Up-101/98

7. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 7. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 813/97 z dne 27. 1. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper v izreku navedeno odločbo. Navaja, da je vstopil v pravdo kot intervenient, da je vložil spremembo tožbenega zahtevka, čemur stranka, kateri se je pridružil, ni nasprotovala, ter da mu je kljub temu pritožbeno sodišče zanikalo pravico do podajanja predlogov in vseh drugih pravdnih dejanj po 208. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77), saj se je ob reševanju njegove pritožbe postavilo na stališče, da intervenient ne more opravljati dispozitivnih pravdnih dejanj, torej tudi ne more spremeniti tožbe. Pritožnik zatrjuje, da izpodbijana odločitev Višjega sodišča pomeni kršitev pravice do sodnega varstva ter da je očitno napačna in brez razumne pravne podlage in zato arbitrarna.

2.Iz navedb ustavnega pritožnika izhaja njegovo nestrinjanje s pravnim stališčem sodišča, po katerem stranski intervenient ne more spremeniti tožbe. Ustavna pritožba se torej nanaša na tisti del sodne odločitve, v katerem je sodišče zavrglo tožbo, kolikor se nanaša na zahtevke, ki jih je ob spremembi tožbe postavil ustavni pritožnik kot stranski intervenient v pravdi. Z nasprotovanjem navedenemu stališču pritožbenega sodišča ustavni pritožnik zatrjuje napačno uporabo prava, saj naj bi po njegovem mnenju sodišče s tem kršilo 208. in 190. člen ZPP77. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče se pri tem omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega izpodbijani odločbi ni mogoče očitati.

3.Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča sodišče. Institut stranske intervencije ni nujna sestavina te ustavne pravice in ne sega na raven ustavnih pravic, ampak je le predmet zakonskega urejanja. O morebitnih nezakonitostih izpodbijane sodne odločitve v zvezi s položajem in upravičenji stranskega intervenienta ter pravnimi posledicami njegovih ravnanj se torej v postopku ustavne pritožbe iz zgoraj navedenih razlogov Ustavno sodišče ni pristojno izrekati. Le če bi bila izpodbijana odločitev očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, bi to lahko pomenilo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po oceni Ustavnega sodišča temu ni tako. Prvega odstavka 208. člena ZPP77 (enako določbo vsebuje tudi 201. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), ki določa, da ima intervenient po vstopu v pravdo "... pravico podajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja ..." ni mogoče uporabiti neodvisno in ločeno od drugih določb zakona, ampak jo je treba interpretirati v kontekstu celotnega 208. člena ZPP77 in drugih določb zakona ter ob upoštevanju pravne narave in bistvenih značilnostih instituta stranske intervencije. Bistvena značilnost stranskega intervenienta je prav to, da se v sodnem postopku ne odloča o njegovih pravicah in obveznostih, da ni stranka v pravdi, ampak da nastopa v tuji pravdi, in sicer na strani tiste pravdne stranke, katere uspeh je v njegovem pravnem interesu, in da tej stranki v pravdi pomaga s pozitivnimi, koristnimi in ne njenim dejanjem nasprotujočimi procesnimi dejanji. Ker stranski intervenient nastopa v tuji pravdi, ne more opravljati procesnih dejanj, ki bi povzročile spremembo identitete te, tuje pravde, ki je določena s subjektivnim in objektivnim elementom - s pravdnimi strankami in s predmetom spora. Ustavno sodišče zato nima pomislekov glede izpodbijanega pravnega stališča pritožbenega sodišča - ki je tudi enotno sprejeto tako s strani teorije kot sodne prakse - da stranski intervenient ne more spremeniti tožbe.

4.Ker z izpodbijano odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude