Jedro

Zemljišče, podržavljeno kot kmetijsko zemljišče se vrednoti kot stavbno zemljišče le, če je bilo ob podržavljenju v planih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za graditev, sicer se vrednoti kot kmetijsko zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.6.2003 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ribnica z dne 29.3.2002, s katero je bilo odločeno, da upravičencu A.P. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 21.436,28 DEM za podržavljeno zemljišče, parcelo št. 31, ob podržavljenju njiva 3. razreda, vl. št. 57 k.o...

Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker je presodila, da je ugovor tožeče stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede statusa podržavljenega zemljišča in posledično vrednotenju le tega, neutemeljen. Po presoji tožene stranke je podržavljeno zemljišče šteti za stavbno zemljišče, ker se Nemška vas, v kateri leži podržavljeno zemljišče, nahaja v neposredni bližini Ribnice, ki je bila v času podržavljenja občina. Zato je Nemško vas šteti za naselje mestnega značaja, v njej ležečo parcelo pa za stavbno zemljišče, ne glede na to, da v času podržavljenja niso obstajali planski akti.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more biti podlaga za sklep tožene stranke, da je zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, mogoče šteti za stavbno zemljišče. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, torej na podlagi predpisa, s katerim namembnost zemljišča ni bila spremenjena. Zato bi bilo to zemljišče, ki je bilo ob podržavljenju kmetijsko, mogoče šteti kot nezazidano stavbno zemljišče le, če bi bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo. Tako stališče je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994. Da bi bilo predmetno zemljišče vključeno v planske akte pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, iz poizvedb, ki jih je opravil prvostopni upravni organ pri Občini Ribnica izhaja, da planski akti v času podržavljenja niso obstajali. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilnega vrednotenja podržavljenega zemljišča. Stranka z interesom v tem upravnem sporu A.P. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da za ugotovitev statusa zemljišča ob podržavljenju niso relevantni podatki zemljiškega katastra. Upoštevati je namreč treba, da se je predmetno zemljišče nahajalo v samo vasi, torej med pozidanimi objekti. Na podlagi podatkov Geodetske uprave Kočevje in izpovedb zaslišanih prič bi bilo potrebno ugotoviti kje vse so stale stavbe. Ta ugotovitev pa bi bila podlaga za sklep o tem, ali je bila ob podržavljenju na predmetnem zemljišču mogoča gradnja ali ne. Navaja še, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede pogojev Navodila, zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prav pogoji, določeni z Navodilom, so namreč odločilni za presojo statusa zemljišča. Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju. Od tega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopkih denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Če je bilo zemljišče ob podržavljenju stavbno zemljišče, in sicer komunalno opremljeno zemljišče ali zemljišče, za katero je po merilih, določenih v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) šteti, da ga je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Iz določbe 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izhaja, da je za status zemljišč odločilno stanje zemljišč ob podržavljenju. Vendar pa, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja, da je kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska ali gozdna zemljišča, če so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Glede na navedeno je torej prav to, ali je bilo sporno zemljišče, ki je bilo sicer ob podržavljenju kmetijsko zemljišče in kateremu s predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje, namembnost ni bila spremenjena, v načrtih stanovanjske ali komunalne graditve opredeljeno kot gradbeno zemljišče, bistveno za odločitev o stvari. Če bi bilo to v postopku ugotovljeno, bi se zemljišče, čeprav je bilo podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, ovrednotilo kot stavbno. Ker pa v obravnavanem primeru tako dejansko stanje ni bilo ugotovljeno in ga tudi tožnik v pritožbi ne zatrjuje, za vrednotenje zemljišča na podlagi Navodila ni podlage. Zato pritožbena ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana. In ker uporaba meril iz Navodila pride v poštev le, če je predmet denacionalizacije stavbno zemljišče, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo ali so bila merila iz Navodila pravilno uporabljena. Zato tudi uveljavljani pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.