Jedro

Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, se vprašanje resnosti grožnje ne presoja z vidika subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, temveč predvsem z objektivnega vidika. Dejanje je v obliki resne zagrozitve storilca, da bo napadel uradno osebo, dokončano že z izrečeno resno grožnjo in ni potrebno, da bi takšna grožnja bila povezana z dejanskim napadom.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo z dne 19.1.2005 obsojenega Z.B. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ in mu po 50. ter 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni en mesec zapora za vsako dejanje, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen tri mesece in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.1.2006 delno ugodilo pritožbama državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenčeva dejanja pravno opredelilo kot storitev dveh kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ in po 50. členu istega zakonika obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo posamezni kazni šest mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen deset mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. V preostalih delih je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da sodbi spremeni in oprosti obsojenca očitka po obtožnem predlogu oziroma razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču z zahtevo uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva navaja, da so bile grožnje izrečene nedoločenemu krogu oseb, ki opravljajo delo policista, pa še to ne policistom na terenu in v službi, temveč vodstvu policije. Manjka subjekt - konkretna uradna oseba, ki ji bo onemogočeno opravljati naloge varnosti. Nedoločen krog pa širi kaznivost preko zakonske dispozicije in krši načelo zakonitosti kot temeljno načelo kazenskega in ustavnega kazenskega prava. Zato je po oceni vložnikov zahteve podan razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, očitno po 1. točki 372. člena ZKP.

Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je obsojencu očitano, da je dne 15.9.2003 policistoma Postaje mejne policije Č.R. in D.K., ki sta po odredbi sodišča prišla v nadzor hišnega pripora, zagrozil, da bo vsakemu policistu, ki bo od srede naprej prišel na dvorišče dlje od kante za smeti, zapičil v glavo sekiro, dejanje pa je ponovil istega dne okoli 8.35 ure, ko je policistoma iste postaje E.H. in D.F. zagrozil, da bo slehernega policista od srede naprej napadel s sekiro, če bo na dvorišče prišel bližje kot do smetnjaka.

Sodišče prve stopnje, ki je štelo za dokazano, da je obsojenec izrekel policistom navedene grožnje v obeh primerih, je presodilo, da besedna zveza, ki jo je uporabil obsojenec, pomeni resno grožnjo policistu K. in V., ki sta izvajala nadzor zoper obsojenca odrejenega hišnega pripora, oziroma tudi ostalim policistom, ki bodo izvajali nadzor od srede naprej. Enak zaključek je sprejelo glede grožnje, izrečene policistoma S. in F., pri čemer je poudarilo, da jima verjame, da je obsojenec besede o napadu s sekiro namenil tudi njima kot potencialnima članoma patrulje v naslednjih dneh.

Sodišče druge stopnje je zaključilo, da iz konkretnega opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, saj opis obsega resno grožnjo obsojenca (pri tem povzema inkriminirano grožnjo), ki jo je izrekel štirim osebam, ki so kot uradne osebe opravljale naloge javne varnosti.

Glede na navedeno je v opisu obsojenčevega ravnanja konkretiziran krog uradnih oseb, vključno s policisti, ki so opravljali naloge javne varnosti, to je nadzorovali izvajanje hišnega pripora. V skladu s tem opisom je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejansko stanje in presodilo, da sta grožnji z uporabo sekire namenjeni policistom, ki so opravljali naloge javne varnosti in ne nedoločenemu krogu oseb in tudi ne da gre le za sporočilo vodstvu policije. Slednje pomeni, da uradne osebe kot objekt napada niso nedoločene ter da opredelitev tega zakonskega znaka ni pomanjkljiva, prav tako pa ne presoja pravnomočne sodbe.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 303. člena KZ stori med drugim, kdor resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti. Glede na takšno dispozicijo obsega grožnja zagrozitev z uporabo fizične sile in je namenjena ogrozitvi uradne osebe (glej mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002). V primeru tega kaznivega dejanja se vprašanje resnosti grožnje ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, temveč predvsem z objektivnega vidika. Na resnost grožnje je mogoče sklepati na podlagi načina, oblike in intenzitete ravnanja storilca ter ostalih okoliščin, v katerih je bila izrečena.

