Jedro

Prvostopenjski organ je za nova dejstva izvedel dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik in poročilo o opravljenem inšpekcijskem nadzoru. Navedeno je prejel dne 10. 7. 2012, takrat se je seznanil z novimi dejstvi, torej je bila izpodbijana odločba izdana znotraj trimesečnega subjektivnega roka, ki ga določa ZKme-1 za začetek obnove postopka.

Sporni reklamni material ni ustrezal zahtevi iz tretjega odstavka Uredbe o ureditvi trga z vinom in javnemu pozivu, kar v posledici pomeni, da stroški, ki izhajajo iz nepopolnega reklamnega materiala, niso upravičeni. Sporni računi so temeljili na artiklih, ki niso imeli označenega porekla in jih torej organ v postopku odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov za izvedene dejavnosti iz programa tožniku ne bi smel priznati. Dejstvo, da je obstajal promocijski material brez oznake porekla, za katerega je tožnik zahteval upravičene stroške, pa je novo dejstvo, kot ga opredeljuje 1. točka 260. člena ZUP, saj je obstajalo že v času odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov, prvostopenjski organ pa zanj ni vedel, ker je zahtevek presojal zgolj na podlagi predloženih računov. To pa ne pomeni, da obveza tožnika, da reklamni material promovira, kot je določeno v javnem pozivu, ni obstajala. Tožnik torej tudi nima prav, da gre v obravnavanem primeru za novo presojo dejstev in dokazov, ki so obstajali že v prvotnem postopku in ki so bili prvostopenjskemu organu na razpolago.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek odobritve nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav tožnika, končan z odločbo št. 33041-12/2008-17 z dne 11. 6. 2010, v obsegu, da se glede na nova dejstva ponovno ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev in pravilna višina dodeljenih sredstev; v 2. točki v celoti odpravil odločbo Agencije, št. 33041-12/2008-17 z dne 11. 6. 2010; v 3. točki odločil, da v obnovljenem postopku tožniku odobri nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 14.769,24 EUR; v 4. točki zavrnil zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 1.755,76 EUR; v 5. točki odločil, da ker so bila na podlagi odločbe, št. 33041-12/2008-17 z dne 11. 6. 2010, tožniku že izplačana sredstva iz naslova ukrepa v višini 16.525,00 EUR, mora tožnik vrniti preveč izplačana sredstva v višini 1.755,76 EUR; v 6. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve; ter v 7. točki, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo z dne 11. 6. 2010 odobril nepovratna sredstva iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 16.525,00 EUR. Za izvrševanje pregledov na področju dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav je pristojna Carinska uprava RS (v nadaljevanju CURS). Dne 10. 7. 2012 je bil prvostopni organ z dopisom CURS ter priloženim zapisnikom o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 5. 2012 in priloženim poročilom o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta (ES) 485/2008 z dne 10. 7. 2012 obveščen o ugotovitvah pri inšpekcijskem nadzoru v zvezi s kontrolo izplačila sredstev iz ukrepa. Na podlagi navedenega zapisnika je prvostopni organ ugotovil, da tožnik za del zahtevka, za katerega je uveljavljal pravico do nepovratnih sredstev, ni bil upravičen, ker je bilo naknadno ugotovljeno, da je kršil 33. člen Uredbe o ureditvi trga z vinom (Uredba). V primeru, da bi bila ta dejstva znana ob izdaji odločbe, tožnik ne bi prejel sredstev iz naslova ukrepa za celoten zahtevek. Reklamni material (vizitke, majice, vrečke) po računih A., št. 10-01-035-11/2010, 10-03-061-165/2010, 10-03-121-133/2010, B., št. 09-12-220-090120890, ter C., št. 09-12-217-2121/09, so namreč brez ustrezne oznake porekla vina. Ker je tožnik predložil račune za reklamni material, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da tem pogojem ne zadostuje, se računi zavrnejo. Že izplačana sredstva v višini 1.755,76 EUR mora tožnik vrniti na tam navedeni račun.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika in zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnil, s sklepom pa zavrnil tožnikov zahtevek za povračilo stroškov upravne takse.

