Jedro

Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po drugem in prvem odstavku člena 197 KZ-1. Na podlagi prvega odstavka člena 96 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, potrebnimi izdatki obdolženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovih zagovornikov obremenilo proračun. Oškodovanca B. B. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka člena 105 ZKP napotilo na pravdo.

2.Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, mu naloži v plačilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugega sodnika posameznika.

3.Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške družbe C. iz Grosuplja in predlagali njeno zavrnitev ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4.Na odgovor je odgovoril pooblaščenec oškodovanca; navedbam zagovornikov obdolženca je nasprotoval.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v določenih delih pravilno zaključilo, da opisi posameznih zatrjevanih izvršitvenih ravnanj obdolženca ne predstavljajo konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, sicer pa izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in sintezno ustrezno ovrednotilo in ocenilo ter sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je utemeljeno ugotovilo, da opis obravnavanega kaznivega dejanja v določenem delu ne predstavlja očitanega, pa tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja, v preostalem pa, da niso z gotovostjo izkazani objektivni in subjektivni zakonski znaki in elementi očitanega kaznivega dejanja.

7.Pritožniku ni mogoče pritrditi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo izpovedbe v dokaznem postopku zaslišanih prič in napačno ugotovilo, da obdolžencu posamična izvršitvena ravnanja znotraj očitanega kaznivega dejanja niso izkazana s potrebno gotovostjo. Sodišče druge stopnje opozarja, da pritožnik konkretizirano svoje zaključke opira le na izpovedbo oškodovanca in priče D. D. čeprav v zvezi s svojim sklepom, da je sodišče prve stopnje presojalo izpovedbe prič po dvojnih merilih, izpovedbi priče E. E. nasproti izpostavlja tudi izpovedbi prič F. F. in G. G.; ti dve le navede, do njiju pa se vsebinsko ne opredeli.

8.Drugostopenjski senat ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje potem, ko je sprejelo svoje zaključke o določenih nespornih dejstvih in okoliščinah (glede izvolitve obdolženca za župana in nastopa županskega mandata dne 29. 10. 2014; glede oškodovančeve pozicije na občini - najprej na delovnem mestu Oddelka za X. od 1. 11. 2002 do 29. 6. 2007, ko je bil s strani prejšnjega župana imenovan za direktorja občinske uprave, in sicer za dva mandata, potem pa pred iztekom drugega dne 29. 9. 2014, podal zahtevo za razrešitev z mesta direktorja občinske uprave in razporeditev na delovno mesto vodje Oddelka za X., za to delovno mesto pa tudi sklenil pogodbo z občino; glede medsebojnega razmerja med obdolžencem in B. B. v okviru zaposlitve slednjega na občini in neprofesionalnega opravljanja županske funkcije obdolženega, katerega je zaznamovala različnost njunih stališč v zvezi z vprašanji iz pristojnosti občinske uprave; glede obdolženčevega nasprotovanja novim zaposlitvam ob nastopu županskega mandata; glede tega, da v inšpekcijskem postopku, za katerega je pobudo podal oškodovanec v aprilu 2015 zaradi domnevnega trpinčenja na delovnem mestu, občini kot njegovemu delodajalcu ni bil izrečen noben ukrep, ter da je prijavo kaznivega dejanja na policijo podal Inšpektorat RS za delo; glede dveh pisnih kronologij dogajanja med obdolženim in B. B., katerih avtor je bil sam oškodovanec, pri čemer prva predstavlja sprotni zapis objektivnega dogajanja na podlagi B. B. videnja, druga pa je bila izdelana na zaprosilo policije potem, ko je bila že dana prijava inšpekcije, in sicer dve leti po zadnjem zatrjevanem dogodku, in vsebuje zapise oškodovanca o njegovem subjektivnem doživljanju razmerja z obdolženim), presojalo celoto izvedenih dokazov in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da niso s potrebno gotovostjo dokazani očitki o obdolženčevem ignoriranju in izločanju oškodovanca iz delovnega procesa ter obdolženčevem namenu, da prisili B. B. k odpovedi delovnega razmerja, pa tudi ne posamična izvršitvena ravnanja, in sicer pod alinejami 2, 5, 7, 9, 10, 11, 12 in 13; utemeljen je tudi prvostopenjski zaključek, da je treba zatrjevane posledice obdolženčevega ravnanja pri oškodovancu presoditi ob upoštevanju kliničnopsihološkega izvedenskega mnenja in zato ugotoviti, da je njihova intenzivnost pogojena s posebno osebnostno strukturo B. B. ter specifičnimi okoliščinami, v katerih se je znašel, ko je županski mandat izgubil njemu naklonjeni župan.

