Jedro

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da stranski intervenient ni mogel predvideti okužbe tožnice s TBC, saj mu diagnoza bolezni kljub izvedenim postopkom in testiranjem za odkritje diagnoze pri dečku (s katerimi je razpolagal), ni bila znana. Ker je stranski intervenient izvedel vse potrebne postopke, ki so bili na voljo, nato pa otroka napotil na nadaljnjo diagnostično obravnavo v strokovno višje organiziran U. k. c. L. in ker je ukrepal v skladu s pravili znanosti in stroke tudi potem, ko je izvedel za diagnozo TBC pri obeh obolelih, so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje o tem, da obema zavarovancema toženih strank ni moč očitati protipravnega ravnanja, pravilni.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v znesku 13.000,00 EUR vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je menilo, da v konkretni pravdni zadevi ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca prvotožene stranke in drugotožene stranke oz. stranskega intervenienta. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov in sicer, da mora plačati prvi toženi stranki 884,15 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 210,16 EUR vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naredilo strašansko profesionalno zmoto, ki s pravom in dejanskimi dokazi – listinskimi, posebej še glede na izvedensko mnenje, nima nikakršne pravne korelacije med dokazi in pravnim zaključkom ter obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer ugotovi obstoj vzročne zveze med tožničino okužbo in njenim delom v S. b. C., nadalje tudi da se je tožnica brez dvoma okužila v stiku z okuženima osebama pri stranskem intervenientu S.B.C. – zavarovancu tožene stranke, vendar pa nato sodišče nerazumno, nelogično in z zastrašujočo logiko sprenevedanja zapiše, da drugotožena stranka ni mogla predvideti, da bi njeni pacienti bili lahko okuženi s TBC in je zato stranski intervenient ravnal strokovno ter da tako ni zaslediti razlogov krivde za okužbo tožnice kot čistilke, ki je delala pri stranskem intervenientu. Sodišče celo zapiše, da je bolnica tista (konkretno ne razume ali gre za tožnico ali pacienta S.B.C.) oseba, ki je nosilec tveganj, zato je njena dolžnost, da kot naročnik del opozori delavce drugega delodajalca o eventuelnih možnih boleznih in podobno. Glede na take navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe pritožba meni, da gre za grobo sprenevedanje sodišča, za nelogično razmišljanje in sodišču še večkrat v pritožbi očita, da sicer povzema dikcijo Zakona o delovnih razmerjih iz 184. čl., vendar pa nato s svojo odločitvijo takšno dikcijo popolnoma izniči. Obrazložitev sodbe je absolutno v diametralnem nasprotju z izvedenskim mnenjem, zaslišanjem tožnice in priznanjem obeh toženih strank o evidentnem okuženju v S.B.C., za katero pa očitno ne veljajo osnovni postulati odgovornosti, saj jih sodišče enostavno nelogično in nestrokovno izniči s svojo logiko razmišljanja. Sodišče ugotovi okužbo tožnice pri zavarovancu drugotožene stranke, vendar ne sledi logiki strokovnega in pravnega zaključka, zato je s takšno obrazložitvijo podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. in 15. tč. II. odst. 339. čl., saj sodba nasprotuje sama sebi in razlogom sodbe glede na nasprotja med odločilnimi dejstvi in dokazi ter vsebino listin, ki jih ugotovi in povzame sodišče. Toženi stranki na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej pritožbeno sodišče kot neutemeljene šteje pritožbene očitke o bistvenih kršitvah postopka iz 14. in 15. tč. čl. 339/II Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba je namreč razumljiva, obrazložena in ima razloge, da omogoča pritožbeni preizkus tako strankam kot tudi pritožbenemu sodišču, pritožba pa tudi ne konkretizira nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikih o izpovedbah v postopku in samo vsebino le-teh, kar bi predstavljalo kršitev iz 15. tč. II. odst. čl. 339 ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, tako zaslišanja tožnice, prič, listinskih dokazov v spisu in sodne izvedenke za medicino – infektologinje H. R.