Jedro

Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik do 1. 5. 2019 z lokacije parcele št. 111, k. o. ... odstraniti dvokapni montažni objekt, pod njim zgrajen plato iz gramoza in kamenja, in na parceli vzpostaviti prvotno rahlo valovito površino z blagim naklonom proti reki Soči, pri čemer mora za odstranjeni material zagotoviti njegovo obdelavo (1. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper ukrepe iz 1. točke izreka ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno z naknadnim sklepom (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ 14. 6. 2018 na lokaciji priobalne parcele reke Soče, št. 111, k.o. ..., ki se nahaja znotraj naravnih vrednot državnega pomena "Soča s pritoki do sotočja z Idrijco", "Prodi" in območja posebnega varnostnega območja Natura 2000 "Soča z Volarjo", opravil pregled in ugotovil, da je tožnik kot lastnik navedene parcele nanjo navozil večjo količino kamenja, prodnatega in gramoznega materiala, z njim zgradil kamnito zložni zid in v njegov obod vsul prodni material. 22. 8. 2018 je bil opravljen kontrolni pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik nadaljuje z deli na priobalnem, zavarovanem in varovanem zemljišču reke Soče na tej parceli ter da je na predhodnem pregledu ugotovljen, nelegalno zgrajen plato, nadgrajen z leseno hišo brez temeljne plošče. 3. Navaja, da je v postopku pridobil izjave tožnika in strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) s 5. 9. 2018, v katerem se navaja tudi strokovno mnenje z 18. 7. 2018, ki je bilo izdano tožniku. Iz mnenja ZRSVN izhaja, da so izvedeni posegi na parc. št. 111, k.o. ... (izravnava terena, utrjena s suhozidom) v nasprotju z varstvenim režimom zavarovanega območja, zato niso sprejemljivi, ter da je treba ves pripeljani gramoz in kamenje odstraniti in na lokaciji posega vzpostaviti prvotno površino. Iz strokovnega mnenja ZRSVN z 19. 10. 2018 še izhaja, da je treba z obravnavane parcele poleg nasutja in suhozidu odstraniti tudi montažni objekt in odpadke odpeljati na ustrezno deponijo. Prvostopenjski organ je pridobil tudi odgovor Direkcije RS za vode s 13. 3. 2019, iz katerega izhaja, da je obravnavana parcela delno vodno zemljišče, v preostalem delu pa priobalno zemljišče, ter da obravnavani objekt nima vodnega soglasja in ga tudi ne more pridobiti.

4. Tako je zaključil, da je tožnik obravnavane posege vršil znotraj priobalnega zemljišča reke Soče, ki kot vodotok prvega reda v skladu s četrtim odstavkom 14. člena Zakona o vodah (ZV-1) zunaj območij naselij obsega 40 m. Po vpogledu v Atlas okolja je namreč oddaljenost izvedenih posegov od vodnega zemljišča reke Soče med 7 in 8 metrov. Vendar pa za dela gradnje suhozida in postavitve montažnega objekta na tej parceli, ki so izvedena znotraj priobalnega zemljišča reke Soče, tožnik skladno s 150. členom ZV-1 nima pridobljenega vodnega soglasja.

5. Dalje navaja, da je poleg tega tožnik posege izvršil tudi znotraj varovanih in zavarovanih območij narave, kot navaja ZRSVN v svojem mnenju s 5. 9. 2018, in kar je organ preveril z vpogledom v uradne evidence ARSO - spletni Atlas okolja. Ugotovil je, da so izvedeni posegi izgradnje dvokapnega montažnega objekta ter platoja iz gramoza in kamenja, na katerega je objekt postavljen, v nasprotju z varstvenim režimom, ki prepoveduje gradnjo stavb vseh vrst na bregu ali v neposredni bližini bregov, kar določa 7. alineja prvega odstavka 18. člena Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin (Odlok). Za izvedene posege gradnje montažnega objekta in platoja iz gramoza in kamenja, na katerega je postavljen, tožnik skladno z drugim odstavkom 105. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) ni pridobil naravovarstvenega soglasja.

6. Drugostopenjski organ je z odločbo z 12. 6. 2019 tožnikovo pritožbo zavrnil (1. točka izreka) in odločil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

7. Na podlagi vpogleda v javno dostopno spletno aplikacijo Atlas voda je drugostopenjski organ ugotovil, da se obravnavana parcela nahaja izven območja naselja in da meji na vodno zemljišče reke Soče, parc. št. 222, k.o. ..., ter da je deloma vodno in deloma priobalno zemljišče reke Soče, ker je upoštevaje četrti odstavek 14. člena ZV-1 oddaljeno manj kot 40 metrov od vodnega zemljišča parc. št. 222, k.o. ..., tj. največ 12,6 metrov, kot izhaja iz javno dostopne aplikacije Atlas voda. To pomeni, da bi moral tožnik za obravnavane posege na delu priobalnega zemljišča obravnavane parcele št. 111, k.o. ... predhodno pridobiti vodno soglasje. Zunanja meja priobalnega zemljišča se določi na podlagi meritve razdalje od roba vodnega zemljišča in ne od prodišča reke oziroma njene struge, kot trdi tožnik. Obravnavani posegi so tudi v nasprotju z varstvenim režimom naravnega spomenika Soča (reka), ki je po Odloku zavarovan kot naravna znamenitost, zato bi moral tožnik za te posege skladno s prvim odstavkom 105. člena ZON pridobiti tudi naravovarstveno soglasje.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v tem primeru ne gre za poseg v neposredni bližini brega reke. Ker ni bil opravljen ogled na kraju samem, izmere niso pravilne. Navaja, da je parcela od prodišča Soče oddaljena več kot 15 m, od običajne struge reke pa več kot 30 m, in ne 7 m od brega, kot v strokovnih mnenjih trdi ZRSVN. V neposredni bližini obravnavane parcele so bili opravljeni bistveno večji in bolj invazivni posegi ter se opravlja dejavnost kampiranja. Če velja za kamp prostor v neposredni bližini, da so bili tam izvedeni posegi v skladu z zakonom, ne more biti za obravnavano parcelo drugače. Če bi že prvostopenjski organ opravil ogled ob prisotnosti izvedencev in na kraju samem opravil meritve ter zaslišal predlagani priči, bi prišel do zaključka, da ni prišlo do nezakonitega posega znotraj priobalnega zemljišča reke Soče. 9. Navaja tudi, da v izpodbijani odločbi manjkajo ugotovitve o tem, kdaj in kaj naj bi tožnik navozil oziroma kaj sploh predstavlja odpadni material. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je vršil poseg znotraj priobalnega zemljišča reke Soče in da znaša oddaljenost izvedenih posegov od vodnega zemljišča reke Soče med 7 in 8 metrov. Uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka zaradi neizvedbe dokazov.

10. Dalje zatrjuje, da predmetni objekt ni dvokapni montažni, temveč mobilni objekt, ki z ničemer ne vpliva na naravno okolje reke Soče in ne predstavlja nič drugega, kot so kamp objekti na sosednjih parcelah. Prav tako ne gre za odpadni material, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Dodaja, da v odločbah upravnih organov obeh stopenj ni konkretizirano, v čem bi izvedeno nasutje proda in zavarovanje s suhozidom, namenjeno izravnavi dostopa na parcelo z dostopne ceste, trajno ali začasno vplivalo na vodni režim reke Soče. V odločbah ni navedeno, zakaj naj bi bila reka Soča zaradi nasutja ogrožena. Manjkajo tudi konkretne ugotovitve, na podlagi česa sta organa prišla do zaključka, da je treba za predmetne posege pridobiti naravovarstveno soglasje. V odločbah tudi ni konkretno izpostavljeno, ali gre samo za zgradbo montažnega objekta, za katerega naj bi bilo potrebno naravovarstveno soglasje, ali to velja tudi za nasutje. Ker se na sosednjih parcelah opravlja dejavnost kampiranja, kjer so bili prav tako na priobalnem zemljišču izvedeni bistveno večji posegi v prostor, izpodbijana odločba predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS, podrejeno pa tudi kršitvi 22. in 33. člena Ustave RS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

12. Sodišče je 15. 4. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 1464/2019-19, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Senat je namreč presodil, da gre v tem primeru za take tožbene navedbe, ki jih je mogoče presoditi na podlagi relevantnih pravnih določb in obstoječe sodne prakse. Zato je izpolnjen pogoj po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

13. Ob tem sodišče izpostavlja, da se je tožnikov pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2021 izrecno strinjal s sestavo sodišča v tej zadevi, toženka pa se naroka kljub pravilnemu vabilu ni udeležila, niti svojega izostanka ni opravičila.

**Dokazni sklep**

14. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2021 kot dokaz vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu zadeve.

15. Tožnikove dokazne predloge za ogled na kraju samem ob prisotnosti ustreznih izvedencev, izmeritve na kraju samem glede oddaljenosti posegov in priobalnega zemljišča reke Soče, za zaslišanje prič A. A. in B. B. ter za zaslišanje strank je kot nerelevantne zavrnilo. Predlagani so namreč v zvezi s tem, da v upravnem postopku niso bile opravljene pravilne izmere in da naj zato ne bi šlo za poseg v neposredni bližini brega reke Soče, ker naj bi bila obravnavana parcela po tožnikovih navedbah od prodišča reke Soče oddaljena več kot 15 m, od običajne struge reke pa več kot 30 m, ne pa med 7 in 8 metrov od vodnega zemljišča, kot navaja prvostopenjski organ, ter v zvezi s tem, da se v neposredni bližini obravnavane parcele nahajajo parcele, kjer so izvedeni bistveno večji in bolj invazivni posegi in kjer se opravlja dejavnost kampiranja.

16. Vendar pa tožnik v zvezi s tem ni zadostil že trditveni podlagi, saj se zunanja meja priobalnega zemljišča določi na podlagi meritve razdalje od roba (meje) vodnega zemljišča in ne od prodišča reke ali njene struge, kot trdi tožnik. Posegi na drugih oziroma sosednjih parcelah pa za odločitev v tem sporu niso relevantni, saj so v tem postopku obravnavani zgolj posegi na tožnikovi parceli št. 111, k.o. ..., in ne na morebitnih drugih parcelah, ki jih navaja tožnik. Navedena dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, so torej pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi. Prav tako so dejstva, ki naj bi se dokazovala z navedenimi dokazi, in sicer, kdaj in kaj naj bi tožnik navozil oziroma kaj predstavlja odpadni material, ter da ne gre za dvokapni montažni objekt, ampak zgolj za mobilni objekt, za odločitev v tem sporu nerelevantna.

17. Za presojo v tem sporu je namreč bistveno, ali je tožnik izvršil posege znotraj priobalnega zemljišča reke Soče in ali je za te posege pridobil vodno soglasje, ter ali so obravnavani posegi izvršeni znotraj zavarovanih in varstvenih območij oziroma zavarovanih naravnih vrednot in ali bi zanje moral predhodno pridobiti naravovarstveno soglasje.

18. Tako je tudi dokazovanje dejstev glede vprašanja, ali gre v tem primeru za takšne posege, ki bi lahko trajno ali začasno vplivali na vodni režim ali stanje voda, nerelevantno za odločitev, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Za posege na vodnem ali priobalnem zemljišču ter na varstvenih in ogroženih območjih se namreč že po samem zakonu šteje, da gre za posege, ki bi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda.

19. Dokazni predlog za zaslišanje strank v zvezi s potekom upravnega postopka pa je nepotreben, saj tožbene navedbe glede tega potrjujeta že vsebini odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter listine v upravnem spisu, ki jih je sodišče vpogledalo.

**K točki I izreka**

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po prvem odstavku 150. člena ZV-1 se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Po 1. točki drugega odstavka tega člena tak poseg predstavlja poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču; po 4. točki tega odstavka patak poseg predstavlja poseg na varstvenih in ogroženih območjih. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZV-1 je zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, priobalno zemljišče celinskih voda. Zunanja meja priobalnih zemljišč sega na vodah prvega reda 15 metrov od meje vodnega zemljišča, na vodah drugega reda pa 5 metrov od meje vodnega zemljišča (drugi odstavek 14. člena ZV-1). Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena sega zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah prvega reda zunaj območij naselja najmanj 40 metrov od meje vodnega zemljišča (četrti odstavek 14. člena ZV-1).

22. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik obravnavane posege izvršil na svoji parc. št. 111, k.o. ..., znotraj priobalnega zemljišča reke Soče, pri čemer za te izvedene posege ni pridobil vodnega soglasja. Ugotovil je tudi, da so obravnavani posegi izvršeni na varovanih in zavarovanih območjih narave in da tožnik zanje ni pridobil naravovarstvenega soglasja.

23. Tožnik najprej ugovarja, da ne gre za posege v neposredni bližini brega reke in da se niso opravile pravilne izmere, ker ni bil opravljen ogled. Trdi, da je obravnavana parcela od prodišča Soče oddaljena več kot 15 m, od običajne struge reke pa več kot 30 m, in ne 7 m od brega, kot v mnenjih navaja ZRSVN, ter da zato ni prišlo do nezakonitega posega znotraj priobalnega zemljišča reke Soče. 24. S takim ugovorom pa tožnik že na trditveni ravni ne more uspeti. Zunanja meja priobalnega zemljišča se glede na prej citirana drugi in četrti odstavek 14. člena ZV-1 ter upoštevaje Pravilnik o podrobnejšem načinu določanja meje vodnega zemljišča celinskih voda določi na podlagi meritve razdalje od meje (roba) vodnega zemljišča in ne od prodišča reke ali običajne struge reke, kot trdi tožnik. Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven (glede na citirano določbo četrtega odstavka 14. člena ZV-1) pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče. Ker torej tožnik v zvezi s tem ni zadostil že trditveni podlagi, so posledično tudi dokazni predlogi za ugotavljanje navedenih pravno nepomembnih dejstev (ogled z izvedenci in izmeritve na kraju samem ter zaslišanje predlaganih prič in strank), nerelevantni za odločitev v tej zadevi.