9.Za razliko od pritožnika je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi kritično presodilo izpovedbo oškodovanca in utemeljeno zaključilo, da B. B. o nekaterih ključnih vprašanjih, ki se nanašajo na način obdolženčeve komunikacije z njim, zaslišan kot priča, ni izpovedoval enako v različnih fazah postopka; sodišče druge stopnje razume enako kot sodišče prve stopnje, da ni nepomembno, da je kot priča B. B. šele na glavni obravnavi zatrjeval obdolženčevo vulgarno in žaljivo komunikacijo, to izjavo pa, po predočenju izpovedbe iz faze posameznih preiskovalnih dejanj, močno relativiziral v smeri, ki obtožbenih očitkov ne potrjuje. Ni mogoče spregledati niti, da se oškodovanec, zaslišan kot priča na glavni obravnavi, določenih dogodkov niti v objektivnem pomenu ni spomnil. Pritožniku sicer ni mogoče oporekati, da sta pisna zapisa, vsaj glede objektivnega poteka posamičnih dogodkov, identična, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpodbijane sodbe; vendar pritožba zanemari, da bi posamične dogodke kot izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja določalo šele posebno obdolženčevo ravnanje psihičnega nasilja, trpinčenja in neenakopravnega obravnavanja, v obliki ignoriranja oškodovanca, njegove izločitve iz delovnega procesa, žaljivega in ponižujočega obdolženčevega obnašanja napram njemu ter neutemeljenega očitanja odgovornosti za sprejete odločitve in projekte v času, ko je bil B. B. direktor občinske uprave pod prejšnjim županom, pri čemer bi tako ravnanje obdolženca moralo izpolnjevati značilnosti, ki bi ne le pri oškodovancu, pač pa pri povprečnem posamezniku, glede na svojo intenzivnost, povzročilo izjemno negativna občutja, ki bi torej predstavljalo diskriminacijo glede na osebne okoliščine posameznika oziroma ponavljajoče, sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo vedenje ali ravnanje, usmerjeno proti osebi posameznika, ki bi presegalo le vsakdanje konflikte ali prepire in bi pomenilo najbolj zavržna ravnanja storilca proti oškodovancu.

10.Dejstvo je, da je takšne karakteristike storilčevega ravnanja mogoče ugotoviti tudi na podlagi občutij in dojemanja oškodovanca, vendar pa je nujno intenzivnost, vrsto in naravo zatrjevanega ravnanja presojati predvsem iz perspektive povprečnega oškodovanca. Sodišče druge stopnje prvostopenjskemu pritrjuje, da je B. B. dejansko doživljal negativne posledice v vzročni zvezi z njegovim službenim razmerjem z obdolženim kot novim županom, vendar pa upoštevaje izpovedbe večine kot prič zaslišanih sodelavcev, nenazadnje pa tudi predhodno izpostavljene razlike v izpovedbi B. B. skupaj z njegovim pojasnilom teh razlik ter izvedenskim mnenjem o intenziviranju negativnih občutij posameznika s potekom časa, pa tudi popolno nespominjanje določenih dogodkov s strani oškodovanca, dejanskih hudih posledic pri B. B. ni mogoče z gotovostjo pripisati takemu ravnanju obdolženca, ki bi izpolnjevalo bistvene karakteristike očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo zagovor obdolženca, da si B. B. ni želel na mestu direktorja občinske uprave iz razloga, ker je imel lastno vizijo funkcioniranja občine, pri čemer ni sprejemal niti strokovnih stališč oškodovanca iz preteklih projektov, ki jih je B. B. vodil kot direktor občinske uprave, ob tem pa v skladu s spisom, zlasti upoštevaje zaključke izvedenca, ugotovilo tudi obremenjenost oškodovanca s strahom v zvezi z njegovo pozicijo na občini v posledici menjave župana ter, upoštevaje izpovedbe sodelavcev, siceršnjo neposrednost obdolženčeve komunikacije: vse omenjeno je za B. B. ustvarilo neugodno delovno okolje, v katerem pritiskov objektivnih okoliščin zelo verjetno ni zmogel ustrezno kompenzirati.

