Jedro

Delodajalec mora delavcu v skladu s SKPgd obračunati in izplačati nadomestilo plače za delo ob praznikih ob vsakokratnem izplačilu plače. Eventuelne drugačne prakse ali pravil delodajalca sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, vse v 8 dneh, obenem pa tudi stroške postopka v znesku 50.900,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2002 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe oz. njeno spremembo ter zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da bi bili zaključki sodišča prve stopnje utemeljeni, če tožniku ne bi priznala pravice do izplačila nadomestila za delo na praznik. Vendar pa to ne drži več od prejema sodbe pritožbenega sodišča z dne 7.2.2001 (očitno v zadevi Pdp 1798/99). Glede za manjše število zaposlenih, ki jim takšno nadomestilo pripada, tožena stranka nima sistemsko urejenega obračuna in ta obračun izvrši za vsakega posameznika šele po predloženi zahtevi za izplačilo. V kolikor bi torej tožnik vložil zahtevo za izplačilo nadomestila za delo na praznik pri ustrezni službi tožene stranke, bi bilo plačilo izvršeno pri obračunu naslednje plače. Stališče sodišča prve stopnje, da je način obračuna pri toženi stranki povsem nepomemben, je napačno. V obstoječem sistemu namreč tožena stranka ne more izvršiti plačila nadomestila za delo na praznik dokler o tem ni posebej obveščena, obvestiti pa jo mora tožnik, ki tega očitno ne želi. S tem je sodišče toženi stranki predpisalo interno pravilo o tem, kako naj obračuna izplačila zaposlenim in želi toženo stranko dejansko prisiliti, da preuredi način izplačevanja nadomestila, saj lahko v nasprotnem primeru pričakuje nove tožbe z identično vsebino. Smisel zakonske določbe, da se delavec v primeru denarne terjatve lahko obrne neposredno na sodišče, ni v tem, da ni dolžan spoštovati internih pravil podjetja in da lahko išče pravico mimo njih neposredno na sodišču. Ker tožena stranka ni dala nikakršnega povoda za tožbo, bi moralo sodišče tožbo zavreči kot nepotrebno in preuranjeno ter tožnika obremeniti s stroški postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar jih ne ponavlja, temveč se nanje le sklicuje. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da delavcem priznava in izplačuje nadomestilo za delo na praznik v skladu s panožno KP. Priznanje in izplačevanje teh nadomestil namreč pomeni, da ta izplačila tudi dejansko izvede in sicer, kot določa 3. odstavek 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 54/2000), najmanj enkrat mesečno, najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Zapadlost je konkretno določena in delodajalca zavezuje. Izplačevanje plač je obveznost delodajalca, ta obveznost pa predpostavlja tudi delodajalčevo obveznost vodenja evidenc in obračuna plače, ki delavcu pripada. Glede na to morajo biti tudi interni postopki oz. interna praksa delodajalca takšni, da mu omogočajo izpolnitev njegove obveznosti do delavca - torej, da mu obračuna in izplača pripadajočo plačo, dodatke, nadomestilo in druge prejemke iz delovnega razmerja v za to določenem roku. Eventualne nasprotne prakse ali pravil delodajalca sodišče ne more in ne sme upoštevati, saj so v nasprotju s pozitivno ureditvijo.

Glede na to bi tudi v konkretnem primeru morala tožena stranka sama poskrbeti za to, da tožniku pravočasno in pravilno obračuna njegovo delo v praznikih in da mu prejemke za to delo tudi pravočasno izplača (ob vsakokratnem izplačilu plače).

Če delavec takšnega izplačila ne dobi, se ni dolžan posebej obračati na delodajalca z zahtevkom, da mu to plačo oz. nadomestilo izplača, temveč lahko uveljavlja sodno varstvo neposredno na sodišču, v skladu z 2. odstavkom 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 42/90, ki se je v RS v času spornega razmerja uporabljal kot republiški predpis).

Zavzemanje za neka interna pravila delodajalca pri izplačilih plače, če ta interna pravila onemogočajo evidentiranje, obračun in izplačilo plače kot to izhaja iz navedene KP, je neutemeljeno, sicer pa je izplačilo plače brez posebnega zahtevka s strani delavca tudi obveznost delodajalca v skladu z 49. členom ZTPDR.

Glede na navedeno in v skladu z 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.