Jedro

Pogoji za pridobitev predčasne starostne pokojnine vojaškega zavarovanca so po 16. členu omenjenega zakona določeni z dopolnitvijo 35 let pokojninske dobe ob dopolnitvi minimalne starosti 55 let. Znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja zakon v 17. členu. Ta določba omogoča, da se vojaškemu zavarovancu, ki je opravljal določene dolžnosti, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine, določene v 16. členu, zniža. Znižanje je sorazmerno skupni zavarovalni dobi iz naslova povečanja in določeno v 97. členu. Način zmanjšanja predpisane starostne meje pa je po omenjeni zakonski določbi predpisan s polnimi leti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije predčasne starostne vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da ... ne izpolnjuje v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da bi do 18.10.1991 dopolnil 48 let starosti, določenega kot enega izmed pogojev za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi. V njej navaja, da je bil ves postopek za njegovo predčasno upokojitev - razen izdaje pismenega odpravka odločbe - končan do 5.10.1991, zato je v časovnem okviru, določenem z odlokom, izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne upokojitve. Revident očita sodišču, da je zmotno uporabilo določbo 97. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, saj pri znižanju tožnikove starostne meje za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine ni upoštevalo enajstih mesecev in sedemnajst dni povečane zavarovalne dobe. Sodišče bi moralo pri uporabi te določbe analogno upoštevati določbo drugega odstavka 25. člena statuta SPIZ, po kateri se starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe.

Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke ni določna v izvajanjih, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, če je vložena zaradi revizijskega razloga iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, je treba navesti, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po določilu 386. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti le na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uradne dolžnosti ter pri takem preizkusu ugotovilo, da ni bila storjena bistvena kršitev določb pravnega postopka (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče opravi preizkus uporabljenega materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker sta obe nižji sodišči izhajali pri reševanju spora iz pravilnih materialno pravnih izhodišč in sta zato pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Sicer pa so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, procesno pravno nedopustne (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka (na razveljavitev odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 29.1.1993 in 2.3.1993) in za ugoditev njegovemu dajatvenemu zahtevku na plačilo mesečnih akontacij vojaške predčasne starostne pokojnine. Iz ugotovljenih pravno relevantnih dejstev izhaja, da tožnik do 18.10.1991 ni dopolnil 48 let starosti, kot jo za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine pogojujejo 15., 16. in 97. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85), na katerega uporabo napotuje 2. alinea prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92). Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik izpolnil zahtevano starost 48 let šele 31.10.1991, torej po datumu, ki je kot pogoj za prevzem izplačevanja pokojnine vojaškim upravičencem predpisan v prej omenjeni 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka. Ker tožnik ni izpolnjeval v odloku določenega pogoja, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Okvir pravne presoje v sporni zadevi je, kot je pravilno poudarilo drugostopno sodišče, že omenjeni odlok. Ta je v 2. členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpolnitev predpisanega pogoja, ki ga je vezal na časovno obdobje od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriteriji ne morejo vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je Vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju. Ker je temelj za rešitev sporne zadeve vsebovan v odloku, ne pride v poštev uporaba analogije s splošnimi predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, za kar se zavzema revizija.

Tožnik je, po ugotovitvah obeh sodišč, do 18.10.1991 dopolnil skladno določilu 16. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pogoj pokojninske dobe, ne pa pogoja starosti. Pogoji za pridobitev predčasne starostne pokojnine vojaškega zavarovanca so po 16. členu omenjenega zakona določeni z dopolnitvijo 35 let pokojninske dobe ob dopolnitvi minimalne starosti 55 let. Znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ureja zakon v 17. členu. Ta določba omogoča, da se vojaškemu zavarovancu, ki je opravljal določene dolžnosti, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine, določene v 16. členu, zniža. Znižanje je sorazmerno skupni zavarovalni dobi iz naslova povečanja in določeno v 97. členu. Način zmanjšanja predpisane starostne meje pa je po omenjeni zakonski določbi predpisan s polnimi leti. Zato je pritrditi stališču izpodbijane sodbe, da je tožnik pridobil pravico do predčasne starostne vojaške pokojnine šele z dopolnitvijo predpisane starostne meje 48 let (55 let zmanjšane za 7 let benificirane dobe) šele z dnem 31.10.1991, to je po preteku v odloku določenega roka.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe zveznih zakonov, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).