11.Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo potem, ko je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno ovrednotilo obdolženčev zagovor v povezavi z izpovedbami prič ne le E. E., pač pa tudi H. H., D. D. in oškodovanca, ter ugotovilo, da je bil oškodovanec prisoten na kolegijih in da je imel delovne naloge, čeprav, zaradi drugačnih stališč obdolženca kot novega župana in dejstva, da so se naloge s področja gospodarstva v predhodnem šestletnem obdobju dodeljevale posamičnim drugim uradnikom, morebiti ne v celoti s tega področja; pri tem ni mogoče odrekati pravilnosti prvostopenjski ugotovitvi, da je delo zaposlenim neposredno odrejala E. E. in ne obdolženi. Navedeno tudi po oceni sodišča druge stopnje terja zaključek o nedokazanosti obtožbene trditve, da je obdolženi oškodovanca ignoriral in ga izločal iz delovnega procesa z namenom prisiliti ga, da sam zapusti delovno razmerje na občini; je pa razpoložljivo dokazno gradivo dejanski temelj za sklepanje, da B. B. z nalogami, ki jih je opravljal v času mandata novega župana, ni bil zadovoljen v prepričanju, da bi moral delati nekaj drugega. Sodišče druge stopnje sicer verjame oškodovancu, da se je zanj delovna situacija v navedenem smislu pod novim županom spremenila, in to na slabše, vendar pritrjuje sodišču prve stopnje, da je smernice za delo občinske uprave imel pravico in dolžnost postavljati obdolženi kot nov župan, tudi s pomočjo na novo imenovane direktorice občinske uprave. Ob tem, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo tudi izpovedbo priče I. I., ki ni zaznala, da bi se obdolženi do B. B. obnašal kaj drugače kot do drugih zaposlenih, se nakazuje kot pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da je obdolženi, sicer v svojem slogu, v delovnem procesu napram oškodovancu izkazoval le nestrinjanje z njegovimi stališči, ne pa generalne negativne nastrojenosti zoper oškodovanca kot osebe. Predhodnega zaključka ne more spodbiti pritožnik z izpostavljanjem, da so bile na obdolženčevo pobudo zoper oškodovanca vložene kazenske ovadbe, ki pa so bile vse zavržene kot neutemeljene; vložitev kazenskih ovadb, ob pravilni presoji v postopku izvedenih dokazov, izkazuje le prepričanje obdolženca, da je B. B. s svojim ravnanjem lahko celo izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.

12.Dejstvo je, da naj bi obdolženi določen del očitanih izvršitvenih ravnanj, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje ugotovilo razlog za izrek oprostilne sodbe po 3. točki člena 358 ZKP, storil v prisotnosti sodelavcev, določen del pa v prisotnosti še ene osebe. Vendar pa večina od teh, ki so lahko kaj povedale o obnašanju obdolženca v razmerju do B. B. (poleg I. I., J. J. in H. H. ter K. K.), pa tudi priči L. L. in M. M., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolženčevega ravnanja ni zaznalo na način, razviden iz druge pisne kronologije B. B. Sodišče prve stopnje je to svojo ključno ugotovitev, ki res ne omogoča gotovega zaključka o posebni izjemno zavržni naravi obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanca, oprlo ne le na izpovedbo priče E. E., ki je po oceni pritožnika pristranska priča, pač pa tudi na izpovedbe drugih prič, katerih vsebino je ustrezno povezalo z izjavo E. E. in dejstvom, da se o določenih konkretno zapisanih ravnanjih obdolženca v drugi pisni kronologiji na glavni obravnavi ni spomnil niti B. B. sam,

13.Tako presojo sodišča prve stopnje izpodbija pritožnik z izpostavljanjem izjave D. D. kot za obdolženca obremenilne priče, katero je po njegovi oceni sodišče prve stopnje neupravičeno, sploh v relaciji do presoje izpovedbe priče E. E. ocenilo kot pristransko. Take pritožbene zaključke sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene. Pritožnik ima prav, da je E. E. bila v določenem tesnejšem razmerju z obdolžencu kot oseba, kateri je očitno bolj zaupal; vendar pooblaščenec v pritožbi ne upošteva, da te okoliščine sodišče prve stopnje ni zgrešilo, pač pa jo pravilno ugotovilo, nato pa njeno izpovedbo primerjalo z izpovedbami drugih spredaj omenjenih prič ter tako v skladu s prosto dokazno presojo razumno ocenilo, da je kljub določeni stopnji povezanosti z obdolženim govorila resnico.

