Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenih konkretnih dejstev, s katerimi bi oporekal obstoju, višini ali zapadlosti upnikove terjatve. Dolžnik ne pojasni, kakšni stroški naj bi mu nastali pred sklenitvijo katere pogodbe, koliko ti stroški znašajo in kakšno zvezo imajo z upnikovo terjatvijo. Prav tako ne pove, v kakšni zvezi s terjatvijo so zatrjevana, a ne izkazana potovanja v Nemčijo in kateri stroški so zaradi tega večji, niti ne postavi konkretnih trditev, kakšno nezadovoljstvo naj bi bilo razvidno iz zapisnika o primopredaji ter kako naj bi to vplivalo na obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve, zato je njegov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Ugovor se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 508.065,90 SIT s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da smatra, da je upravičen glede stroškov, ki so nastali pred sklenitvijo pogodbe, zato zahteva odpis najemnine za dva meseca, saj so njihovi stroški zaradi večkratnih potovanj v Nemčijo znatno večji. Prilaga fotokopijo zapisnika o primopredaji, iz katerega je razvidno njegovo nezadovoljstvo.
Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo za neutemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenih konkretnih dejstev, s katerimi bi oporekal obstoju, višini ali zapadlosti upnikove terjatve. Dolžnik ne pojasni, kakšni stroški naj bi mu nastali pred sklenitvijo katere pogodbe, koliko ti stroški znašajo in kakšno zvezo imajo z upnikovo terjatvijo. Prav tako ne pove, v kakšni zvezi s terjatvijo so zatrjevana, a ne izkazana potovanja v Nemčijo in kateri stroški so zaradi tega večji, niti ne postavi konkretnih trditev, kakšno nezadovoljstvo naj bi bilo razvidno iz zapisnika o primopredaji ter kako naj bi to vplivalo na obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.