Jedro

ZD ločitev zapuščine od premoženja dedičev ureja v 143. členu, ki ne določa obligatorne izvedbe naroka in popisa ter cenitve dolžnikovega premoženja. Če obseg premoženja ni sporen ter je predhodno razviden iz smrtovnice, stranke postopka pa popisa in cenitve ne predlagajo, tega postopka sodišče ni dolžno izvesti.

Namen instituta ločitve zapuščine od premoženja dediča je v preprečitvi zlitja premoženjskih mas in zavarovanju pravic upnikov, ne pa v preprečitvi nekritičnega posega v zapuščino v prevelikem obsegu, kot zatrjujejo pritožniki. Edini zakonski pogoj za uveljavitev tega instituta po trenutno veljavni ureditvi je, da upnik zahtevo poda v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja, kar je A. A. pravočasno izpolnil, medtem ko drugi upniki ločitve zapuščine niso zahtevali. Za odločitev o zahtevi upnika zato ni pravno odločilno, da obstojijo še terjatve drugih upnikov, saj se bodo ti lahko iz stvari in pravic zapuščine poplačali šele, ko bo poplačan izločitveni upnik. To velja tako za terjatve zapustnika kot za terjatve do zapuščine, nastale zaradi njenega vzdrževanja. Za obe vrsti terjatev so odgovorni dediči do višine podedovanega premoženja, kar na utemeljenost zahteve za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ne vpliva.

Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak je še vedno zapustnikova ter se uporablja za poplačilo ločitvenega upnika, zapuščinski postopek pa se izpelje le glede tistega dela zapuščine, ki ostane po poplačilu upnikov in le to predstavlja podedovano premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dediči sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) ugodilo predlogu upnika A. A. za ločitev zapuščine, (II.) ugotovilo obseg zapuščine po zapustniku, (III.) ločilo zapuščino od premoženja dedičev za poplačilo terjatve A. A., (IV.) ugotovilo, da so zapustnikovi zakoniti dediči B. B., C. C. in D. D., (V.) dedičem do poplačila terjatve prepovedalo razpolaganje s pravicami in stvarmi iz zapuščine ter odločilo, da se pred ločitvenim upnikom iz njih ne morejo poplačati niti drugi upniki, (VI.) napotilo A. A., da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa zoper zakonite dediče sprožiti postopek za poplačilo svoje terjatve, (VII.) prekinilo zapuščinski postopek do zaključka ustreznega postopka oziroma do poteka roka za sprožitev ustreznega postopka za poplačilo terjatve in (VIII.) sklenilo, da bo postopek nadaljevalo, ko bodo prenehali razlogi za ločitev zapuščine ali bo potekel rok za uveljavljanje terjatve.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo zakoniti dediči iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ga pritožbeno sodišče odpravi, oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Menijo, da bi sodišče moralo zaradi ugotovitve dejanskega stanja najprej razpisati narok in izločitvenemu upniku naložiti predujem za izvedbo popisa in cenitve zapuščine, šele potem bi lahko izdalo izpodbijani sklep. Zanemarilo je tudi, da je nepremično premoženje obremenjeno s hipoteko v korist banke upnice, katere terjatev ni sporna. Namen popisa in cenitve zapuščine je, da se ugotovi, katero premoženje zadošča za poplačilo upnikove terjatve, da se prepreči pavšalno in nekritično poseganje na zapuščino v prevelikem obsegu. Kadar vrednost zapuščine ne zadostuje za poplačilo terjatve, ločitev zapuščine ni smiselna. Dediči se do terjatve ločitvenega upnika še niso izrekli, temveč so prosili za podaljšanje roka za izjasnitev, o čemer sodišče ni odločilo. V postopku je bilo prijavljenih več terjatev, nekatere še nastajajo, saj zapustnikovi starši skrbijo za živali v zapuščini in s tem ohranjajo njeno vrednost. Zakonita zastopnica dedičev redno odplačuje hipotekarni kredit, da bi se izognili prodaji nepremičnine pod tržno vrednostjo. Sodišče bi pri ugotavljanju vrednosti zapuščine moralo upoštevati stanje dolga zapustnika po kreditni pogodbi, s tem pa bi se izkazalo, da je neto vrednost zapuščine minimalna in sklep nima ekonomske podlage.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik A. A. in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o dedovanju (ZD) ločitev zapuščine od premoženja dedičev ureja v 143. členu, ki ne določa obligatorne izvedbe naroka in popisa ter cenitve dolžnikovega premoženja. Če obseg premoženja ni sporen ter je predhodno razviden iz smrtovnice, stranke postopka pa popisa in cenitve ne predlagajo, tega postopka sodišče ni dolžno izvesti. Ker je sodišče v II. točki izpodbijanega sklepa podrobno popisalo zapustnikovo premoženje, na katerega se ločitev nanaša, ter pritožniki temu obsegu ne nasprotujejo in ne zatrjujejo obstoja dodatnega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, so neutemeljene pritožbene navedbe o preuranjeni izdaji sklepa in o odstopu sodišča od ustaljene sodne prakse1. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da so bili dediči o tem, kako bo sodišče vodilo postopek, obveščeni z dopisom s 15. 10. 2018, a izvedbe naroka ali popisa in cenitve premoženja niso predlagali. Dejstvo, da tega ni storil upnik, ki se je s popisanim premoženjem v smrtovnici strinjal, za pritožnike ne more predstavljati utemeljenega pritožbenega razloga.

