Jedro

Priznana odškodnina mora biti v skladu s pravnim standardom "pravične denarne odškodnine" iz prvega odstavka 200. člena ZOR. To načelo narekuje na eni strani, da morajo sodišča pri odmerjanju odškodnin upoštevati vse okolnosti na strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnin od najhujših pa do najmilejših pa tudi višino odškodnin, ki so bile odmerjene v primerljivih škodnih zadevah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Po ugotovitvi, da je tožnik soodgovoren za 20% vzrokov prometne nezgode in zato tudi v njej nastale škode, je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku od ugotovljene nepremoženjske škode v višini 2,900.000,00 SIT skupaj 2,320.000,00 SIT odškodnine v breme toženke. Na pritožbo tožnika pa je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti od 500.000,00 SIT na 1,200.000,00 SIT in tako tožniku dosodilo še 80% navedene razlike (560.000,00 SIT od 700.000,00 SIT), tako da je bilo tožniku pravnomočno dosojeno skupaj 2,880.000,00 SIT odškodnine (od 3,600.000,00 SIT ugotovljene škode). Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo še v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka za skaženost in je ta del odločitve razveljavilo, kar pa ni predmet revizijskega postopka. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbo toženke pa je zavrnilo v celoti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se mu dosodi celotna odškodnina za uveljavljeno nepremoženjsko škodo (torej še 2,820.000,00 SIT s pripadki). V reviziji povzema ugotovitve izvedencev, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, na strah in na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter poudarja okolnosti, ki po njegovem mnenju utemeljujejo višjo odškodnino kot pa mu je bila priznana. Pri tem poudarja predvsem dejstvo, da je bil ob nezgodi star šele 9 let, ter da bo zato moral prestajati bodoče telesne bolečine in posledice okvare zdravja še pretežni del statistično pričakovane življenjske dobe. Vse ugotovljene okolnosti primera po revizijskih izvajanjih niso dobile ustrezne teže v odmerjenih odškodninah, upoštevala pa se tudi ni dolžina čakanja na odškodnino.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo v tej zadevi uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku je sporna zgolj odmera odškodnin za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri materialnopravni presoji spora (na podlagi določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) se je revizijsko sodišče moralo opreti na dejansko podlago izpodbijane odločitve. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v starosti 9 let dne 7.7.1990 kot kolesar ob trčenju z nasproti vozečim osebnim avtomobilom utrpel: pretres možganov, udarnino nosu, rane na levi zgornji trepalnici in na levi stegnenici ter pretres mrežnice levega očesa. Sodišči nižjih stopenj sta dalje ugotovili, da je tožnik trpel med zdravljenjem kumulativno devet dni hude telesne bolečine, en mesec pa lahke bolečine, zatem pa po končanem zdravljenju občasne lahke bolečine (ki so znašale do časa podaje izvedeniškega mnenja konec maja 1997 z upoštevanjem tudi lahkih bolečin med zdravljenjem skupaj tri mesece kumulativno). Tožnik je bil hospitaliziran en mesec in šest dni, operiran je bil enkrat v lokalni anesteziji, sicer pa je bil večkrat na pregledih, šestnajstkrat je bil za del sekunde izpostavljen žarčenju ob rentgenskih posnetkih, več let je prejemal tablete Tegretol, imel eno leto hude motnje vida na levem očesu in podobno. Ker je bil po nezgodi v nezavesti, primarnega strahu ni doživel, sekundarnega pa je trpel zaradi izida zdravljenja. Po telesnih poškodbah je nastopilo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti le v posledici potkomocionalnega sindroma po možganski travmi brez nevroloških simptomov, ki so jih izvedenci ocenili s 5% invalidnosti. Na podlagi teh in ostalih ugotovitev, je bila tožniku priznana naslednja odškodnina: za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT, to je skupaj 3,600.000,00 SIT od česar je bilo toženki naloženo 80% plačila te škode to je 2,880.000,00 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča tožnik ni upravičen do višje odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot pa mu je bila priznana. Ocenjuje namreč, da višji zahtevek nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju ter da so bile v priznani višini odškodnin za posamezne oblike škode upoštevane vse specifične okolnosti tožnikovega primera, ki jih v reviziji posebej poudarja (starost 9 let in v zvezi s takšno mladostjo doživljanje bolečin in raznih prikrajšanosti, dolžina trajanja posameznih oblik škod v bodočnosti, čakanje na plačilo odškodnine in podobno). Pri tem je potrebno poudariti, da mora biti priznana odškodnina v skladu s pravnim standardom "pravične denarne odškodnine" iz prvega odstavka 200. člena ZOR. To načelo narekuje na eni strani, da morajo sodišča pri odmerjanju odškodnin upoštevati vse okolnosti na strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnin od najhujših pa do najmilejših pa tudi višino odškodnin, ki so bile odmerjene v primerljivih škodnih zadevah. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj odmerili odškodnino v celoti pravilno. Ob revizijskem poudarjanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je potrebno opozoriti na ugotovitve, da je tožnik trpel med zdravljenjem le relativno kratek čas telesne bolečine, da bodo te v bodočnosti le občasne in lahke narave in da zato ter zaradi ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, zahtevek za telesne bolečine ne more biti utemeljen v višjem znesku od priznanega 2,000.000,00 SIT.

Ugotovljen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v zvezi s tem možne duševne bolečine, prav tako ne utemeljujejo višje odškodnine iz tega naslova kot pa je že priznana 1,200.000,00 SIT. Za strah, ki je bil le sekundaren in katerega intenzivnost je potrebno ocenjevati v skladu s takratno tožnikovo starostjo, ni mogoče priznati višje odškodnine od 400.000,00 SIT. V nasprotju z revizijskim stališčem je potrebno opozoriti, da je bila odškodnina v tem primeru priznana v sorazmerno visokem znesku in da višja odškodnina ni utemeljena. V skladu s povedanim je moralo revizijsko sodišče ugotoviti, da tožnikova revizija ni utemeljena iz razlogov, ki jih je uveljavljal. Revizijsko sodišče samo pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člena ZPP).