25. Sodišče namreč ugotavlja, da je drugostopenjski organ vpogledal v javno dostopno spletno aplikacijo Atlas voda in ugotovil, da se obravnavana tožnikova parcela št. 111, k.o. ... nahaja izven območja naselja in da meji na vodno zemljišče reke Soče, parc. št. 222, k.o. .... Ugotovil je tudi, da je obravnavano zemljišče, parc. št. 111, k.o. ..., na katerem so izvršeni sporni posegi, od vodnega zemljišča, parc. št. 222, k.o. ..., oddaljeno največ 12,6 m, kar pomeni, da gre deloma za vodno in deloma za priobalno zemljišče reke Soče in da bi zato moral tožnik za obravnavane posege pridobiti vodno soglasje.

26. Tudi sodišče je vpogledalo v listine v upravnem spisu, ki jih je drugostopenjski organ 11. 6. 2019 pridobil iz Atlasa voda, in tudi samo ugotovilo, da iz njih izhaja, da je obravnavana parcela od vodnega zemljišča, parc. št. 222, k.o. ..., oddaljena največ 12,6 m. To pomeni, da sta organa pravilno ugotovila, da je tožnik obravnavane posege na parceli št. 111, k.o. ... izvršil znotraj priobalnega zemljišča reke Soče. Ta parcela se namreč nahaja izven območja naselja, meji na vodno zemljišče reke Soče parc. št. 222, k.o. ... (kar tožnik konkretizirano ne izpodbija) in je oddaljena od vodnega zemljišča, parc. št. 222, k.o. ..., največ 12,6 m, torej manj kot 40 m (prvi in četrti odstavek 14. člena ZV-1). Tožnik ne trdi, da so podatki iz Atlasa voda nepravilni, ali da naj bi iz Atlasa voda izhajale drugačne meritve, kot jih je ugotovil drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi. Iz Priloge 1 k ZV-1 izhaja, da reka Soča spada med vodotoke prvega reda, kar je med strankama nesporno.

27. Glede na to bi torej moral tožnik za obravnavane posege, ki jih je izvršil na delu priobalnega zemljišča parc. št. 111, k.o. ..., pridobiti vodno soglasje (prvi odstavek 150. člena ZV-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka istega člena), ki pa ga nima. Da tožnik nima vodnega soglasja, je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi odgovora Direkcije RS za vode s 13. 3. 2019, tožnik pa ne trdi, da morebiti razpolaga z vodnim soglasjem za obravnavane posege. Po povedanem je torej prvostopenjski organ tožniku pravilno izrekel izpodbijani inšpekcijski ukrep.

28. Tožbeni ugovor, da organa nista konkretizirala, v čem dejansko bi izvedeno nasutje proda in zavarovanje s suhozidom vplivalo na vodni režim reke Soče, ni utemeljen. Posege na vodnem ali priobalnem zemljišču, za kar gre v tem primeru, se namreč že na podlagi izrecnega zakonskega besedila prvega odstavka 150. člena in 1. točke drugega odstavka istega člena ZV-1 šteje za posege, ki bi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda. To pomeni, da obveznost pridobitve vodnega soglasja za take posege ni odvisna od posebne ugotovitve, ali in kako bi ti posegi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda, temveč ta obveznost izhaja že iz samega zakona.

29. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da organa nista ugotovila, kaj predstavlja odpadni material, in da ne gre za dvokapni montažni objekt, ampak za mobilni objekt. Navedeno je za presojo v tem sporu, kot rečeno, pravno nepomembno, saj je za odločitev bistveno, kot izhaja iz gornje obrazložitve, ali je tožnik izvršil posege na vodnem ali priobalnem zemljišču reke Soče in ali je za te posege pridobil vodno soglasje. Iz istega razloga so nerelevantne tudi tožnikove trditve glede posegov na drugih oziroma sosednjih parcelah, saj so v tem postopku obravnavani posegi na tožnikovi parceli št. 111, k.o. ..., in ne na morebitnih drugih parcelah, ki jih navaja tožnik, zato tudi njegove trditve o kršitvah 14., 22. in 33. člena Ustave RS niso utemeljene.

30. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe, da v odločbah manjka ugotovitev, na podlagi česa bi moral tožnik za obravnavane posege pridobiti naravovarstveno soglasje, in da ni konkretno navedeno, ali gre samo za zgradbo montažnega objekta, za katerega naj bi bilo potrebno naravovarstveno soglasje, ali to velja tudi za nasutje, saj za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa, kot prej pojasnjeno, zadostuje ugotovitev, da je tožnik izvedel obravnavane posege na vodnem in priobalnem zemljišču, in da za te posege predhodno ni pridobil vodnega soglasja.

31. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka**

32. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.