Sodišče prve stopnje je med ostalim utemeljilo, da besedna zveza zapičiti v glavo sekiro oziroma napasti nekoga s sekiro, nedvomno pomeni sporočilo o napadu in telesnem poškodovanju napadenega, resnost grožnje pa izhaja iz samih okoliščin, v katerih se je nahajal obsojenec. S takšno presojo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Ob tem in ob utemeljeni razlagi določbe 1. odstavka 303. člena KZ, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, pri čemer je pravilno izhajalo iz sistematične (uvrstitev tega kaznivega dejanja v skupino kaznivih dejanj zoper javni red in mir) ter primerjalne metode (primerjava s 1. odstavkom 145. člena KZ), ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da pravilna uporaba materialnega prava ne omogoča zaključka o resni grožnji ter da je zato podana kršitev kazenskega zakona. Glede na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe ni utemeljena presoja zahteve, da je v obravnavani zadevi šlo največ za nekaznivo predhodno delovanje, da je obsojenec z besedami manifestiral odločitev, da je vprašljiva njena resnost in realnost, da ni uresničil nobenega zakonskega znaka, ker ni vzel sekire in z njo ni zagrozil ter da se njegovo ravnanje ni približalo niti poskusu storitve kaznivega dejanja, ki konkretno ni kazniv. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 303. člena KZ, ki je storjeno v obliki resne zagrozitve storilca, da bo napadel uradno osebo, je namreč dokončano z izrečeno resno grožnjo in ni potrebno, da bi takšna grožnja bila povezana z dejanskim napadom.

Zahteva tudi ocenjuje, da pri obsojencu ni bil podan naklep. Takšen zaključek utemeljuje z okoliščinami, da je obsojenec grajal postopek izvajanja hišnega pripora s strani policistov, ki so s svojim postopanjem povzročali motnje spanja, občutke sramu in nelagodja. Z besedami je želel opozoriti na problem vsakodnevnega nočnega zbujanja in način izvajanja kontrole. Ker je bil obsojenčev namen opozoriti in rešiti ta problem, zahteva meni, da je izključen naklep v smeri resne grožnje. Gre za navedbe, ki pomenijo grajo dejanskih in ne materialnopravnih ugotovitev, le teh pa ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi utemeljeno presodilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom.

Zahteva tudi navaja, da bi sodišče moralo uporabiti pravila 14. člena KZ in opredeliti obsojenčevo dejanje kot dejanje majhnega pomena. Po tej določbi gre za dejanje majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Obsojenec je, kot je ugotovilo sodišče, resno zagrozil, da bo napadel policiste, ki so opravljali nadzor na izvrševanjem hišnega pripora. Kaznivo dejanje je storil z direktnim naklepom. Zato nevarnost ni objektivno neznatna niti zaradi narave niti zaradi teže njegovega dejanja. Glede na ugotovljeno krivdno obliko tudi v subjektivnem pogledu ne gre za nizko stopnjo obsojenčeve odgovornosti, ne oziraje se na okoliščino, da je bila v času storitve kaznivih dejanj njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana.

Vložniki zahteve uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka in 2. odstavka 371. člena ZKP. Izrek pravnomočne sodbe je po njihovem mnenju nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Sodišče pa je s svojim postopanjem bistveno kršilo tudi določbe 2. odstavka 371. člena v zvezi z 269. členom ZKP.

Po določbi 1. odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog med ostalim obsegati tudi opis kaznivega dejanja, ki mora biti tak, kot je v določbi 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP predpisano za obtožnico. Po tej določbi se za opis dejanja zahteva navedba dejstev in okoliščin, iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, izrek obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje dejstva in okoliščine, s katerimi so opredeljeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, vključno s konkretnim opisom resne grožnje ter časovno in krajevno opredelitvijo. Iz izreka povsem jasno izhaja, za kakšno kaznivo dejanje gre, glede dejanskega temelja izpodbijane sodbe pa njen izrek tudi ni sam s seboj v nasprotju iz razlogov, ki jih navaja zahteva. Ker je sodišče s sodbo povzelo opis kaznivega dejanja, ki ga je vseboval obtožni predlog, ni bilo nobene podlage, da bi ga sodišče obravnavalo kot nepopolno vlogo, ki bi jo moralo vrniti tožilcu v popravo. Iz teh razlogov zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka istega člena v zvezi z 269. členom ZKP, sodišču druge stopnje pa tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, ker ni sledilo pritožbenim navedbam in ni razveljavilo prvostopenjske sodbe s takšnim izrekom. V delu, v katerem zahteva trdi, da so bili predmet grožnje policisti v vodstvu in ne konkretni policisti na terenu in takšno trditev povezuje z ostalimi navedbami, se v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP spušča na področje dejanskega stanja. Dokazna ocena glede tega, katerim uradnim osebam je obsojenec resno zagrozil, da jih bo napadel, se namreč razlikuje od navedb zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega Z.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Po podatkih kazenskega spisa je obsojenec brez zaposlitve in rednih dohodkov, prav tako nima nepremičnin ali drugega premoženja. Zato ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).