Jedro

Če nepremičnine solastnik ne more uporabljati, ker jo zaseda drug lastnik, ni mogoče govoriti o prostem razpolaganju s solastniškim deležem, zato le-tega ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim lahko razpolaga.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 217/2011 z dne 27.5.2011 se odpravi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR povečano za 20% DDV v roku 15 dni od prejema te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo prošnjo tožeče stranke z dne 28.3.2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Okrajnega sodišča na ... opr. št. P 30/2010. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 - ZVS-UPB2) v 27. in 27.a členu določa, da se med dohodke prosilca in družinskih članov upoštevajo vsi dohodki in prejemki v neto znesku, prejeti v obdobju zadnjih treh mesecev. Kot premoženje pa se upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer je izvzeto stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje (1. alinea 2. odstavka 23. člena ZVS). V predlogu za razdružitev solastnine je tožeča stranka kot vrednost predmeta, ki je v solastnini navedla 80.000 EUR, iz zapisnika z dne 7.4.2011 pa je razvidno, da je prosilka na naroku kot vrednost nepremičnine navedla 67.969 EUR, medtem ko je nasprotna stranka navedla 50.000 EUR. Glede na vse navedene vrednosti je solastniški delež tožeče stranke na nepremičnini oceniti na najmanj 50.000 EUR. Tožeča stranka skladno s 66. členom Stvarnopravnega zakonika s svojim lastniškim deležem lahko prosto razpolaga zato ne izpolnjuje premoženjskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj vrednost njenega premoženja (ob upoštevanju solastninskega deleža in ocenjene vrednosti nepremičnine presega) z zakonom določeno vrednost premoženja 13.771,30 EUR določeno po 23. členu Zakona o socialnem varstvu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je razdelitev solastnine predlagala, ker s svojim deležem ne more razpolagati. Stanovanje se namreč fizično ne da deliti, zato je predlagala, da se stanovanje proda, kupnina pa razdeli med solastnika. Ker stanovanje zaseda solastnik z družino, sama živi v najemniškem stanovanju, za katerega plačuje najemnino. Navaja še, da živi sama z mladoletnim sinom in da ima mesečne prejemke v višini cca 550,00 EUR. Zaradi vsega povedanega je na sodišču na ... vložila predlog za razdružitev skupnega premoženja (stanovanja, ki ga z družino zaseda solastnik).

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08 – ZBPP) v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj ali glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se sicer v skladu z 14. členom ZBPP smiselno uporabljajo določbe 27. in 27.a člena Zakona o socialnem varstvu, ki v 1. alinei 2. odstavka 23. člena določa, da se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Tožeča stranka v stanovanju, katerega solastnica je, res ne živi, saj ga zaseda drugi solastnik, zato je bila prisiljena zase in mladoletnega sina najeti drugo stanovanje za katerega plačuje najemnino in vložiti predlog za razdružitev solastniškega stanovanja. Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/02 – SPZ) v 3. odstavku 66. člena določa, da lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov in da imajo drugi solastniki pri nepremičnini, ki je predmet prodaje le predkupno pravico. To pa seveda samo v primeru, da so podani objektivni pogoji za prosto razpolaganje s solastniškim deležem, če pa nepremičnine solastnik ne more uporabljati, ker jo zaseda drug solastnik, ni mogoče govoriti o prostem razpolaganju s solastniškim deležem. Zato solastniškega deleža na stanovanju, ki je predmet razdružitve v konkretni zadevi ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim lahko le ta razpolaga (1. alinea 2. odst. 23. člena ZSV). Nasprotno tolmačenje bi namreč po mnenju sodišča pomenilo tudi kršitev 22. člena Ustave RS, saj bi bil v takem primeru solastnik, ki biva v stanovanju, ki je predmet razdružitve, v primeru dodeljevanja brezplačne pravne pomoči (ob upoštevanju, da izpolnjuje vse druge pogoje iz zakona), v ugodnejšem položaju kot solastnik, ki zaradi zasedenosti istega stanovanja ne more razpolagati s svojim solastniškim deležem in je prav zaradi tega podal predlog za delitev solastniškega stanovanja.

Sodišče je glede na navedeno tožbi tožeče stranke ugodilo, saj je bilo v postopku materialno pravo napačno uporabljeno in v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07), ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR povečani za 20% DDV.