Jedro

Za dedovanje gozda, ki v času nacionalizacije ni predstavljal dela zaščitene kmetije in ni predstavljal dela zaščitene kmetije tudi v času zapustnikove smrti in pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ne glede na določbo 2. odstavka 74. člena ZDEN ni mogoče uporabiti določb Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (o dedovanju kmetij).

Ureditev dedovanja gozda je bila že pred razveljavitvijo določb Zakona o kmetijskih zemljiščih z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-122/91-13 z dne 10.9.1992, nad agrarnim maksimumom enaka za kmeta in nekmeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod točko I ugotovilo obseg zapuščine pok. J.P., pod točko II dediče na podlagi zakona in pod točko III v zvezi s sklenjenim dednim dogovorom po pravnomočnosti sklepa o dedovanju odredilo ustrezne zemljiško-knjižne vpise. Ugotovilo je, da zapuščino predstavljajo nepremičnine, vpisane v vl.št. 223 k.o. K. (parc.št. 166 in 165/2 - gozd), ki so bile zapustniku vrnjene z odločbo o denacionalizaciji Sekretariata za gospodarstvo Občine K., ki je postala pravnomočna dne 30.12.1992, ter zapuščinsko obravnavo opravilo v skladu z določbami 81. in 82. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91, in št. 31/93, v nadaljevanju ZDEN) v zvezi z 2. odstavkom 221. člena Zakona o dedovanju, po določbah Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76, in št. 23/78). V razlogih izpodbijanega sklepa je zavrnilo oceno dediča F.P., da bi moralo o dedovanju odločati po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), (Ur. l. SRS, št. 26/73, 29/73, in 1/86, v nadaljevanju ZDKZK), ker kmetija v času podržavljenja ni bila zaščitena in jo tedaj tudi dedujejo upravičenci dednega deleža v naravi, pa tudi ZDEN v 2. odstavku 74. člena določa, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe ZD.

Proti sklepu se pritožuje dedič F.P. in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odstavek 353. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da parc.št. 166 in 165/2, vpisani v vl.št. 223 k.o. K., deduje prevzemnik kmetije, pritožnik F.P. ter da gre ostalim dedinjam le nujni delež v denarju ali lesu, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi podrobneje opisuje lego gozda, njegovo slabo poraslost z gozdnim drevjem, ki zato kljub večji površini ne predstavlja objektivno večje vrednosti oz. zaradi svoje lege in dostopnosti predstavlja vrednost le za pritožnika, kot prevzemnika sedaj zaščitene kmetije, h kateri tudi po svoji legi sodi. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbe ZDKZK, ki se uporabljajo za dedovanje kmetij, in s sklicevanjem na mnenja teoretikov graja drugačno stališče prvega sodišča, ki ga je oprlo na določbo 2. odstavka 74. člena ZDEN, ker meni, da je takšna razlaga prvega sodišča v nasprotju z določbama 33. ter 2. odstavka 67. člena Ustave. Po vložitvi pritožbe je pritožnik s pisno vlogo dne 28.4.1994 obvestil pritožbeno sodišče, da je skupaj z drugimi prizadetimi kmeti vložil pobudo za oceno ustavnosti 2. odstavka 74. člena ZDEN in predlaga, da višje sodišče počaka z odločanjem o zadevi do odločitve ustavnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Predmet dedovanja je gozd, sedaj vpisan v vl.št. 223 k.o. K. (parc.št. 166 in 165/2), ta gozd pa je bil zapustniku podržavljen z odločbo Poverjeništva za kmetijstvo Okrajnega ljudskega odbora K., št. 152/50 z dne 8.2.1950, odločbo istega organa, št. 152/50-a z dne 25.10.1950, s katero je bila predhodna odločba dopolnjena, odločbo Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora K., št. 02/10-383/1-1958 z dne 7.2.1958, s katero sta bili spremenjeni prej izdani odločbi ter dopolnilno odločbo iste komisije pod št. 462-27/62-4 z dne 7.4.1992, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (točka 2, prvega odstavka 3. člena ZDEN) in denacionaliziran z že citirano upravno odločbo. V času podržavljanja gozda (leto 1950-1962) le-ta ni predstavljal dela zaščitene kmetije (posebno ureditev dedovanja zaščitene kmetije je uvedel šele ZDZKZ leta 1973). Zaščitena je bila nesporno šele kmetija pritožnika, seveda brez že prej podržavljenega gozda (in je tedaj tudi brez njega izpolnjevala pogoje za to, da je bila z odlokom tudi zaščitena). Ker sporni gozd tedaj nikoli ni predstavljal dela zaščitene kmetije (ne ob njegovi nacionalizaciji, ne v času sklenjene izročilne pogodbe, ne v času zapustnikove smrti in ne v času pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe), že iz tega razloga zanj poseben dednopravni režim ZDZKZ ne more veljati. Zato pa je tudi nepomembno, ali ZDEN izključuje uporabo ZDKZK, nepotreben pa se pokaže tudi predlog pritožnika v zvezi sproženo pobudo za oceno ustavnosti določbe 2. odstavka 74. člena ZDEN in to ne glede na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 3.2.1994 pod št. UI-57/92-10 že sprejelo pobudo za oceno ustavnosti ZDKZK.