6. Namen instituta ločitve zapuščine od premoženja dediča je v preprečitvi zlitja premoženjskih mas in zavarovanju pravic upnikov, ne pa v preprečitvi nekritičnega posega v zapuščino v prevelikem obsegu, kot zatrjujejo pritožniki. Edini zakonski pogoj za uveljavitev tega instituta po trenutno veljavni ureditvi je, da upnik zahtevo poda v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja, kar je A. A. pravočasno izpolnil, medtem ko drugi upniki ločitve zapuščine niso zahtevali. Za odločitev o zahtevi upnika zato ni pravno odločilno, da obstojijo še terjatve drugih upnikov, saj se bodo ti lahko iz stvari in pravic zapuščine poplačali šele, ko bo poplačan izločitveni upnik. To velja tako za terjatve zapustnika kot za terjatve do zapuščine, nastale zaradi njenega vzdrževanja. Za obe vrsti terjatev so odgovorni dediči do višine podedovanega premoženja2, kar na utemeljenost zahteve za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ne vpliva.

7. Neutemeljene so trditve pritožnikov, da izpodbijani sklep zanje predstavlja presenečenje. Sodišče je na prošnjo dedičev rok za izjasnitev o zahtevi za ločitev zapuščine podaljšalo (od 15. 10. 2018 na 20. 11. 2018), nato pa jih je pozvalo, naj predložijo korespondenco z upnikom, na katero se sklicujejo, in navedejo potreben čas, da dosežejo sporazum (26. 11. 2018), a tega niso storili. V nadaljevanju je sodišče pozivalo upnika, ki je po več pozivih sporočil, da dogovor z dediči ni bil dosežen. Dediči bi glede na že omenjeno obvestilo sodišča, da bo najprej odločilo o zahtevi upnika za ločitev premoženja, ter ob nedoseženem dogovoru z upniki izdajo izpodbijanega sklepa lahko pričakovali celo bistveno prej, kot je bil dejansko izdan.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 174. člena ZD.

1 Obravnavana zadeva se razlikuje od primera, obravnavanega v sklepu VSL II Cp 472/2011, v katerem sodišče ni zajelo obsega zapuščine, prav tako tudi ni odločilo o predlogu upnika za popis in cenitev zapustnikovega premoženja. 2 Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak je še vedno zapustnikova ter se uporablja za poplačilo ločitvenega upnika, zapuščinski postopek pa se izpelje le glede tistega dela zapuščine, ki ostane po poplačilu upnikov in le to predstavlja podedovano premoženje (primerjaj sklepa VSL I Cp 2189/2014, VSL III Ip 824/2018).