14.Po drugi strani pritožnik očitno sprejema, da D. D. obdolžencu ni naklonjen, saj je izpovedoval, med drugim, o lastnih negativnih občutenjih v zvezi z njim. Pritožnik pa zaključuje, da navedeno kvečjemu govori v prid obtožbeni tezi o obdolženem kot storilcu očitanega kaznivega dejanja, pri čemer pa ne upošteva, da je tudi to izpovedbo sodišče prve stopnje ocenjevalo, kot je bilo dolžno, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, to je izpovedbo oškodovanca, katerega pravilno ni ocenilo kot manipulativnega, pač pa kot nezanesljiv vir dejanskega dogajanja glede na njegove osebne karakteristike in zanj objektivno neugodno situacijo na delovnem mestu, ter izjavami prič I. I., H. H., J. J., K. K., L. L. in M. M., pri tem pa ni spregledalo niti, da o določenih očitkih ni znal povedati niti D. D. sam, ampak je nekonkretizirano opisoval splošen negativen odnos obdolženca do oškodovanca. Tako dokazno presojo sodišče druge stopnje ocenjuje kot skladno s predpisanim načelom proste dokazne presoje, zato se zaključek sodišča prve stopnje, da očitno negativna izkušnja D. D. z obdolženim ne pretehta vsebine drugih izvedenih dokazov, izkazuje kot razumen in prepričljiv. Ob tem sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeni očitek, da je v tem delu napadena odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP.

15.Oceno, da priče I. I., H. H., J. J., K. K., L. L. in M. M. niso izpovedovale verodostojno, pritožnik utemeljuje z okoliščino, da obdolženi v N. občini še vedno predstavlja osebo z veliko družbenoekonomsko močjo, zaradi česar so navedeni po njegovi presoji izpovedovali nevtralno v odnosu do obtožbenih očitkov; s takim stališčem pritožbenega sodišča ne prepriča. Dejstvo namreč je, pritožnik navedenega ne upošteva, da oškodovanec sam v svojih izpovedbah ni bil kontinuirano zanesljiv pri opisovanju narave in vrste obdolženčevega obnašanja napram njemu, ob čemer se določenih dogodkov sploh ni spomnil, ter da je treba zlasti B. B. drugo pisno kronologijo ocenjevati v sklopu psihičnih procesov posameznika, da pa tudi izpovedb nekaterih od drugih omenjenih prič (na primer I. I., K. K.) ni mogoče presojati izven dejstva, da so obdolženca vendarle opisovale kot vzkipljivega in neposrednega tudi v razmerju do B. B., v situacijah, ko so medsebojno trčila njuna strokovna stališča zlasti v zvezi s preteklimi projekti na kolegijih. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je tudi v tem izpostavljenem delu celovita in realna ter zato prepričljiva; pritožbenih zaključkov, da je dokazna presoja zmotna oziroma je celo izostala, iz navedenega razloga sodišče druge stopnje ne more sprejeti.

16.Kvečjemu pritožnik je tisti, ki posamična ugotovljena dejstva in okoliščine presoja, ne da bi spoštoval načelo proste presoje dokazov. Pritožnik pritrjuje sodišču prve stopnje, da 24.10.2014 med obdolženim in B. B. še ni obstajalo razmerje v zvezi z delom oškodovanca; vendar pa obtožbenega očitka, ki se navezuje na ta datum, za razliko od izpodbijane sodbe, ne umesti v okvir pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v celotnem inkriminiranem obdobju obdolženi izhajal iz upravičenja postavitve lastnih smernic pri vodenju občine, na kar se logično navezujejo tudi negativna stališča v zvezi z realiziranimi projekti v mandatu prejšnjega župana oziroma prejšnjega direktorja občinske uprave. Pritožnikova ugotovitev, da je vsa očitana ravnanja potrebno presojati kot celoto, je sicer pravilna, napačno pa je, glede na predhodno v tej odločbi obrazloženo, njegovo sklepanje, da kot celota izkazujejo karakteristike očitanega kaznivega dejanja. Ob tem je brez dejanske podlage tudi pritožbena trditev, da sklenitev sodne poravnave med B. B. in občino, sama po sebi, izkazuje, da je bila odpoved delovnega razmerja oškodovancu nezakonita.

