Jedro

Toženec je z dokončno in pravnomočno odločbo odločil, da tožnici pravica do denarnega nadomestila miruje od 21. 5. 2008 do 2. 10. 2008 zaradi prejemanja nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, nato pa je s kasnejšo odločbo odločil, da ji mirovanje preneha z dnem 21. 8. 2008, ker v Sloveniji nima urejenega bivanja. Za takšen poseg v pravnomočno in dokončno odločbo toženec ni imel podlage, saj ni izvedel postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je odločba o prenehanju mirovanja nezakonita in se odpravi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 8. 2010 in št. ... z dne 3. 6. 2010. Tožba se v delu, kjer tožnica zahteva priznanje pravice do denarnega nadomestila oziroma, da ji pravica miruje, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. št. ... z dne 23. 8. 2010 in št. ... z dne 3. 6. 2010 ter da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo oziroma do mirovanja pravice.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je v Republiki Sloveniji začasno prebivala od leta 2003 dalje. Bila je redno zaposlena in si je tudi kupila stanovanje v A. na naslovu B. 37. V letu 2008 je psihično zbolela in zaradi tega postala nezmožna za vsako delo. Upravna enota v C. pa ji je v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o tujcih odrekla pravico do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Predložila jim je zdravstveno dokumentacijo o poteku zdravljenja v Psihiatrični bolnišnici v D.. Na podlagi tega so ji izdali kratkotrajna dovoljenja, dvakrat za en mesec, tretjič za 19 dni in nazadnje za 2 dni in sicer do 21. 8. 2008. Tej nezakonitosti je sledil Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki ji ni izplačal bolniškega nadomestila za čas upravičene zadržanosti od dela za tri mesece. Leta 2010 pa so ji poslali odločbo za nazaj z retroaktivno veljavnostjo od 22. 8. 2008. Tudi tožena stranka se je oprla na nezakonito odločbo Upravne enote v zvezi z začasnim bivanjem v Republiki Sloveniji. Zavod RS za zaposlovanje ji je z odločbo z dne 23. 8. 2010 odrekel pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Prvostopenjsko sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je sledilo nezakonitim odločbam Upravne enote, ki ni upoštevala humanitarnih razlogov za podaljšanje dovoljenja za bivanje. Sedaj si ponovno ureja dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma spremembo tako, da se razveljavi (pravilno odpravi) odločbo tožene stranke z dne 23. 8. 2010 ter da se ji prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 11. 6. 2008 dalje oziroma podrejeno, da ji pravica do denarnega nadomstila miruje do ureditve statusa stalnega ali začasnega bivanja v Republiki Sloveniji.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnica od 21. 8. 2008 dalje nima urejenega bivališča v Republiki Sloveniji. S tem tožnica, ki je hrvaška državljanka, ne izpolnjuje več pogojev za mirovanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo po določbi 33. člena Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško določa, da se nadomestilo med brezposelnostjo ne izplačuje v drugo državo pogodbenico. Tožena stranka meni, da je pritožba tožnice neutemeljena, saj je sodišče v popolnosti ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Za odločitev v tem sporu je bistvena ugotovitev, ali je imela tožnica od 22. 8. 2008 dalje v Sloveniji urejeno prebivališče. Brez urejenega prebivališča namreč ne bi bila upravičena do izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. opr. št. ... z dne 23. 8. 2010, v zvezi z prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 6. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnici od 21. 8. 2008 dalje preneha mirovanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ugotovljeno z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 16. 9. 2008. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožena stranka z odločbo št. ... odpravila in nadomestila odločbo št. ... z dne 18. 8. 2008 s katero je bilo odločeno, da se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas 0 mesecev in 21 dni in sicer od 1. 8. 2008 do 21. 8. 2008. Tožena stranka je nadalje izrekla, da tožnici pravica do denarnega nadomestila miruje od 21. 5. 2008 do 2. 10. 2008, zaradi izpolnitve pogojev do prejemanja nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnici je bilo naloženo, da mesečno za pretekli mesec predloži zdravniško dokumentacijo (bolniški list – potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela), iz katere je razvidna nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov, na podlagi katere bo zavod lahko izplačal nadomestilo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da je tožnica hrvaška državljanka in da je imela v Republiki Sloveniji urejeno začasno prebivališče do 21. 8. 2008. Za čas od 22. 8. 2008 dalje pa naj ne bi imela urejenega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je odločitev, da tožnici od 21. 8. 2008 dalje preneha mirovanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo sprejela ob sklicevanju na določbo 8. alineje 1. odstavka 33. člena ZZZPB, kjer je določeno, da pravica do denarnega nadomestila miruje v času, ko zavarovanec ne prebiva v Republiki Sloveniji, razen, če mednarodni akt ne določa drugače. Tožena stranka je torej na podlagi podatkov v spisu, da tožnica nima urejenega bivanja v Republiki Sloveniji štela, da s tem tudi niso več izpolnjeni pogoji za mirovanje pravice do denarnega nadomestila. V nasprotju s tem, pa je sodišče prve stopnje štelo, da lahko pravica do denarnega nadomestila miruje le v primeru, ko zavarovanec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, zapusti Republiko Slovenijo in ne v obratnem primeru.

Po stališču pritožbenega sodišča pa navedena določba ZZZPB za razsojo sporne zadeve ni odločilna. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se pred sodiščem upoštevajo kot materialno pravo, imela podlago za poseg v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2008. Upoštevaje določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) je v dokončno oziroma pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker tožena stranka niti ne navaja, da je pri odločanju uporabila enega od izrednih pravnih sredstev (obnova postopka, sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom, odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici oziroma izredna razveljavitev, niti da gre za ničnost odločbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka brez ustrezne pravne podlage posegla v dokončno in pravnomočno odločbo datirano z dne 16. 9. 2008 in odločila, da tožnici mirovanje pravice preneha z dnem 21. 8. 2008. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 8. 2010 in z dne 9. 6. 2010. V zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila oziroma mirovanja pravice pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da se v tem delu tožba zavrže. Predmet presoje so bile namreč zgolj odločbe, ki so se nanašale na prenehanje mirovanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Predmet odločanja niti pri toženi stranki niti pred sodiščem ni bila sama pravica do denarnega nadomestila oziroma ali so ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje pravice. Z vsebino dokončne odločbe je bil namreč postavljen tudi okvir sodne presoje (1. odstavek 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).