-G. prepričljivo ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. V obrazložitvi sodbe jih je tudi obrazložilo. Tako je pravilno uporabilo določbo 8. čl. ZPP, saj je dokazno oceno opravilo vestno in skrbno in jo tudi preverljivo obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer tako splošna načela odškodninske odgovornosti, ki jih določa Obligacijski zakonik – OZ, kakor tudi določbe navedenega zakona v zvezi z objektivno in krivdno odgovornostjo povzročitelja škode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: tuberkuloza je nalezljiva bolezen, ki se prenaša praviloma kapljično, gre za precejšnjo redkost okužbe, človeški imunski sistem v 95 % sam premaga okužbo, povsem se okužbi ni mogoče izogniti, tožnica se je okužila ob stiku z okuženima pri stranskem intervenientu, tožnica se je v sobi z obolelima zadrževala od 10 do 15 minut dnevno, vsak dan je izpraznila koš, čistila skupno kopalnico, v sobi je čistila tla, mize, kljuke, umivalnik, rob postelje, v času bivanja pacienta v bolnišnici ni bila znana njegova diagnoza in ni bil podan niti sum okužbe, pacient je bil zdravljen za pljučnico, klinična slika pacienta je pokazala, da gre za pljučnico, podobne klinične znake pa imajo tudi druge bolezni dihal, vzroka bolezni v S.B. C. ni bilo mogoče ugotoviti in ker ne izvajajo vseh diagnostičnih postopkov za TBC, je bil pacient premeščen v U.L (Pediatrični oddelek), osebe, ki čistijo take prostore, kjer se nahajajo pacienti z nalezljivimi boleznimi, morajo biti posebej usposobljene in poučene o možnostih prenašanja okužb, obstajala so potrebna pisna navodila o pogostostih in metodah čiščenja pri stranskem intervenientu, stranski intervenient je imel ustrezna navodila za čiščenje, za pravilno uporabo pripomočkov za čiščenje, nadalje tudi za posebne ukrepe v primeru okužbe (izolacijski ukrepi, ukrepi za druge), dejavnost čiščenja bolnišničnih prostorov ni nevarna dejavnost, stranski intervenient dodatnih zaščitnih ukrepov (razen standardnih ukrepov za varovanje pred okužbami) ni bil dolžan izvajati, saj mu diagnoza bolezni ni bila znana (kljub izvedenim postopkom in testiranjem), stranski intervenient ob upoštevanju pravil stroke ni mogel predvideti okužbe tožnice s TBC, stranski intervenient je izvedel vse ustrezne postopke, ki so bili na voljo, nato pa pacienta napotil v U. L., potem ko je stranski intervenient izvedel za diagnozo, je napravil seznam oseb, napravil testiranje le-teh, opravljeno je bilo čiščenje prostorov, higieničarki sicer nista odredili posebnega higienskega sistema, vendar ti ukrepi posledic ne bi preprečili, ker to niso ukrepi za preprečitev TBC, tudi ob vseh ustrezno izvedenih ukrepih se okužbi s TBC ne bi bilo mogoče povsem izogniti, stranski intervenient ni kršil obveznosti iz programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (44. čl. Zakona o nalezljivih boleznih), ki vključuje tudi program zaščite in program usposabljanja drugih zaposlenih, stranski intervenient ni kršil pravil svojega dolžnega ravnanja do delavcev pogodbenega partnerja.

Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje je potrebno najprej poudariti, da sodišče prve stopnje o zahtevku na plačilo odškodnine kot jo zahteva tožeča stranka v predmetni pravdni zadevi, za katerega kot je bilo navedeno pravno podlago predstavljajo določila OZ iz naslova objektivne in krivdne odgovornosti, odloča ob dejanskem stanju ter okoliščinah, ugotovljenih na dan zadnje glavne obravnave, v konkretnem primeru torej na dan 25.5.2010 ter da sodišče odloča o zahtevku v okviru trditvene podlage, ki jo pravdni stranki navedeta (čl. 2/I, 7/I, 284 ZPP).

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da dejavnost čiščenja bolnišničnih prostorov ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilni, sicer pa pritožba takšnih zaključkov sodišča prve stopnje niti konkretno ne izpodbija. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenke, da gre za okužbo, ki je gledano celokupno, precej redka. Pravilno je tudi mnenje sodišča prve stopnje o tem, da tudi dejavnost zdravljenja bolnikov s strani zdravstvenega osebja, ki je osnovna dejavnost bolnišnic, ni mogoče označiti za nevarno, pri čemer je takšno osebje v tesnejšem in pogostejšem stiku z obolelimi kot čistilke, katerih delo je sekundarnega pomena in zato tudi za čiščenje bolnišničnih prostorov ni moč šteti, da gre za nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravno podlago 149. čl. OZ in pravilno obrazložilo, kdaj se šteje, da je stvar nevarna oz. kdaj gre za nevarno dejavnost oz. nevarno delo in se s to argumentacijo pritožbeno sodišče v celoti strinja (glej tudi obrazložitev v prvem odstavku 4. strani izpodbijane sodbe). Nadalje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje tudi o tem, da ni podane krivdne odgovornosti zavarovancev prve in druge tožene stranke oz. stranskega intervenienta S. b. C. Ob upoštevanju trditvene podlage, da zavarovanca toženih strank nista poskrbela za varno in zdravo delovno okolje in da nista poskrbela, da bi preprečila širjenje okužbe oz. širjenje bolezni in da bi kot strokovnjaka vsak na svojem področju morala ravnati z večjo stopnjo skrbnosti in profesionalnosti, ob hkratnem upoštevanju da pritožba konkretno dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sploh ne izpodbija (zatrjuje le pavšalno, da je obrazložitev sodišča v absolutno diametralnem nasprotju z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem tožnice ter priznanjem obeh toženih strank o evidentnem okuženju v S.B.C.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da stranski intervenient ni mogel predvideti okužbe tožnice s TBC, saj mu diagnoza bolezni kljub izvedenim postopkom in testiranjem za odkritje diagnoze pri dečku (s katerimi je razpolagal), ni bila znana. Ker je stranski intervenient izvedel vse potrebne postopke, ki so bili na voljo, nato pa otroka napotil na nadaljnjo diagnostično obravnavo v strokovno višje organiziran U. k. c. L. in ker je ukrepal v skladu s pravili znanosti in stroke tudi potem, ko je izvedel za diagnozo TBC pri obeh obolelih, so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje o tem, da obema zavarovancema toženih strank ni moč očitati protipravnega ravnanja, pravilni. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo ugotovitvam izvedenke, da bi sicer higieničarki od informacije s strani čistilnega servisa o povečanem obsegu dela ene izmed čistilk – tožnice sicer ravnali primerno, če bi preverili pogoje in okolje dela in nato priporočali eventuelno dodatne ukrepe, če bi tako presodili, da pa to ne bi bili ukrepi za preprečevanje TBC, ker diagnoza takrat ni bila znana. Torej tudi očitana opustitev higieničark ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi ga bilo mogoče očitati zavarovancu drugotožene stranke in posledično tudi drugotoženi stranki sami. Tako tudi stranskemu intervenientu ni moč očitati, da je kršil obveznosti iz programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb, za katerega 44. čl. Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95) določa, da ga pripravi strokovni vodja, izvajajo pa ga za to dejavnost usposobljeni zdravstveni delavci, po njihovih navodilih pa vsi drugi zaposleni. Po mnenju pritožbenega sodišča pa so pravilni tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje glede krivdne odgovornosti zavarovanca prve tožene stranke glede na dejstvo, da s strani stranskega intervenienta, ki je imela organizirano stalno komisijo za obvladovanje bolnišničnih okužb, zavarovanec prvotožene stranke ni prejel nikakršnega obvestila o morebitnih izolacijskih primerih in zato tudi dodatni zaščitni ukrepi pri tožnici niso bili izvedeni. Čistilni servis ne more vplivati na uvedbo posebnih ukrepov na strani stranskega intervenienta v primeru znanja okužbe s TBC, ki bi terjali poseben higienski režim čiščenja. Glede na take jasne in logične zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z objektivno in krivdno odgovornostjo obeh zavarovancev toženih strank (ob upoštevanju tožbene trditvene podlage kot že navedeno ter trditev toženih strank, da stranski intervenient ni vedel za okužbo) pritožba ne more uspeti s posplošenimi zatrjevanji, ki jih v pritožbi kar naprej ponavlja, da gre za grobo sprenevedanje sodišča in nelogično razmišljanje, ki presega današnje pravno znanje in pravno sklepanje ter da s takimi zaključki sodišče anulira zakonsko dikcijo čl. 184 Zakona o delovnih razmerjih, ki določa odgovornost delodajalca oz. njegovega zavarovanca – drugotožene in prvotožene stranke. Pritožba ne pojasni svojih razmišljanj o tem, zakaj bi naj že zgolj evidentni dokaz o okužbi tožnice pri zavarovancu druge tožene stranke zadoščal za ugotovitev odgovornosti zavarovancev toženih strank. Glede na navedeno so po mnenju pritožbenega sodišča tudi vsa nadaljnja pritožbena zatrjevanja oz. očitki sodišču prve stopnje, češ da je grobo kršilo načelo zaupanja v pravosodje, strokovnost in verodostojnost povsem neutemeljena in neargumentirana in je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo v celoti kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ob uradnem preizkusu sodbe absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (čl. 154 ZPP).