Jedro

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo s podržavljenjem premoženja ukinjena, in da ni pravne kontinuitete med njo in sedanjo Gospodarsko zbornico Slovenije.

V zvezi s pravnim nasledstvom pravnih oseb kot upravičencev do denacionalizacije je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U- I- 225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98), navedlo, da mora biti izpolnjen pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnine v A, B 10, stoječe na parc. št. 65/13 k.o. B. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 157 k.o. C (sedaj k.o. B) razvidno, da je bila na nepremičnini parc. št. 65/13 do vknjižbe na podlagi uredbe o prenehanju Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani (Uradni list LRS, št. 21/48), vknjižena lastninska pravica v korist Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani. Na podlagi navedene uredbe, v zvezi z odločbo ministrov za komunalne zadeve ter za trgovino in preskrbo z dne 12. 7. 1948, se je na celotnem vložku št. 157 k.o. C vknjižila lastninska pravica za Splošno ljudsko premoženje, ki ga upravlja Ministrstvo za finance LRS. Iz navedenega zemljiškoknjižnega izpiska je nadalje razvidno, da se je na podlagi odločbe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS z dne 6. 5. 1953, pri navedenem vložku zaznamovalo, da nepremičnino upravlja Trgovinska zbornica LRS v A. Z odločbo Oddelka za splošne zadeve Skupščine Občine A z dne 25. 10. 1979, se je nato izbrisala zaznamba upravnega organa Trgovske zbornice LRS v A in se je kot imetnik pravice uporabe vknjižila Socialistična Republika Slovenija. Tožena stranka ugotavlja, da Republika Slovenija, ki je zavezanka v tem denacionalizacijskem postopku, vrnitvi nepremičnine nasprotuje, ker Gospodarska zbornica Slovenije ni pravna naslednica nekdanje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Po mnenju tožene stranke namreč Gospodarska zbornica Slovenije kot pravna oseba ni dokazala pravne kontinuitete po takratni Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi navedene uredbe, kot splošnega pravnega akta. S tem aktom je bila po mnenju tožene stranke nedvomno pretrgana vsaka pravna kontinuiteta do novih pravnih oseb, katerih vsebinsko delovanje naj bi izhajalo iz delovanja Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Gospodarska zbornica Slovenije pa je oseba javnega prava, ustanovljena z Zakonom o Gospodarski zbornici Slovenije. Navedeni zakon pa v nobeni določbi ne ureja pravne statusne kontinuitete do prejšnje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani in tega tudi niso uredili predhodni zakoni, ki jih tožeča stranka navaja kot dokaz o svojem pravnem nasledstvu po prejšnji Zbornici za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Z navedenimi zakoni je bila po ugotovitvi tožene stranke pretrgana ne samo pravna kontinuiteta, temveč tudi sama vsebina, saj je bivša Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani nedvomno bila združenje subjektov z zasebnim in ne družbenim premoženjem, kar je bilo sicer značilno za vse oblike kasnejšega združevanja v obliki "zbornic". Spremembe glede organa upravljanja na nepremičnini v splošnem ljudskem premoženju pa niso pravna podlaga za ugotavljanje oz. spremembo statusnega pravnega nasledstva, saj je bil le spremenjen organ upravljanja. Sklicevanje tožeče stranke na Zakon o zadrugah tožena stranka tudi ne more upoštevati, saj je ta zakon dal status pravnega nasledstva oz. status upravičenca le v tem zakonu določenim zadružnim organizacijam, navedenim v 65., 66. in 67. členu. Ker upravni organ odloča le po zakonu, in ker tožeče stranke niti Zakon o zadrugah niti drug zakon ne določa izrecno kot upravičenke do vrnitve premoženja, ji tega statusa tudi ne more dati tožena stranka "ob smiselni uporabi zakona" z upravno odločbo. Ker pravna kontinuiteta tožeče stranke do bivše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani ni podana, tožeča stranka ni denacionalizacijska upravičenka in je po mnenju tožene stranke zato treba njen zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno in preuranjeno zaključila, da ni podana pravna kontinuiteta med njo in bivšo Zbornico za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Pravna kontinuiteta ni samo razmerje med zadnjim in prvim, pač pa je tudi povezanost med vsemi členi v verigi subjektov. Tožena stranka je spregledala dejstvo, da je vmesni člen Trgovinska zbornica Slovenije, ki je ponovno zaživela v letu 1952 oziroma 1953. Po likvidaciji Zbornice za trgovino, obrt in industrijo so cilji in naloge, ki so se do tedaj zasledovali v tej zbornici, prešli na trgovinske zbornice oziroma Trgovinsko zbornico LRS. Tedanja oblast je sicer dajala poudarek drugačnim družbenim in gospodarsko političnim razmeram, vendar to po mnenju tožeče stranke pravno ni pomembno. Pomembno