V tej zvezi pa je potrebno še oceniti, ali bi dejstvo, da je predmet dedovanja gozd ter da so zakoniti dediči (tudi) nekmetje, ti dejstvi lahko predstavljali omejitev dedne sposobnosti slednjih in to tudi v primeru, če bi bilo mogoče sprejeti oceno pritožnika, da 2. odstavek 74. člena ZDEN dopušča uporabo določb ZDKZK, oziroma da so te določbe v nasprotju z našo ustavo. Tudi, če je predmet dedovanja gozd, veljajo določbe ZDKZK (2. odstavek cit. zakona). Ta zakon pa v 10. členu (dedovanje na podlagi zakona) in 1. odstavku 21. člena (dedovanje na podlagi oporoke), določa, da se za dedovanje kmetijskih zemljišč (torej zemljišč, ki niso v sestavi kmetije), analogno tedaj glede na določbo 2. odstavka ZDZKZ tudi gozdov, uporabljajo splošni predpisi o dedovanju, če izpolnjujejo dediči pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86, 9/90, in Ur. l. RS št. 5/91, prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št. 17/86, v nadaljevanju ZKZ). Ta sicer nekoliko nejasno zapisana določba pa se tiče le zemljiškega maksimuma, ki pa je bil tudi glede gozdov urejen v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (člen 60 ZKZ, prvi odstavek 12. člena Zakona o gozdovih, Ur. l. SRS, št. 15/85, št. 29/86, št. 24/89). Po 24. člena ZKZ (23. člen prečiščenega besedila) pa je lahko dedič pridobil z dedovanjem tudi zemljišče (gozd), ki je skupaj z zemljiščem (gozdom), ki ga je že imel v lasti, presegel agrarni maksimum (60 člen ZKZ), vendar pa presežka ni mogel obdržati. Tudi te določbe ZKZ pa so bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-122/91-13, dne 10.9.1992 razveljavljene. To torej pomeni, da je za dedovanje gozda dejansko za kmeta in nekmeta veljala enaka ureditev tudi pred razveljavitvijo določb 51. - 58. člena ZKZ, 53. - 60. člena prečiščenega besedila iz Ur. l. SRS, št. 17/86, in tedaj tudi ob uporabi določb ZDKZK, za kar se pritožnik zavzema, izpodbijana odločitev ne bi mogla biti drugačna, drugačna pa ne bi mogla biti tudi v primeru, da bi glede na že citirano sprejeto pobudo ustavnega sodišča za oceno ustavnosti ZDZKZ, le to ugotovilo, da je zakon v nasprotju z ustavo.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da prvo sodišče tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 368. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD.