Jedro

Po mnenju sodišča je enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Gre prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne more upoštevati. Vendar pa ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil in v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil kot tudi 3. odstavka 1. člena ZAzil, določen je le višji dokazni standard za začetek postopka priznanja azila na tej pravni podlagi. Če v posameznem primeru torej tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora o stvari takoj odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. pospešenem postopku. V nasprotnem primeru pa, če ugotovi, da ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, je dolžna prošnjo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka tudi preuranjeno uveljavlja kršitev načela nevračanja po določbi 6. člena ZAzil, saj z izpodbijano odločbo do te kršitve po naravi stvari niti še ni moglo priti. Iz 1. odstavka 61. člena namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma še ni postala pravnomočna. Določba 61. člena ZAzil predstavlja konkretizacijo 6. člena ZAzil kot izhaja iz 3. odstavka 61. člena ZAzil, ki je vsebinsko ponovljena določba 6. člena ZAzil, pri čemer mora pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odločati tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec za azil le tega ne pridobi.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z uvodoma navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl. US RS, 113/00 - odl. US RS, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno ter odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega postopka. V obrazložitvi je povzela vsebino vloge za azil, ki jo je tožnik lastnoročno sestavil dne 7. 4. 2003 v Centru za odstranjevanje tujcev in njegove prošnje za azil, podane na predpisanem obrazcu dne 9. 4. 2003, v katerih tožnik navaja, da je bil v času agresije jugoslovanske vojske aktivni član hrvaške vojske in se je bojeval na območju Hrvaške, ko pa se je tam vojna končala, se je vrnil v Bosno in Hercegovino v svoj domači kraj, kjer pa je našel domačo hišo požgano, vsi njegovi sorodniki pa so bili izgnani. Ko se je želel nastaniti pri prijateljih, je dobil resne groženje s strani uradnih organov zaradi aktivnega delovanja v hrvaški vojski, pričeli so mu še fizično groziti in ga hoteli prijeti, zato je tožnik pobegnil iz Bosne in Hercegovine. Tožena stranka na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da so policisti dne 4. 4. 2003 izvedli identifikacijski postopek in ugotovil istovetnost tožnika AA ter pri tem ugotovili, da je dne 30. 3. 2003 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in svojo identiteto sprava dokazoval s potno listino na ime BB, rojen 20. 4. 1952, izdana na PP A, Republika Hrvaška. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je v nadaljevanju policijske depeše razvidno, da so policisti Postaje mejne policije B pri hrvaških obmejnih organih preverili potno listino na ime BB ter ugotovili, da je bila ukradena na območju Republike Hrvaške, pri preverjanju AA pa so ugotovili, da mu je bil v Republiki Hrvaški izrečen ukrep izgona do leta 2008 ter da se je enajst let nahajal v zaporih C. Tožena stranka še ugotavlja, da je iz odločbe Sodnika za prekrške D, št. P... z dne 4. 4. 2003, razvidno, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in uporabil tujo potno listino kot svojo, izrečen pa mu je bil varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za čas šestih mesecev. Nadalje še ugotavlja, da je bilo tožniku med postopkom odstranitve tujca iz države nato s sklepom z dne 4. 4. 2003 odrejeno bivanje v Centru za odstranjevanje tujcev in dodaja, da je dne 14. 5. 2003 tožnik podal umik prošnje za priznanje azila, na podlagi česar je tožena stranka s sklepom z dne 16. 5. 2003, postopek ustavila. Sklep, ki je bil tožniku vročen dne 5. 6. 2003, je postal pravnomočen dne 7. 7. 2003. Tožnik pa je ponovno prošnjo za azil podal dne 2. 9. 2003 v času svojega bivanja v Centru za odstranjevanje tujcev, ko je potekal postopek za njegovo odstranitev tujca iz države. V ponovni prošnji za azil je tožnik navedel enake razloge za odhod iz matične države, kot jih je navedel že v svoji prvi prošnji in tožena stranka zaključuje, da tožnik ni navedel novih razlogov, ampak ugotavlja, da je tožnik ob podaji prve prošnje za azil podal neresnično izjavo, ki je v nasprotju s podatki oziroma listinami v spisih, saj iz ugotovitev policistov PMP B izhaja, da je bil tožniku, ki je v Republiki Hrvaški prestal enajstletno zaporno kazen, izrečen izgon iz države do leta 2008, navedena okoliščina pa nasprotuje tožnikovi izjavi ob vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu pri vprašanju št. 24, ki se glasi "Ali je bil že kdaj kaznovan oziroma prestajal zaporno kazen, kje in zakaj?" odgovoril nikalno. Tožena stranka pri presoji ali so v konkretnem primeru podane dejanske okoliščine, zaradi katerih se lahko na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil takoj odloči o stvari, ugotavlja, da je tožnik prošnjo utemeljeval na lažni predstavitvi razlogov in da je vlogo podal le z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Glede na okoliščine, da je bil azilni postopek tožeče stranke prvič ustavljen, tožena stranka zaključuje, da je tožnik ponovno prošnjo za azil vložil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države in svojo odločitev utemeljuje na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi 36. členom ZAzil (2. in 5. alinea), ki jih tudi citira. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa se sklicuje tudi na sodne odločbe Upravnega in Vrhovnega sodišča RS št. U 963/2003-7 z dne 23. 6. 2003, potrjene s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 883/2003-2 z dne 27.8. 2003 in I Up 286/2002-2 z dne 6. 3. 2002. Tožena stranka je v postopku zbrala informacije o politični in družbeni situaciji v izvorni državi tožnika (odlomki iz odločbe CRA z dne 11. 2. 2000 o primeru N.M. iz Bosne in Hercegovine načelna odločitev - EMARK - JERCA - GICRA ter poročilo, ki ga je pridobil IDC pri Sektorju za azil) in na podlagi tako zbranih informacij zaključuje, da je po sprejemu Resolucije št. 1088 OZN dne 12. 12. 1996 prenehala nevarnost ponovnega izbruha državljanske vojne in neposredna nevarnost novega etničnega preganjanja Bosancev ter da od tedaj velja, da organi tamkajšnjih oblasti zagotavljajo ljudem ustrezno zaščito. Tožena stranka je preučila tudi prakso evropskih držav glede Bosne in Hercegovine, ki je razvidna iz načelnega mnenja švicarskega sodišča (CRA z dne 11. 2. 2000 o primeru N.M. iz BiH), iz katere izhaja, da je treba razlikovati med tremi kategorijami beguncev iz BiH glede na okoliščino, kdaj so zapustili matično državo, in sicer pred 14. 12. 1995 (Daytonski sporazum), med 15. 12. 1995 in 12. 12. 1996 (Resolucija OZN št. 1088) in tistimi, ki so državo zapustili po 12. 12. 1996; pri odločanju pa je odločilno, ali je podana vzročna povezava med škodo, nastalo v času vojne in odhodom teh oseb iz države v razdobju, krajšem od 12 mesecev od konca vojne v BiH. V primeru, ko je bila prekinjena omenjena vzročna zveza so pristojni organi Švicarske Konfederacije zavrnili takšno prošnjo za azil. Tožena stranka v svoji obrazložitvi še navaja, da je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil tožniku po tem, ko je zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno, določila rok v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. V tožbi, ki jo je tožnik v pravočasno vložil dne 20. 10. 2003, navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in bistveno kršila materialnega in procesnega prava, in sicer Zakon o azilu, Zakon o splošnem upravnem postopku in mednarodnih pogodb. Tožnik meni, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v neskladju z dejanskim stanjem in preuranjeno. Navaja še, da ne drži, da bi tožnik podal drugo prošnjo za to, da bi se izognil prisilni odstranitvi in da bi lažno predstavljal razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil. Nadalje še navaja, da se tožena stranka sklicuje na to, da je tožnik vstopil v Slovenijo ilegalno in je pri tem uporabila ukradeni potni list. To sicer drži, vendar je tožnik to pojasnil že pristojnim mejnim organom in tudi na zaslišanju pri sodniku za prekrške, da je potni list ukraden, in da torej tožnik pred pristojnimi organi ni ničesar skrival. Dalje navaja, da drži tudi to, da je tožnik svojo prvo vlogo za priznanje azila v Sloveniji umaknil, vendar je to storil po nasvetu inšpektorjev in ne da bi se zavedal posledic svojega ravnanja kot prava neuka stranka in tujec, pristojni organ pa je izdal sklep o ustavitvi postopka za priznanje azila. Tožnik meni, da je poleg tega potrebno upoštevati tudi njegovo čustveno in duševno stanje, ker je duševno bolan, zaradi česar je moral dvakrat obiskati psihiatra in sedaj uživa predpisana zdravila. Poudarja, da v postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce vse do te stopnje, ker o tej pravici ni bil ustrezno poučen. V tožbi še navaja, da tožena stranka utemeljuje svoj sum, da je tožnik lažno predstavljal razloge za azil na okoliščini, da je na obrazcu vloge za azil zapisano, da tožnik ni bil kaznovan. Tožnik poudarja, da to ne drži oziroma je možno, da je uradna oseba tako zapisala, čeprav je tožnik ob oddaji vloge za azil uradni osebi izrecno navedel, da je bil kaznovan in da je prestal zaporno kazen. Navaja še, da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z navedbo, da se izjave tožnika ne ujemajo z ugotovitvami pristojnih organov Republike Slovenije in da sumi, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil le zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz Slovenije, saj je prvo prošnjo umaknil. Tožnik opozarja, da se dejansko nasprotja med dejstvi, ki jih je navedel tožnik in dejstvi, ki so jih ugotovili pristojni organi Republike Slovenije sploh ne nanašajo na razloge, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Meni, da je irelevanten del obrazložitve, v katerem tožena stranka navaja sodbe Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pomenom in uporabo 2. odstavka 35. člena ZAzil in 36. člena ZAzil ter zgodovino Bosne in Hercegovine po letu 1991, pač pa bi ga morala tožena stranka zaslišati tožnika v zvezi ugotovljenimi dejstvi in mu na tak način omogočiti da se opredeli do dejstev, ki so jih pristojni organi ugotovili v postopku. Ker ga tožena stranka ni zaslišala, je po njegovem mnenju kršila temeljna načela ZUP in načela ZAzil, zlasti pravico do informiranosti o poteku postopka in do brezplačne pomoči svetovalca za begunce. Hkrati tožena stranka v postopku ni presojala, ali bi bilo z odstranitvijo tožnika kršeno načelo nevračanja, kar bi predstavljalo tako kršitev določbe 6. člena ZAzil kot tudi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s Protokoli (dalje EKČP) in s tem 8. člena Ustave RS. Tožnik sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano odločbo in mu prizna azil oziroma da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka in sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

V dopolnitvi tožbe, ki jo je tožnik naknadno podal dne 21. 10. 2003, navaja, da je že v tožbi dne 20. 10. 2003 opozoril, da je psihični bolnik, ker meni, da je njegovo čustveno in duševno stanje potrebno upoštevati pri presoji njegovih dejanj in v celotnem kontekstu odločanja o priznanju azila. V smislu potrditve svojih navedb pa dopolnjuje tožbo z zdravniškimi izvidi z dne 28. 8. 2003, dne 5. 5. 2003, dne 10. 7. 2003 in dne 7. 10. 2003, ki jih prilaga v neoverjenih fotokopijah, ter sodišču predlaga, da jih upošteva pri odločanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dalje izrecno oporeka tožbenim navedbam, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je tožena stranka natančno in podrobno preučila navedbe tožnika o podaji prošenj in predloženih listin, tožnik pa je že ob podaji prve prošnje za azil, kakor tudi ob podaji ponovne prošnje za azil na vprašanje, ali je že bil kdaj kaznovan oziroma prestajal zaporno kazen, kje in zakaj, odgovarjal nikalno. Tožena stranka izrecno oporeka tudi tožbenim navedbam, da je tožnik ob podaji prošnje za azil uradni osebi izrecno navedel, da je bil kaznovan, ter da je prestal zaporno kazen, saj je iz dokumentacije v spisu razvidno, da tožeča stranka tega ne omenja med postopkom, pač pa šele v svoji tožbi zoper izpodbijano odločbo. Dalje še navaja, da je tožnik lastnoročno podpisal umik svoje prve prošnje za azil, zaradi česar je pristojni organ izdal sklep, ki je bil tožniku vročen 5. 6. 2003 in zoper katerega tožnik ni sprožil upravnega spora. Prav tako je tožnik podal tudi izjavo z dne 22. 5. 2003, v kateri navaja, da se namerava vrniti v Bosno in Hercegovino, ter da naj se ne upošteva njegovih morebitnih vlog za azil. Tožena stranka izrecno zanika kot neutemeljen in zavajajoče tožbene navedbe, da je tožnik vlogo umaknil po nasvetu inšpektorjev. Poudarja tudi, da je bil tožnik ob podaji ponovne prošnje za azil seznanjen s pravico do svetovalca, vendar je to pravico eksplicitno odklonil. Zato meni, da se sedaj tožnik v tožbi ne more uspešno sklicevati na kršitev pravice do pomoči svetovalca za begunce, če se je tej pravico odpovedal. Dalje še navaja, da je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 10. člena ZAzil obvestila o tožnikovi vlogi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) ter tako omogočila vzpostavitev stika predstavnika UNHCR s tožnikom. Tožena stranka še pripominja, da ni kršila načela zaslišanja stranke, saj lahko pristojni organ brez zaslišanja stranke takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se ugotovi, da se postopek zlorablja.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) svojo udeležbo v tem upravnem sporu v sodno odmerjenem roku pisno prijavil dne 23. 10. 2003. K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je predmet spora odločba tožene stranke izdana v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo (ponovno) prošnjo za azil, ker je ocenila, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka, kot jo definira 1. in 5. alinea 36. člena ZAzil. Sodišče po proučitvi izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in utemeljeni pa so po presoji sodišča tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, zato jih sodišče sprejema in se nanje sklicuje ter jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Glede tožnikovih navedb v dopolnitvi tožbe z dne 21. 10. 2003 pa sodišče še dodaja: Po določbi 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje praviloma v okviru tožbenih navedb, vendar le v primeru in pod pogojem, da je tožba pravočasno vložena v zakonskem roku. V obravnavani zadevi, v kateri je tožba uperjena zoper uvodoma navedeni dokončni upravni akt, izdan v t. i. pospešenem postopku na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, je določen tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu z določbo 2. odstavka 38. člena ZAzil. Iz povratnice o vročitvi izpodbijane odločbe tožniku izhaja, da mu je bila izpodbijana odločba osebno vročena dne 17. 10. 2003 in da je torej 18. 10. 2003 začel teči tridnevni rok za vložitev tožbe, ki je potekel 20. 10. 2003. Po tem datumu vložena tožba bi bila nedopustna in bi jo sodišče moralo, ob upoštevanju 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, zavreči. Na navedeni podlagi je po mnenju sodišča enako nedopustna tudi naknadna dopolnitev (sicer pravočasno vložene) tožbe, če je vložena, kot v konkretnem primeru, že po tem, ko je potekel zakonski rok za tožbo. Poleg tega pa po mnenju sodišča glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS v upravnem sporu stranke ne smejo navajati (novih) dejstev in predlagati (novih) dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Vendar pa gre v obravnavanem primeru prav za tak primer, ko tožeča stranka v naknadni dopolnitvi tožbe (ne glede na to, da je podana že po izteku zakonskega roka za tožbo, ki je določen v 2. odstavku 38. člena ZAzil) navaja nova dejstva in prilaga dokaze za ta dejstva. Sodišče jih v obravnavani zadevi v okviru presoje zakonitosti uvodoma navedene izpodbijane odločbe zaradi razlogov, ki so predhodno obrazloženi, ne more upoštevati. Vendar pa sodišče ob tem dodaja, da ima na podlagi določbe 41. člena ZAzil tožnik možnost vložiti novo prošnjo za azil v postopku po tej novi prošnji za azil uveljavljati razloge, ki jih tožnik uveljavlja z naknadno dopolnitvijo tožbe. Po določbi 41. člena ZAzil lahko namreč prosilec za azil vloži novo vlogo za azil, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, kar pomeni, da je zakonodajalec s to določbo predvidel upoštevanje naknadno spremenjenih okoliščin tako v zvezi s priznanjem azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil kot tudi 3. odstavka 1. člena ZAzil, določil je le višji dokazni standard za začetek postopka priznanja azila na tej pravni podlagi. Zato je po mnenju sodišča neutemeljena tožbena trditev, da bi glede na v izpodbijani odločbi navedeno dejansko stanje, ki med strankama ni sporno, morala tožena stranka izvajati posebni ugotovitveni postopek v celoti v smeri izpolnjevanja pogojev za priznanje azila tožeči stranki na podlagi določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil ter po uradni dolžnosti skladno z določbo 33. člena ZAzil izvajati dokaze v smeri ogroženosti tožnika v matični državi (in po uradni dolžnosti ugotavljati, preverjati in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze in zaslišati tožnika kot stranko v postopku).

V tem primeru namreč ni sporno dejstvo, da je tožnik prvič vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji že dne 9. 4. 2003 in da je tožnik nato dne 12. 5. 2003 umaknil vlogo za azil, na podlagi česar je bil postopek skladno s 1. odstavkom 42. člena ZAzil ustavljen s sklepom z dne 16. 5. 2003, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih. Prav tako med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik med postopkom odstranitve tujca iz države v času, ko se je nahajal v izpostavi Centra za odstranjevanje tujcev V podal ponovno prošnjo za priznanje azila dne 2. 9. 2003, o kateri je nato tožena stranka odločila z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, ki je sedaj predmet spora, in zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Določba 36. člena ZAzil določa primere, v katerih se šteje ravnanje prosilca za azil, v tem primeru tožnika, za zavajanje oziroma zlorabo postopka, in sicer utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea), lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea), namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje v njegovi prošnji (3. alinea), prikrivanja, da je že pred vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej če pri tem uporabi napačno istovetnost (4. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Na navedeni podlagi mora tožena stranka kot pristojni organ v konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali je glede na dejanske okoliščine individualnega primera izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine primera ujemajo s katerim koli izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbi od 1. do 5. alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. To stališče se je izoblikovalo pri odločanju sodišča v podobnih primerih in je navedeno med drugim tudi v sodbi opr. št. U 963/2003-7 z dne 23. 6. 2003, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Če v posameznem primeru torej tožena stranka ugotovi, da gre za okoliščine, ki se že po samem zakonu štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka, mora o stvari takoj odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in v takem primeru, kakršen je tudi obravnavni, kot je predhodno obrazloženo, prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno v t. i. pospešenem postopku. V nasprotnem primeru pa, če tožena stranka ugotovi, da ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, je dolžna prošnjo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah 1. odstavka 29. člena in 33. člena ZAzil ter (subsidiarno) Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP). Zato se sodišče ne strinja s tožbenim ugovorom kršitve pravil postopka, ker je tožena stranka v konkretnem primeru odločila v t. i. pospešenem postopku brez zaslišanja tožnika, saj je po presoji sodišča na podlagi dejanskega stanja, ki ga je navedla v izpodbijani odločbi in ki je skladno s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih, utemeljeno zaključila, da je tožnik svojo prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odločil prisilno odstranitev in jo je utemeljeval tudi z (deloma) lažno predstavitvijo razlogov.

Po presoji sodišča tožeča stranka tudi preuranjeno uveljavlja kršitev načela nevračanja po določbi 6. člena ZAzil, saj z izpodbijano odločbo do te kršitve po naravi stvari niti še ni moglo priti. Iz določbe 1. odstavka 61. člena namreč izhaja, da je šele pravnomočna odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite po določbi 61. člena ZAzil, pri čemer izpodbijana odločba brez dvoma še ni postala pravnomočna. Sodišče pri tem pripominja, da predstavlja določba 61. člena ZAzil konkretizacijo 6. člena ZAzil kot izhaja iz 3. odstavka 61. člena ZAzil, ki je vsebinsko ponovljena določba 6. člena ZAzil, pri čemer mora pristojni organ o posebni obliki zaščite posamezniku odločati tako po uradni dolžnosti kot tudi na podlagi zahteve stranke, vendar po pravnomočno končanem postopku za priznanje azila, v primeru in pod pogojem, če prosilec za azil le tega ne pridobi. Navedeno pomeni, da azilnem postopku šele naknadno s časovnim zamikom sledi postopek za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil, in sicer tako na prošnjo zavrnjenega prosilca za azil, kot tudi po uradni dolžnosti, torej na lastno iniciativo pristojnega organa.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ugotovilo, da je bil postopek pred njeno izdajo pravilen in da je tudi odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2: Tožnik je v tožbi predlagal tudi oprostitev plačila stroškov postopka in sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča, kot v obravnavnem primeru, le o zakonitosti upravnega akta. Vendar pa so v tem postopku nastali stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče na podlagi podatkov upravnih spisov in ob upoštevanju tožnikovega statusa ugodil njegovemu predlogu za oprostitev sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) in ga oprostilo plačila sodnih taks.