedbami prič zaznalo nekatera neskladja, nekatere priče pa se dogodkov niso več dobro spomnile in jim zato odreklo verodostojnost, kar pritožba graja.

(2) Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženčev osebni avtomobil najprej zadel v kovinski stebriček na izvozu iz parkirišča, nato s polnim plinom zapeljal na dvorišče ene od hiš in brez zaviranja trčil v prvi osebni avtomobil, nato pri speljevanju z dvorišča zadel v naslednjega, nato pa še v stopnišče hiše. V nadaljevanju vožnje je zadel še v dva avtomobila in v en prometni znak. Nazadnje je avto obstal na dvorišču ene od hiš in zagorel, s tem pa povzročil škodo na zraven parkiranem osebnem vozilu in na reklamnem panoju.

(3) Ki so bili klicani na intervencijo, ker se je toženec nedostojno vedel do A. T. in H. S. (4) Glej Ude, Betetto et. al., Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 1. knjiga, stran 93.