je, da so pravila združevanja trgovcev vsebovala določila, da se premoženje v primeru likvidacije prenese na podobna združenja in ni pomembno, če ta prehod ni bil takojšen. Pomembno je, da je do njega prišlo in da so prav Trgovinsko zbornico LRS šteli kot naravno in pravno naslednico prejšnjih združenj trgovcev oziroma Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Tožena stranka bi pri svoji odločitvi morala upoštevati pravila, ki jih je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo imela glede usode premoženja v primeru prenehanja in ugotavljati, ali in kdo je glede na ta pravila njen pravni naslednik. Arhivski zapisniki iz leta 1953 kažejo na to, da je premoženje bivše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo vendarle prešlo na naslednico Trgovinsko zbornico LRS. Dokler tožena stranka ne naredi tega preizkusa, odločba ne more biti zakonita. Tožeča stranka meni, da je tudi zgrešeno stališče tožene stranke, da je bila pravna kontinuiteta pretrgana zato, ker je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo ukinjena z uredbo, kot splošnim predpisom. Tožena stranka tudi ni upoštevala dejstva, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo prav tako javno pravnega značaja z obveznim članstvom. Zato tudi ne more biti upoštevana kot razlog za zavrnitev zahtevka razlika v obliki lastnine. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče samo spremeni izpodbijano odločbo in ugodi njenemu denacionalizacijskemu zahtevku za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali je tožeča stranka pravna naslednica podržavljene Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, v katere premoženju je bila nepremičnina B 10 v A, ki je bila ob podržavljenju vpisana pri vl. št. 157 k.o. C. Po določbi 9 a. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl in 11/01 - odl. US) je pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen, denacionalizacijska upravičenka, če je vlogo za denacionalizacijo vložila do 13. 5. 1995, če je imela v času podržavljenja sedež na ozemlju Republike Slovenije, če je ona ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Zmotna je trditev tožeče stranke, da je pravna naslednica bivše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila navedena pravna oseba z uredbo Vlade LRS, ki je začela veljati 11. 5. 1948, ukinjena, njeno premoženje pa je, kot je bilo določeno v 1. členu uredbe, postalo splošno ljudsko premoženje in je prešlo v upravo Ljudske Republike Slovenije. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je bila Zbornica za trgovino, obrt in industrijo s podržavljenjem premoženja ukinjena, in da ni pravne kontinuitete med njo in sedanjo Gospodarsko zbornico Slovenije. Po presoji sodišča namreč ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi bila kontinuiteta med bivšo Zbornico za trgovino, obrt in industrijo in tožečo stranko izkazana, ker naj bi bila vmesni člen v verigi subjektov, v letu 1953 ustanovljena Trgovinska zbornica LRS. Neutemeljeni so tudi ugovori tožeče stranke, da naj bi obstojala pravna kontinuiteta med navedenima subjektoma že zato, ker sta oba zasledovala iste cilje in opravljala iste naloge, pa tudi premoženje bivše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo naj bi v letu 1953 prešlo na Trgovinsko zbornico LRS. V zvezi s pravnim nasledstvom pravnih oseb kot upravičencev do denacionalizacije je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U- I- 225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98), navedlo, da mora biti izpolnjen pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register. V obravnavani zadevi, ko iz podatkov v upravnih spisih nedvomno izhaja, da je bila bivša Zbornica za trgovino, obrt in industrijo leta 1948 ukinjena, zato ni mogoče govoriti o statusnih spremembah, na primer o združitvi dveh pravnih subjektov ali o pripojitvi enega pravnega subjekta k drugem, ki bi narekovale uporabo pravil o pravnem nasledstvu. Pravno nasledstvo pravnih oseb se namreč tudi v postopkih denacionalizacije ugotavlja na podlagi veljavnih statusnih pravil za posamezno vrsto pravnih subjektov. Ker se lastnost pravne osebe določa z njenim statusnim opredeljevanjem, po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v cit. odločbi, zato ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Tudi če gre za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, po mnenju Ustavnega sodišča to še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu. Glede na navedeno tudi če bi tožeča stranka bila naslednica premoženja bivše Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, statusnopravno ni njena pravna naslednica. Sodišče zato soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožeče stranke ni šteti za denacionalizacijsko upravičenko po 9. a členu ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.