Jedro

Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov, ki so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Ljubljana številka 214-12163/2022-6 z dne 1. 8. 2022 v 2., 3. in 4. točki izreka odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: toženka) ustavila postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (1. točka izreka); določila deset dnevni rok, ki začne teči z dnem pravnomočnosti sklepa, za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS), območje Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka); odločila, da ga bo policija odstranila iz RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ne bo upošteval roka za prostovoljni odhod (3. točka izreka); določila tožniku prepoved vstopa za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil RS in območje držav članic Evropske unije ter območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka) ter ugotovila, da v zvezi z izdajo sklepa niso nastali posebni stroški postopka (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik umaknil svojo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje, zaradi česar je toženka ustavila postopek. S sklicevanjem na tretji odstavek 60.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je ugotovila v katerih primerih se tujcu rok za prostovoljni odhod ne določi ter v katerih primerih se določi deset dnevni ali trideset dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti RS in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Navaja, da ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale trideset dnevni rok za prostovoljni odhod, zato je bil določen deset dnevni rok. Tožniku pojasnjuje, da lahko rok za prostovoljni odhod z odločbo podaljša za čas trajanja okoliščin, zaradi katerih je določitev daljšega roka za prostovoljni odhod tujca upravičena (četrti odstavek 66. člena ZTuj-2). Ugotavlja, da 3. točka izreka temelji na šestem odstavku 66. člena ZTuj-2, 4. točka izreka pa na prvem odstavku 67. člena ZTuj-2. Dodaja, da če tožnik ne bo v roku za prostovoljni odhod zapustil RS, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junij 1985, bo policija izdala globo v višini 1.200,00 EUR in bo zavrnila izdajo vizuma in dovoljenja za prebivanje v obdobju treh let od odstranitve, razen dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine.

_Povzetek tožbenih navedb_

3. Tožnik je vložil tožbo zoper 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga naj tožbi ugodi in 2. do. 4. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravi. Priglaša stroške postopka.

4. V tožbi navaja, da je imel v trenutku vložitve tožbe in v času odločanja toženke status prosilca za mednarodno zaščito. Izpodbijani sklep, ki je predmet spora, se nanaša na nezakonito prebivanje, odpoved prebivanja, prostovoljni odhod in odstranitev tujca. ZTuj-2 se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in za tujce, ki jim je bila v RS priznana mednarodna zaščita. Ker je v času izdaje izpodbijanega sklepa imel status prosilca za mednarodno zaščito, je bila izključena uporaba ZTuj-2. Zato je toženka zmotno uporabila materialno pravo, saj je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), v skladu s katerim ima kot prosilec pravico do prebivanja v RS.

5. Toženki očita, da ni ugotavljala, ali ima tožnik v času odločanja status prosilca, zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dodaja, da so 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijanega sklepa nične, saj jih ni mogoče izvršiti, dokler ima na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS.

_Povzetek odgovora na tožbo_

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik umaknil prošnjo. Pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vpogledala v Azilni register, saj je šlo za drugo podaljšanje dovoljenja za prebivanje in iz vloge ni bilo razvidno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito. Toženka je z dopisom z dne 10. 10. 2022 sodišču posredovala tožnikov predlog za spremembo izpodbijanega akta.

_Presoja sodišča_ **K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora so 2.,3. in 4. točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka tožniku določila rok za prostovoljni odhod, njegovo prisilno odstranitev ter enoletno prepoved vstopa v RS in na območje držav članic Evropske unije ter območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. 9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v skladu s 37. členom ZTuj-2, ki jo je umaknil brez navedbe razloga za umik. Zaradi ustavitve postopka mu je toženka v 2., 3. in 4. točkah izreka določila sporne ukrepe na podlagi tretjega odstavka 60.a člena, šestega odstavka 66. člena in prvega odstavka 67. člena ZTuj-2. 10. V skladu s tretjim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 pristojni organ, ki izda sklep, s katerim je postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ustavljen, določi deset dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti RS in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če ta zakon določa drugače. V skladu s šestim odstavkom 66. člena ZTuj-2 mora tujec zapustiti RS, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v roku za prostovoljni odhod, ki mu je naložen v skladu s tem zakonom, sicer policija ravna po določbah tega zakona, ki se nanašajo na odstranitev tujca. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 67. člena ZTuj-2 se tujcu določi prepoved vstopa v RS in tudi v območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če ta zakon določa drugače, in sicer za obdobje enega leta tujcu, ki mu je bil z odločbo o vrnitvi določen rok za prostovoljni odhod.

11. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, o njegovi prošnji za mednarodno zaščito pa še ni bilo odločeno. V podkrepitev svojih navedb je priložil fotokopijo izkaznice prosilca za mednarodno zaščito (priloga A5). S temi tožbenimi navedbami po presoji sodišča tožnik ni prekludiran, saj v skladu s prvim odstavkom 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 ni treba navesti razloga za umik prošnje.

12. Toženka se v izpodbijanem sklepu do tožnikovega statusa prosilca za mednarodno zaščito ni opredelila, v odgovoru na tožbo pa zgolj navaja razloge, zakaj ni opravila vpogleda v Azilni register. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, o čigar prošnji še ni bilo odločeno.

13. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZTuj-2 se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila v RS priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom drugače določeno. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 34. člena ZMZ-1 se od izvršljivosti odločitve, izdane na podlagi ZMZ-1, po določbah ZTuj-2 obravnava oseba, ki ji ni bila priznana mednarodna zaščita. To v obravnavani zadevi pomeni, da se za tožnika ne uporablja ZTuj-2, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

14. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov iz 2., 3. in 4. točke izpodbijanega sklepa, saj so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.

15. Izpodbijani sklep v navedenih točkah izreka torej temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Ker ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo. Sodišče zadeve toženki ni vrnilo v ponovno odločanje, saj ugotovljenih nepravilnosti v ponovnem postopku ni mogoče sanirati.

16. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

17. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče po vsebini zadeve tožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetniška družba, in je bilo o zadevi odločeno po sodniku posamezniku, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena navedenega pravilnika). Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) so skupni stroški postopka 347,70 EUR.

18. Obresti od zneska stroškov tega upravnega spora je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ2). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Prvi odstavek 134. člena ZUP določa: „Stranka lahko delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.“. 2 Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).