17.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da osebnostne značilnosti, zlasti nadrejenega, v zvezi delovnim razmerjem podrejenega, ne morejo upravičiti njegovega neprimernega (grobega, arogantnega) obnašanja proti osebi delavca. Ne sprejema pa njegove presoje, da način komuniciranja obdolženca, kot je nedvomno izkazan v bolj neposredni obliki tudi do oškodovanca B. B., že dokazuje očitano kaznivo dejanje, z vsemi karakteristikami, katere je oblikovala v prvostopenjski sodbi citirana sodna praksa. Res nadrejene, še v večji meri, zavezuje dolžnost korektnega obnašanja do podrejenih delavcev, vendar to ne pomeni, da vsaka kritika dela podrejenega v okviru kontrole, katero nadrejeni mora izvajati, že predstavlja inkriminirani napad na osebo delavca. Pritožnik tak zaključek podaja, ne da bi upošteval, da je obdolžencu z njegovim načinom komunikacije nasproti stal oškodovanec z odgovornostjo za projekte v času mandata prejšnjega župana, kar ga je nedvomno določalo kot subjekt, na katerega se je fokusirala pozornost novega župana, hkrati pa je bil, v posledici določenih osebnostnih značilnosti in predhodnega strahu za lastno zaposlitev nedvomno hipersenzibilen na obdolženceve kritike. Na ravni golega zatrjevanja, glede na pravilno dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, ostaja pritožbena ugotovitev, da te kritike obdolženi ni sporočal na še dopusten način.

18.Pritožnik posebej izpostavlja, da je nepravilna prvostopenjska dokazna presoja v delu, ki se nanaša na kliničnopsihološko izvedensko mnenje; vendar neupravičeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da so bile pri oškodovancu izražene dejanske posledice v zvezi z njegovim delovnim razmerjem v inkriminiranem času, vendar jih je, v skladu z načelom in dubio pro reo, bolj verjetno kot obdolžencu očitanim ravnanjem pripisalo obremenjujoči situaciji po nastopu mandata novega župana in osebnostnim značilnostim oškodovanca. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da izvedenec manipulativnosti oškodovanca, v smislu namernega prikrojevanja resnice, ni ugotovil, vendar sodišče prve stopnje iz takšne presoje oškodovančeve izpovedbe tudi ni izhajalo. Ob tem je protispisen zaključek pritožbe o vezanosti pri oškodovancu ugotovljenih posledic na vsakega povprečnega posameznika; izvedenec je nasprotno zatrdil, tako je pravilno razumelo sodišče prve stopnje, da je intenzivnost dejanskih posledic pri posamezniku v situaciji, kateri je bil konkretno izpostavljen B. B., pogojena z osebnostno strukturo, le-ta pa je bila pri B. B. glede na povprečnega oškodovanca slabše odporna na pritiske. Zato tudi pritožbeno izpostavljena reakcija oškodovanca zoper obdolženca ne more imeti želenega pomena in teže.

19.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil za delovanje občinske uprave prvenstveno odgovoren obdolženi kot župan, ki pa je del operativnih nalog nedvomno prenesel na E. E. kot direktorico občinske uprave. Pritožnikov zaključek, da bi obdolženi torej v takšni situaciji lahko bil storilec kaznivega dejanja po členu 258 KZ-1 oziroma da bi E. E. lahko bila sostorilka ali pomagač pri očitanem kaznivem dejanju, je spekulacija brez izkazane podlage; dejstvo je, da je oškodovanec za očitano kaznivo dejanje bremenil le obdolženca, za prenos določenega dela nalog z župana na direktorja občinske uprave pa je obdolženca pooblaščal tudi občinski odlok.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da opisi izvršitvenih ravnanj pod alinejami 1, 3, 4, 6 in 8 ne izpolnjujejo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (točke 15 do 20 ter točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta del prvostopenjske sodbe pritožnik smiselno izpodbija le s kritiko, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, s tem, da vseh obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj ni presojalo kot celote. Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.

21.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz člena 391 ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197, 197/1, 197/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.