Tožnik je v tožbi navedel, da je že v pritožbi ugovarjal, da razlogov za obnovo postopka ni, saj v postopku pred CURS ni bila ugotovljena nenamenska poraba sredstev, ki so bila odobrena. Odločba CURS ne obstoja in gre le za mnenje CURS, ki pa ni relevantno za obnovo postopka. Organa sta lahko ugotavljala izpolnjevanje pogoja obstoja obnovitvenega razloga, vendar so zaključki zmotni. Kar se roka tiče, je ta po mnenju tožnika zamujen. Zahteval je, da toženka navede konkretno, kdaj je prvostopni organ prejel obvestilo CURS, torej ali je res izvedel za nova dejstva dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik. Tožnik namreč poročila CURS in dopisa z dne 10. 7. 2012 ni prejel, čeprav je v postopku pred CURS podal pripombe. Poleg tega bi toženka morala pojasniti, kako je prišla do zaključka, da je podan obnovitveni razlog – nova dejstva. Ne drži navedba, da prvostopni organ ni imel na voljo dejanskih spornih artiklov oziroma vsaj fotografij teh artiklov. Dejstvo je, da je prvostopni organ priznal račune v postopku, ki je bil z izpodbijano odločbo obnovljen in teh računov ni izločil. Obnovitveni razlog - nov dokaz, ki je obstajal že v prvotnem postopku, torej ne obstoja. Nova presoja dejstev in tudi dokazov, ki so obstajali v prvotnem postopku in ki so že bili na razpolago, objektivno ne more predstavljati obnovitvenega razloga, kot ne more biti obnovitveni razlog tudi napačna presoja ali tolmačenje Uredbe, na katero se organ sklicuje. Toženka je v identičnih postopkih glede obnovitvenega razloga (nova dejstva) na pritožbo tožnika zavzela popolnoma drugačno stališče. Tudi v konkretnem primeru velja isto. Izločitev stroška za reklamni material na podlagi 33. člena Uredbe je absurdna, saj gre za napačno uporabo predpisa. Tožnik je uveljavljal strošek (za vizitke, vrečke in majice) po računih dobaviteljev kot del promocijske dejavnosti in je ta del promocijske dejavnosti oziroma račune prijavil. Zahteva, da bi bila na vizitkah, majicah in vrečkah oznaka porekla v enotni promocijski dejavnosti z vinom, na katerem je poreklo nesporno označeno, je namreč nevzdržna in nima podlage v citirani uredbi. Pravilna oziroma nepravilna uporaba predpisa pa ni obnovitveni razlog, na katerega se odločba sklicuje. Predlagal je, da sodišče poleg vpogleda v tam navedene dokumente zasliši še D.D., enega od direktorjev tožnika. Tožnik je zahteval opravo glavne obravnave po 51. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), z izvedbo predlaganih dokazov, da sodišče nato tožbi ugodi, odpravi obe izpodbijani odločbi, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo posebej poudarila, da konkretne zadeve ne gre enačiti s preostalimi zadevami tožnika, kjer je bilo ugotovljeno, da nova dejstva in dokazi kot obnovitveni razlog niso obstajali. V zvezi z ugovori glede zamujenega roka pa dodaja, da je bilo poročilo izdano šele dne 10. 7. 2012, kar pomeni, da do takrat ni obstajalo in ga zato prvostopni organ pred tem datumom že po naravi stvari ni mogel sprejeti. Vztrajala je pri odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev o obnovi postopka odobritve nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav, ki je bil končan z odločbo, št. 33041-12/2008-17 z dne 11. 6. 2010, v obsegu, da se glede na nova dejstva ponovno ugotovi upravičenost do dodelitve sredstev in pravilna višina dodeljenih sredstev ter se nato v posledici odpravi prvostopna odločba, št. 33041-12/2008-17 z dne 11. 6. 2010. V obnovljenem postopku je organ tožniku odobril nepovratna sredstva iz naslova ukrepa v višini 14.769,24 EUR, kar pomeni, da mu je zavrnil zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova ukrepa v višini 1.755,76 EUR, kar je tožnik dolžan vrniti na račun prvostopnega organa.

Po tretjem odstavku 45. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) lahko pristojni organ začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek. Tožnik ugovarja, da je rok zamujen. Po drugem odstavku 263. člena ZUP, v primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, začne teči rok za organ od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ izve za nova dejstva oziroma dokaze. Četrti odstavek 263. člena ZUP določa objektivni rok treh let od dokončnosti odločbe. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopni organ za nova dejstva izvedel dne 10. 7. 2012, ko mu je bil omogočen vpogled v zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 5. 2012 in poročilo o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta (ES) 485/2008, št. DT 0610-55/2011-41 z dne 10. 7. 2012. Navedeno je prejel dne 10. 7. 2012, takrat se je seznanil z novimi dejstvi, torej je bila izpodbijana odločba izdana znotraj trimesečnega subjektivnega roka, ki ga določa ZKme-1 za začetek obnove postopka. Za drugačno štetje roka tožnik ni ponudil nobenih dokazov, iz spisa pa tudi ne izhajajo.

V skladu s (v času objave razpisa veljavnim) 33. členom Uredbe o ureditvi trga z vinom se uvede podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav za dejavnosti: - objava oglasov v medijih; - izdelava reklamnega gradiva za prodor na trge tretjih držav; - udeležba na mednarodnih sejmih in drugih mednarodnih dogodkih; - izdelava raziskav trga tretjih držav; - organizacija seminarjev za novinarje, uvoznike, strokovno javnost in potrošnike tretjih držav. Podpora se dodeli za povrnitev upravičenih stroškov v zvezi z zasnovo, izvedbo in objavo posamezne dejavnosti. Promocija, ki je predmet podpore, se mora nanašati na kakovostno in namizno vino z oznako porekla, pridelano v Republiki Sloveniji, na prikaz značilnosti vinorodnih območij Republike Slovenije in sort vinske trte, pridelane v Republiki Sloveniji ter na povezave tega trga s kulinariko, vinsko arhitekturo in vinskim turizmom. Oznaka porekla vina mora biti del promocijske dejavnosti. Na podlagi citirane določbe Uredbe je bil objavljen javni poziv, ki je med merili za izključitev predpisoval, da je obvezujoče, da se pri izvajanju dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav na materialih, namenjenih promociji, pojavi oznaka porekla vina, ki je predmet promocije.

Na podlagi javnega poziva je tožnik vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav – Hrvaška, o kateri je prvostopni organ odločil z odločbo, št. 33041-12/2008/4 z dne 28. 11. 2008, in tožniku za vinsko leto 2009/2010 odobril nepovratna sredstva v višini do največ 32.115,50 EUR. Tožnik je dne 20. 4. 2009 na podlagi prvega odstavka 33.b člena Uredbe na prvostopni organ vložil zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za dejavnosti iz programa promocije vina, izvedene med 1. avgustom preteklega leta in 31. marcem tekočega leta, ter zahteval izplačilo sredstev v skupni višini 16.531,25 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik predložil popolno vlogo v skladu s prvim in drugim odstavkom 33.b člena Uredbe ter javnim pozivom, zato je organ na osnovi predloženega zahtevka, poročila o izvedbi posameznih dejavnosti, kopij računov za upravičene stroške in dokazil o plačilu računov odločil, da je tožnik upravičen do podpore za povrnitev upravičenih stroškov za izvedene dejavnosti, v zahtevani višini (razen v presežku 6,25 EUR, ker je bilo tožniku odobreno z odločbo z dne 28. 11. 2008 za isti znesek manj sredstev), določeni v 1. točki izreka, oziroma 50 % vseh upravičenih stroškov z odločbo z dne 11. 6. 2010. Navedena odločba je predmet obnovitvenega postopka.

CURS je kot pristojni organ opravil inšpekcijski nadzor upravičenosti sofinanciranja dejavnosti za promocijo vina na tretjih trgih držav pri tožniku. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru ter poročila o inšpekcijskem nadzoru v skladu z Uredbo Sveta ES 485/2008, ki ga je prvostopni organ prejel s strani CURS 10. 7. 2012, tako izhaja, da je bil reklamni material (majice, vrečke, vizitke) po računih A., št. 10-01-035-11/2010, 10-03-061-165/2010, 10-03-121-133/2010, B., št. 09-12-220-090120890, ter C., št. 09-12-217-2121/09, brez ustrezne oznake porekla vina, kar je ugotovil pri fizičnem pregledu materiala, ki ga je tožnik še posedoval oziroma pri pregledu slikovnega gradiva, ki je služilo kot dopolnitev opisa poslovnega dogodka, navedenega na posameznih računih. Na reklamnem materialu ni bilo oznake porekla, temveč zgolj navedba „vina E.“ oziroma „www.X.net“. Sporno med strankama je, ali navedeno dejstvo predstavlja novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Novo dejstvo oziroma nov dokaz (1. točka 260. člena ZUP) morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo – oziroma dokaz – navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Iz podatkov spisa izhaja, da se je dne 21. 4. 2010, ko je prvostopni organ prejel zahtevek za povrnitev upravičenih stroškov za promocijo vina na tretjih trgih, del zahtevka nanašal tudi na izdelavo reklamnega gradiva v višini 6.355,76 EUR. Sporne račune je tožnik poslal kot prilogo k zahtevku za izplačilo. Iz predloženih računov je razvidno, da so na njih zgolj opisni podatki o artiklih (npr. promocijske majice, tisk in priprava vizitk, vrečke creative, vrečke...) in številčni podatki (cena, količina), ni pa k navedenim računom priloženega slikovnega oziroma drugega dokaznega materiala, iz katerega bi lahko prvostopni organ pred izdajo odločbe z dne 11. 6. 2010 ugotovil, da zadevni promocijski material nima oznake porekla.

Tožnik ugovarja, da gre pri izločitvi spornega stroška za reklamni material za napačno uporabo predpisa, tj. 33. člena Uredbe. Po mnenju tožnika je zahteva, da bi bila na vizitkah, majicah in vrečkah oznaka porekla v enotni promocijski dejavnosti z vinom, na katerem je poreklo neposredno označeno, nevzdržna in nima podlage v citirani uredbi. Sodišče ugovoru tožnika ne more slediti. Iz citiranega tretjega odstavka 33. člena Uredbe izhaja, da mora biti oznaka porekla vina del promocijske dejavnosti. Obseg promocijske dejavnosti izhaja iz prvega odstavka 33. člena Uredbe, pri čemer druga alineja določa, da obsega tudi izdelavo reklamnega gradiva, kamor se lahko uvrsti tudi sporne majice, vizitke in vrečke. Enako kot v Uredbi je izhajalo iz javnega poziva, kjer je bilo med merili za izključitev navedeno, da je obvezujoče, da se pri izvajanju dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav na materialih, namenjenih promociji, pojavi oznaka porekla vina, ki je predmet promocije. Tožnik torej nima prav, da stališče organa nima podlage v Uredbi, zaradi česar sodišče organu pritrjuje, da sporni reklamni material ni ustrezal zahtevi iz tretjega odstavka Uredbe in javnemu pozivu, kar v posledici pomeni, da stroški, ki izhajajo iz nepopolnega reklamnega materiala, niso upravičeni.

Iz podatkov v upravnih spisih nadalje izhaja, da k spornim računom tožnik ni predložil nikakršnega slikovnega oziroma drugega dokaznega materiala, da bi lahko organ pred izdajo sporne odločbe ugotovil, da promocijski material nima oznake porekla. Tega tudi ni bil dolžan glede na drugi odstavek 33.b člena Uredbe. Vloga tožnika, s katero je ta zahteval dne 20. 4. 2009 izplačilo sredstev, je bila popolna (odstavek 10). Nesporno pa je, da je tožnik ob vložitvi vloge za odobritev programa promocije podal izjavo, da je seznanjen z določbami Uredbe in javnega poziva, katerega del je bila tudi sedaj sporna obveza. V zvezi z zgoraj navedenim sodišče zato zavrača ugovor tožnika, da je prvostopni organ imel na voljo sporne artikle oziroma fotografije artiklov v postopku izdaje odločbe, ki je predmet obnove. Tožnik tudi ni dokazal, da bi sporne artikle in fotografije organu ob predloženih računih predložil. Sporni računi so torej temeljili na artiklih, ki niso imeli označenega porekla in jih torej organ v postopku odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov za izvedene dejavnosti iz programa tožniku ne bi smel priznati. Dejstvo, da je obstajal promocijski material brez oznake porekla, za katerega je tožnik zahteval upravičene stroške, pa je novo dejstvo, kot ga opredeljuje 1. točka 260. člena ZUP, saj je obstajalo že v času odločanja o zahtevku za povrnitev upravičenih stroškov, organ pa zanj ni vedel, ker je zahtevek presojal zgolj na podlagi predloženih računov. To pa ne pomeni, da obveza tožnika, da reklamni material promovira, kot je določeno v javnem pozivu, ni obstajala. Tožnik torej tudi nima prav, da gre v obravnavanem primeru za novo presojo dejstev in dokazov, ki so obstajali že v prvotnem postopku in ki so bili prvostopnemu organu na razpolago.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče ni upoštevalo predloga tožnika, da v obravnavani zadevi razsodi na glavni obravnavi, ker meni, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno upoštevano materialno pravo ter pravila postopka. Ponovna izvedba dokazov, ki so bili že presojani v postopku pred upravnim organom, zato ni potrebna. Predlagano zaslišanje direktorja pa glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ni relevanten dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, sploh ne v smeri, kot je predlagan (o tolmačenju prvostopnega organa glede uporabe Uredbe).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.